Mitologija: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
mBrez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 1:
'''Mit''' ('''Bajka''') je [[
Miti, na primer, poskušajo pojasniti [[zlo]] in [[smrt]] ali odnos časa do večnosti; opisujejo tudi začetek ali konec sveta ali dejanja junakov določene kulture. Miti ponujajo vpogled v človekova stanja in so takrat, ko se človeška bitja soočijo z očitnimi protislovnostmi, vir domišljije ali tolažbe.
Čeprav bi se lahko zdelo, da so znanstvena raziskovanja ovrgla verjetnost mnogih mitov, le-ti še zmeraj ostajajo pomembni čustveni in duhovni zgledi. [[Zgodovinar]]jem in [[arheolog]]om ponujajo miti pomembne dokumente o verstvih, zgodovini, [[politika|politiki]] in preseljevanjih in združevanjih [[narod]]ov. V vseh glavnih mitoloških tradicijah so določene vrste mitov še posebno pomembne, predvsem tiste, ki govorijo o nastanku človeka in nastanku sveta (slednje imenujemo [[
Vrstica 11:
Miti davnih mezopotamskih ljudstev kot je, na primer, [[Ep o Gilgamešu]]. Pojavljajo se tudi miti o mestnih božanstvih, ki pričajo o političnih spletkah med neodvisnimi mestnimi državami.
Vsako leto so ob praznovanju babilonskega novega leta - ko so pretile spomladanske poplave - obnavljali določen obred in mit. Obredni mit je bil na vrsti četrti dan enajstdnevnega praznovanja. Začetni verzi mita opisujejo sile stvarjenja. Dolgo preden sta zemlja in nebo dobila imeni, sta se združili [[Apsu]], sladka voda, in [[Tiamat]], grenka voda in in naredili veličastne valove, iz katerih je prišlo življenje. Najprej sta ustvarili bogova [[Lakhmuja]] in [[Lakhamuja]], a še preden sta popolnoma odrasla, sta nastala še močnejša bogova, [[Anšar]] in [[Kišar]], ki predstavljata nebeški in zemeljski svet. Ker so se iz njunih voda rojevali vse odločnejši in učinkovitejši bogovi, so vztrajne sile Apsu in Tiamat postajale vse bolj maščevalne. Mit poroča o sporu, vrh pa doseže z zmagoslavjem [[Marduk]]a, prvaka božanskega dvora, ki namesto grozeče prvobitne zmede vzpostavi red. O boju za prevlado reda nad kaosom govorijo tudi kananski miti, še posebej [[Ep o Baalu]], vklesan na ploščah, ki so jih našli pri starodavnem sirskem mestu [[
Različica akadskega Epa o Gilgamešu, kot ga poznamo danes, izvira iz [[1. tisočletje pr. n. št.|1. tisočletja pr.n.š.]] Opisuje, kako [[Gilgameš]], vladar južnomezopotamskega mesta [[Uruk]], premaga divjega [[Engidu]]ja, se z njim spoprijatelji ter zavrne ljubezen boginje [[Ištar]]. Po Engidujevi smrti hoče od svojega prednika [[Utnapištim]]a izvedeti za skrivnost večnega življenja, a mu le-ta ne zna odgovoriti. Gilgameš izve za rastlino, ki naj bi vračala mladost in moč, vendar jo na potovanju domov najde ravno takrat, ko jo požre kača.
Vrstica 44:
Nekateri najznamenitejši grški miti se osredotočajo na junaška dela [[Heraklej]]a, Zevsovega sina z umrljivo [[Alkmena|Alkmeno]] (Rimljani so ga poznali kot [[Herkules]]a). Že pri rojstvu zadavi kači, ki ju je poslala ljubosumna Hera, in tudi kasneje z nečloveško močjo in pogumom opravlja junaška dejanja. Njegov najslavnejši podvig je dvanajst del, med njimi očiščenje Avgijevih hlevov in sestop v podzemlje. Herakleja so kasneje - še posebej [[Rimljani]] - častili kot boga.
Heraklejevo junaštvo je posnemal njegov prijatelj [[Tezej]], atenski junak, ki je pokončal kretsko pošast [[Minotaver|Minotavra]], pozneje s pomočjo [[Ariadna|Ariadnine]] niti ušel iz labirinta in (s Heraklejem) podjarmil [[Amazonke]], pleme ženskih bojevnic.
Grška mitologija poleg olimpskih bogov obsega še vrsto drugih osebnosti, še posebej [[Perzej]]a in [[Jazon]]a, znanih po junaških dejanjih in razburljivih bitkah. Iz mitov o posameznih bogovih so se razvili kulti, kot so na primer kult boga vina [[Dioniz]]a, ki so ga slavili z orgiastičnimi obredi, in [[Orfej]]a, pesnika in mojstra brenkanja na liro.
| |||