Dvojina: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VolkovBot (pogovor | prispevki)
m robot Dodajanje: cs, da, de, es, fi, fr, hr, hu, nl, nn, no, pl, pt, ru, sv, uk, vec
Klemen Kocjancic (pogovor | prispevki)
slog
Vrstica 5:
Slovenščina je sicer eden zelo redkih jezikov, ki je ohranila dvojino, in jo v polni meri skoraj neokrnjeno uporablja.
 
Dvojina je bila prisotna v [[praindoevropščina|indoevropskem prajeziku]] in poznali so jo številni stari indoevropski jeziki, npr. [[sanskrt]], [[avestščina]], [[stara grščina]], in [[stara cerkvena slovanščina]]. Med [[germanski jeziki|germanskimi jeziki]] je [[gotščina]] poznala osebne zaimke in glagolske končnice za 1. in 2. osebo dvojine, [[stara angleščina]] in [[stara nordijščina]] pa zgolj osebne zaimke za 1. in 2. osebo. Med slovanskimi jeziki so dvojino danes v celoti ohranile samo še [[slovenščina]] in obe [[Lužiška srbščina|lužiški srbščini]]. Nekateri govori zahodnega narečja [[Beloruščina|beloruščine]] ločijo le še posebne dvojinske oblike za imenovalnik in tožilnik samostalnikov ženskega spola a-jevske sklanjatve: ''adna karova'' "»ena krava"«, ''dźvie karovie'' "»dve kravi"«, ''try karovy'' "»tri krave"«. [[Litovščina]] ima posebne dvojinske oblike osebnih zaimkov, katerih uporaba je v standardni zvrsti fakultativna, v nekaterih narečjih pa še vedno obvezna: ''aš'' "»jaz"«, ''mudu'' "»midva"«, ''mes'' "»mi"«.
 
V številnih drugih jezikih, ki zdaj več nimajo dvojine, so se ohranile oblike, ki kažejo na njeno nekdajno navzočnost, kot naprimer v [[ruščina|ruščini]], kjer je "»двумя [''dvumja''] ''dvema''"« v orodniku množine števnika "»dva"«, medtem kot je običajna končnica za orodnik množine " »-ami"«, kot v slovenski množini; tudi še v [[švedščina|švedščini]] je "»vor ''naš''"«, vendar se v [[islandščina|islandščini]] ista beseda glasi "»ykkur"«, kar je ostanek prvotne germanske dvojine. Sledovi dvojine so ohranjeni tudi v [[škotska gelščina|škotski gelščini]].
 
[[Kategorija:Jezikoslovje]]