Gomoljika: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m rektgr |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1:
'''TARTUFI'''
Tartuf je "navadna" goba, ki kot plod narave raste sama, brez človekove pomoči, in vanjo ni treba vlagati, jo obdelovati ali vzgajati. Treba jo je samo najti.
Poznali so jih že v starem veku, natančneje od 1600 pr. n. š. Poznali so jih Egipčani, Grki in Rimljani, torej starorimski in grški filozofi, pisatelji in vladarji. Omenjajo jih Dioskorid, Cicero, Plutarh in drugi. Cicero jih je imenoval za sinove zemlje, Plinij za čudo narave.
Toda kljub tolikšnemu opevanju, opisih in hvali so znani samo kot dobra hrana, skrivnost o njihovem nastanku in razvoju pa je ostala neznana vse do 19. stoletja.
Največji tartuf na svetu so našli v hrvaški Istri, kjer je istrski Italijan, Giancarlo Zigante, tudi lastnik znamenite restavracije, kjer strežejo to delikateso, 2. novembra 1999 v bližini mesta Buje s svojo psičko Dijano našel 1,31 kilograma težek dragoceni gomolj. Gre seveda za orjaški beli tartuf vrste Eutuberaceae tuber, ki se je vpisal v Guinessovo knjigo rekordov.
Tartufi so nenavaden, skrivnosten gomolj, ki se skriva pod zemljo. Ker nimajo nadzemnih delov, jih človek sam ne more najti. Lahko pa jih zavoha posebej izurjen pes ali svinja, ki po zaslugi svojega ostrega vonja nabiralcem pokažejo skrita mesta, kjer bi se utegnili skrivati tartufi. Nabiralci tartufov poznajo številne znake, ki jih vodijo do mesta, kjer bi utegnili biti tartufi. Navadno jih iščejo v bližini posameznih debel in na obronkih, dobra lokacija pa je navadno najstrožje varovana družinska skrivnost.
Znotraj vsake vrste tartufov obstajajo številne podvrste in vsaka od njih ima svoje lastnosti in jedi, za katere jo priporočajo. V Istri rasteta predvsem dve vrsti. V senci bolj priljubljenega belega brata rastejo črni tartufi, ki idealno dopolnjujejo bele.
Velikost belih tartufov seže od velikosti lešnika pa vse do majhne lubenice, povprečno pa so veliki za kokošje jajce. Dozorevati začnejo konec avgusta in zorijo vse do konca decembra. Rastejo do približno 600 metrov nadmorske višine, v simbiozi s trepetlikami, belimi in črnimi topoli, vrbami, hrasti, leskami, lipami in gabri. Za iskanje tartufov uporabljajo posebej dresirane pse, ki lahko zavohajo zrel tartuf tudi na razdalji 50 metrov in več. Črni tartuf raste že spomladi. V državah, kjer je nabiranje tartufov zakonito, se sezona začne 15. oktobra in traja približno do konca januarja.
Tartufe pripravljajo sveže, posušene, namočene v olivno olje ali zmlete in posušene. Pri pripravljanju jedi vedno uporabljajo zelo majhne količine tartufov, tako zaradi njihove intenzivne arome kot zaradi visokih cen, ki jih dosegajo, saj v gastronomiji to dragoceno začimbo postavljajo na najvišji prestol.
Če smo povsem iskreni tartufi sploh nimajo prijetnega vonja! Pri prvem srečanju jedi s tartufi, je večina ljudi presenečena nad njihovim vonjem, toda rek pravi: "Kdor jih okusi enkrat, ostane njihov večni oboževalec."
V Sloveniji je nabiranje tartufov prepovedano, kljub temu pa jih vsako leto naberejo od 100 do 200 kilogramov.
Čeprav ni dokazov, ki bi potrjevali, da tartufi krepijo spolno moč, tudi nasprotnega še niso dokazali.
| |||