Dvojina: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m robot Dodajanje: cs, da, de, es, fi, fr, hr, hu, nl, nn, no, pl, pt, ru, sv, uk, vec |
slog |
||
Vrstica 5:
Slovenščina je sicer eden zelo redkih jezikov, ki je ohranila dvojino, in jo v polni meri skoraj neokrnjeno uporablja.
Dvojina je bila prisotna v [[praindoevropščina|indoevropskem prajeziku]] in poznali so jo številni stari indoevropski jeziki, npr. [[sanskrt]], [[avestščina]], [[stara grščina]], in [[stara cerkvena slovanščina]]. Med [[germanski jeziki|germanskimi jeziki]] je [[gotščina]] poznala osebne zaimke in glagolske končnice za 1. in 2. osebo dvojine, [[stara angleščina]] in [[stara nordijščina]] pa zgolj osebne zaimke za 1. in 2. osebo. Med slovanskimi jeziki so dvojino danes v celoti ohranile samo še [[slovenščina]] in obe [[Lužiška srbščina|lužiški srbščini]]. Nekateri govori zahodnega narečja [[Beloruščina|beloruščine]] ločijo le še posebne dvojinske oblike za imenovalnik in tožilnik samostalnikov ženskega spola a-jevske sklanjatve: ''adna karova''
V številnih drugih jezikih, ki zdaj več nimajo dvojine, so se ohranile oblike, ki kažejo na njeno nekdajno navzočnost, kot naprimer v [[ruščina|ruščini]], kjer je
[[Kategorija:Jezikoslovje]]
|