|
'''''[[Krokar]]''''' ('''''The Raven''''') je ena od znanih pesmi [[Edgar Allan Poe|Edgarja Allana Poa]].
{{slog}}
[[Edgar Allan Poe]]<br />
[[Krokar]]<br />
Prevedel Bruno Urh<br />
Uredila Vanda Novak<br />
{{stub}}
1.<br />
Nekoč, na neko grozovito noč, v premlevanju samote.<br />
V družbi zatohlih knjig, kjer znanje se je skrilo.<br />
Ko sem se utapljal v dremanje, sem zaslišal trkanje,<br />
komaj slišno trkanje, trkanje na vratno krilo.<br />
»Obisk«, sem zamrmral, »je trkanje na vratno krilo.«<br />
Samo to, še to se je umirilo.<br />
2.<br />
Ah, da, še zdaj se spomnim jasno, bilo je v decembru kasno,<br />
ko je žerjavico gasilo, duhove senc po podu vilo.<br />
Željno sem čakal zoro, iz knjig sem srkal noro<br />
odrešitev pred to moro – moro, ker Lenore ni rešilo.<br />
Ker od angelske Lenore me je razdvojilo,<br />
srce za večno jo izgubilo.<br />
3.<br />
Otožna se zdela vsaka je zavesa, ko je svileno šelestela.<br />
Plašilo me je – strašilo me je, kar me nikdar ni strašilo.<br />
Da bi uspel srce umiriti, sem vstal in moral ponoviti:<br />
»Obiskovalec noče oditi in trka na moje vratno krilo.<br />
Obiskovalec hoče vstopiti in trka na vratno krilo.<br />
To je, le to se je zgodilo.«<br />
4.<br />
Kar naenkrat, ohrabren, misli sem usmeril ven.<br />
»Gospod«, sem rekel »ali gospa, sprejmite opravičilo!<br />
Dremal sem, poslušal bežno, vi pa trkali ste nežno<br />
kot brez moči, prenežno, prenežno na moje vratno krilo.<br />
Nisem bil gotov, kaj slišim – že odpiram vratno krilo.«<br />
A zunaj tema, nič se ni zgodilo.<br />
5.<br />
Globoko v temo sem iskal, stoje razmišljal in se bal.<br />
Nečloveško, iz sanj prihajajoče zlo me je mrazilo.<br />
A molk se ni razbil, iz teme nihče ni odgovoril.<br />
»Lenora«, se šepetaje je izvilo<br />
iz mojih ust in tiho z odmevom se vrnilo.<br />
Komaj to, nič več se ni zgodilo.<br />
6.<br />
Globoko v duši sem gorel, ko v sobo sem odšel.<br />
Močneje kmalu se je ponovilo.<br />
»Gotovo«, sem rekel, »je na oknu sobe.<br />
Skrivnost raziščem zlobe, naj pogledam, kaj se je zgodilo.<br />
Skrivnost raziščem, srce se bo umirilo.«<br />
Veter bil je, nič več se ni zgodilo.<br />
7.<br />
Odprl sem okno in skozi trkanje in prhutanje<br />
vzvišenega krokarja, klesanega iz davnin, je osvetlilo.<br />
Niti za trenutek ni obstal, kot da me ni zaznal.<br />
V gosposki drži se je spustil nad vratno krilo.<br />
Spustil se je na doprsni kip Palade nad moje vratno krilo.<br />
Spustil se je, se usedel, nič več se ni zgodilo.<br />
8.<br />
Ta črna, zanimiva ptica mi je pregnala grozo z lica<br />
s strogim dostojanstvom, ki jo je oblilo.<br />
»Strahopetec nisi, glej, z obrito glavo in grebenom na njej.<br />
Ti si prej mrtvaški krokar, ki ga je meni namenilo.<br />
Zaupaj mi ime v posmrtju, ki te je izvalilo.«<br />
Krokar pa: »To Se Ne Bo Zgodilo.«<br />
9.<br />
Iskreno sem začuden bil nad ptičem, ki je govoril.<br />
Ampak skopo sporočilo ni veliko razjasnilo.<br />
Vendar moramo priznati, ne zgodi se dostikrati,<br />
da bi ptica usedla se na vratno krilo,<br />
