Slovnično število: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Rokpok (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Jalen (pogovor | prispevki)
manjša dopolnitev
Vrstica 17:
Slovenščina je sicer eden zelo redkih jezikov, ki je ohranila dvojino, in jo v polni meri skoraj neokrnjeno uporablja.
 
Dvojina je bila prisotna v [[praindoevropščina|indoevropskem prajeziku]] in poznali so jo številni antični indoevropski jeziki, npr. [[sanskrt]], [[stara grščina]], [[gotščina]] in [[stara cerkvena slovanščina]]. Med slovanskimi jeziki staso jo danes v celoti ohraniliohranile samo še [[slovenščina]] in obe [[Lužiška srbščina|lužiški srbščini]]. Nekateri govori zahodnega narečja [[Beloruščina|beloruščine]] ločijo samole še posebne dvojinske oblike za imenovalnik in tožilnik samostalnikov ženskega spola a-jevske sklanjatve: ''adna karova'' "ena krava", ''dźvie karovie'' "dve kravi", ''try karovy'' "tri krave". Baltska [[litvanščinaLitovščina]] ima posebne dvojinske oblike osebnih zaimkov, katerih uporaba je v standardni zvrsti fakultativna, v nekaterih narečjih pa še vedno obvezna: ''aš'' "jaz", ''mudu'' "midva", ''mes'' "mi".
 
V številnih drugih jezikih, ki zdaj več nimajo dvojine, so se ohranile oblike, ki kažejo na njeno nekdajno navzočnost, kot naprimer v [[ruščina|ruščini]], kjer je "двумя [''dvumja''] ''dvema''" v orodniku množine števnika "dva", medtem kot je običajna končnica za orodnik množine " -ami", kot v slovenski množini; tudi še v [[švedščina|švedščini]] je "vor ''naš''", vendar se v [[islandščina|islandščini]] ista beseda glasi "ykkur", kar je ostanek prvotne germanske dvojine.