Venetščina: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Jalen (pogovor | prispevki)
Jalen (pogovor | prispevki)
Vrstica 28:
Do okoli leta 1950 so jezikoslovci venetščino povezovali z [[Iliri#Jezik|ilirščino]], kasneje pa sta se pojavili dve vzporedni teoriji. Prva se opira na nesporne podobnosti med venetščino in latinščino ter zagovarja uvrstitev venetščine v [[italski jeziki|italsko]] skupino. Druga opozarja na razlike med venetščino in italskimi jeziki ter poudarja izoglose, ki jih venetščina deli z drugimi indoevropskimi vejami, posebej z [[germanski jeziki|germanskimi jeziki]], in zato šteje venetščino kot samostojen indoevropski jezik.
 
Obe videnji imata zagovornikikezagovornike. Po hipotezi, ki jo podpirajo jezikoslovci Beeler, Porzig, [[Hans Krahe|Krahe]], Hamp, Lejeune in Georgiev, tvorijo venetščina ter [[latinščina|latino]]-[[faliskijščina|faliskijska]] jezika eno vejo italskih jezikov, ki jo zemljepisno loči druga, [[oskijščina|osko]]-[[umbrijščina|umbrijska]] veja. Jezikoslovci Polomé, Safarewicz, Hirunuma, Campanile pa venetščino štejejo za samostojen indoevropski jezik. Vendar se podobnosti venetščine z germanskimi jeziki pojavljajo samo v besedišču in naj bi nastale v obdobju, ko je bila praitalska govorna skupnost v stiku s pragermansko.
 
Na podlagi onomastičnih virov jezikoslovci sklepajo, da je bil venetščini soroden tudi [[Liburni|liburnijski jezik]] na območju jadranske [[Hrvaška|Hrvaške]] (Mallory 1989: 91). Hrvaški jezikoslovec Radoslav Katičić ugotavlja, da antroponimi severovzhodnega ali po njegovem severnojadranskega dela rimske province Ilirije, ki ustrezajo deželi [[Liburni|Liburnov]], pripadajo širšemu antroponomastičnemu območju, ki vključuje tudi deželo [[Severnojadranski Veneti|Venetov]], Istro in vzhodne Alpe. Sosednje območje, ki ga imenuje dalmatinsko-panonsko in ustreza deželam Dalmatov in Japodov v času rimskega zavzetja ter sega vse do Panonije, prav tako izpričuje številne podobnosti s prvim. Ta odkritja predstavljajo nov pogled na [[italski jeziki|italske]] jezikovne značilnosti, ki so morda segale vse do Srednje Evrope.