na doprsni kip nad vratno krilo,<br />
in se imenovala To Se Ne Bo Zgodilo.<br />
10.<br />
Ampak krokar, tam sedeči, bil je redko govoreči.<br />
Kot v en stavek bi se vse iz njegove duše zlilo,<br />
kot da nič več ne bi znal – niti s krili ni zaprhutal,<br />
dokler nisem zamrmral: »Vse me je že zapustilo.<br />
Tudi on bo šel, kot me upanje je zapustilo.«<br />
On pa je rekel: »To se ne bo zgodilo.«<br />
11.<br />
Otrpel sem zastal v presekani tišini, ko je odgovor dal.<br />
Ni dvoma, ta beseda je le staro izročilo,<br />
vse iz repertoarja ptiča od razočaranega gospodarja,<br />
ki ga je breme lastnih melodij začaranega ugonobilo,<br />
dokler ga žalostink nihalo z melanholijo ni ubilo<br />
s tem: »To se ne bo zgodilo.«<br />
12.<br />
Ampak krokar me je zaslepil, dušo razvedril.<br />
Zasukal sem fotelj – tam pa ptica, kip in vratno krilo.<br />
Skoraj sem nazaj zaspal, misli sem povezoval,<br />
kam me z iluzijo na iluzijo gnal bo ptič na silo,<br />
strašni, mrki, grozni ptič – strašilo.<br />
S svojim: »To se ne bo zgodilo.«<br />
13.<br />
Premlevajoč sede, premlevajoč molče,<br />
vsako njegovo nemilo žareče oko mi je dušo žarilo.<br />
Tako milo sede in vroč, z glavo omahujoč,<br />
sem klonil proč v svilo, katere sence je po sobi vilo.<br />
V mehko vijoličasto svilo, katere sence je po sobi vilo,<br />
z Lenoro bi se potopil. A to se ne bo zgodilo!<br />
14.<br />
Takrat pa je dihanje zastalo, nekaj je v zraku zadišalo,<br />
kot angel z nogami nihajoč nad tlemi nihal bi kadilo.<br />
»Nesrečnik!«, sem vstal, »bog mi je angele poslal.<br />
Končno – ugasil mi bo žal- spomine na Lenoro milo.<br />
Pij, oj, pij, srce, ta vonj – Lenoro, da bi pozabilo!«<br />
Krokar pa: »To se ne bo zgodilo.«<br />
15.<br />
»Prerok si, ptica, ali prerok hudiča?<br />
Vseeno, zakaj te je meni namenilo.<br />
Neustrašna, začarana v moji glavi, v tej puščavi,<br />
rotim te – v domu, ki ni pravi, ki ga je z žalostjo prekrilo,<br />
povej mi – povej mi, kdaj bo žalost ozdravilo?«<br />
Krokar pa: »To se ne bo zgodilo.«<br />
16.
»Prerok si, ptica, ali prerok hudiča?<br />
Skupni bog nad nama – skupno nebo naju je ovilo.<br />
Zato povej mi, preden pridem v Eden,<br />
bom beden objel še angelsko Lenoro, ki srce jo je izgubilo,<br />
angelsko Lenoro si bo srce še kdaj privilo?«<br />
Krokar pa: »To se ne bo zgodilo.«<br />
17.<br />
»Dovolj govorit sem ti dal, ptič ali hudič!« in sem vstal.<br />
»Vrni se v zagrobje, kjer je noč razlilo!<br />
Poberi se v temini in s tabo moji žalostni spomini!<br />
Ne prekinjaj me v tišini – pusti moje vratno krilo!<br />
Odleti in s tabo tvoj kljun, ne kljuvaj moje srce milo!«<br />
Krokar pa: »To se ne bo zgodilo.«<br />
18.<br />
In ta krokar ne leti in še sedi in še sedi.<br />
Usedel se je na Paladino doprsje nad vratno krilo.<br />
In je prikazen z groba, pogleda, ki je prazen.<br />
In svetloba ga ponavlja v senci, ki jo je na pod razlilo.<br />
In moja duša, njo v sence je zavilo.<br />
Ne more vstati – to se ne bo zgodilo.<br />
[[bg:Гарванът]]
| 