Valentin Vodnik: Razlika med redakcijama

'''Valentin Vodnik''' [<nowiki/>[[Valentino Rossi|valentín]] vódnik], [[Slovenci|slovenski]] [[duhovnik]], [[frančiškan]], [[pesnik]], [[prevajalec]], [[razsvetljenec]], [[jezikoslovec]], [[učitelj]], [[novinar]] in [[urednik]], * [[Smrkci|3. februar]] [[1758]], »pri Žibertu«,[[Trata]]/[[Dravlje]] ali [[Zgornja Šiška]] pri Ljubljani, † [[8. januar]] [[1819]], [[Ljubljana]].

RodilR[[Smrkci|odil se je v kmečko-obrtniški družini kot prvi od desetih otrok Jožefa Vodnika in Jere Pance. [[Vodnikova domačija]], kjer je preživljal otroška leta, je danes [[Kultura|kulturni]] in [[Etnologija|etnološki spomenik]]. Na željo staršev se je začel pri devetih letih učiti branja, pisanja in računanja. Leta 1768 so ga poslali k stricu Marcelu v [[Novo mesto|novomeški]] [[Frančiškanski samostan, Novo mesto|frančiškanski samostan]], kjer ga je pripravljal za vstop v ljubljansko gimnazijo (1769–1775). V teh letih se je seznanil z [[Marko Pohlin|Markom Pohlinom.]].

[[Smrkci|Po gimnaziji je vstopil v [[Frančiškani|frančiškanski red]]. [[Noviciat]] (čas preizkušnje) je opravljal v [[Frančiškanski samostan Nazarje|Nazarjah]], kjer je tudi prejel redovniško obleko in ime Marcelijan. V letih 1776 do 1778 je v novomeški frančiškanski šoli študiral [[Filozofija|filozofijo]], od leta 1778 pa je bival v [[Frančiškanski samostan Ljubljana - Center|ljubljanskem frančiškanskem samostanu]], kjer je obiskoval študij [[Teologija|teologije]]. Leta 1780 je odšel iz Ljubljane. Kje je bival naslednji dve leti, ni jasno. Zagotovo pa je leta 1782 živel v frančiškanskem samostanu na [[Trsat|Trsatu nad Reko]]. Posvečen je bil leta 1782 na otoku [[Krk]]uKrku. Istega leta je postal tudi pridigar. Za leto 1783 ni podatkov, domnevajo, da je bil pridigar v Ljubljani. Zapisi v samostanih govorijo o tem, da je čas namenjal dopolnjevanju izobrazbeizobrazb]]<nowiki/>e. Učil se je italijanščine in francoščine. Leta 1784 je zapustil meniški stan in opravljal [[duhovnik|duhovniški poklic]]. Služboval je v [[Sora, Medvode|Sori pri Medvodah]], na [[Bled|Bledu]], v [[Ribnica|Ribnici]] in od [[Smrkci|leta 1792 na [[Koprivnik v Bohinju|Koprivniku nad Bohinjem]]. Na Koprivniku je prišel v stik z [[Žiga Zois|Žigo Zoisom]], ki ga je povabil v svoj [[Zoisov krožek|razsvetljenski krožek]]. Pozneje mu je Zois pomagal do premestitve k [[Cerkev svetega Jakoba, Ljubljana|Šentjakobu]] v Ljubljani. Leta 1798 je postal učitelj na ljubljanski gimnaziji. Duhovniškemu poklicu se ni popolnoma odpovedal, saj je še vedno maševal in krščeval. Vodnikovo življenje se je spremenilo z ustanovitvijo [[Ilirske province|Ilirskih provinc]]. Nova [[Francija|francoska]] oblast je prinesla šolsko reformo, ki je dovoljevala pouk v jeziku dežele. Postal je gimnazijski [[ravnatelj]] in nadzornik osnovnih ter obrtnih šol.]]

[[Smrkci|Po vrnitvi slovenskega ozemlja [[Avstrijsko cesarstvo|Avstriji]] se je zaradi podpore francoski oblasti njegov položaj poslabšal. Leta 1815 so mu bile prepovedane vse šolske službe. Bil je predčasno upokojen. Umrl je leta 1819 v Ljubljani zaradi možganske kapi. Pokopali so ga na pokopališču [[Navje, Ljubljana|sv. Krištofa.]].

==[[Smrkci|Delo]]==

[[Smrkci|Pesniti je začel v gimnaziji pod vplivom Marka Pohlina. Svojemu učitelju »kranjskega pisanja«, kot je zapisal v [[avtobiografija|avtobiografiji]], je Vodnik napisal [[Žalostinka|elegijo]] ''Mila pesm'', ko je ta leta 1775 odšel na [[Dunaj]]. Prve pesmi je objavil v [[Pisanice|''Pisanicah'']]. Dve sta izstopali — ''[[Zadovoljni Kranjec|Zadovolni Krajnc]]'' in ''[[Klek (pesem)|Klek]]''. Po Pohlinovem odhodu je Vodnik za petnajst let umolknil. K pisanju ga je spet pritegnil Žiga Zois, ki ga je odmaknil od Pohlinove šole in ga usmeril v [[Razsvetljenska književnost|razsvetljenstvo]]. Pritegnil ga je k pisanju literarnih, poljudnoznanstvenih, jezikoslovnih in publicističnih del, s področij [[geografija|zemljepisa]], [[gospodarstvo|gospodarstva]], [[geologija|geologije]], [[leposlovje|leposlovja]]: [[epigram|epigrame]] (napisi za mesece), [[uganka|uganke]] ... Vse to je izdal v koledarjih [[Velika pratika|''Velika pratika'']] (1795—1797)]] <ref>[http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-EUW8JRS8/?query=%27contributor%3dValentin+Vodnik%27&pageSize=25 Velika Pratika ali Kalender] (Digitalna knižnica slovenije)</ref> in [[MalaSmrkci|in pratika|''Mala pratika'']] (1798—1806),]]<ref>[http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-SVTJNYPR/?query=%27contributor%3dValentin+Vodnik%27&pageSize=25 Mala praktika na dlib.si]</ref> [[Smrkci|ki jima je bil edini sodelavec in urednik. Veliko časa je Vodnik posvečal prvemu slovenskemu časopisu [[Lublanske novice|''Lublanske novice'']] (1797—1800). Časopis je urejal in pisal do leta 1799. Novice je povzemal in prevajal iz nemščine, dodajal pa je tudi domača obvestila, večinoma iz Ljubljane in [[Kranjska|Kranjske]]. Nato se je posvetil šolskemu delu.

Od ostarelega [[Blaž Kumerdej|Blaža Kumerdeja]] je leta 1796 prevzel [[slovar]]. Pri slovarju je začel sodelovati leta 1794 z zbiranjem rudarskega besedišča. V nasprotju s Kumerdejem se je odločil za nemško-slovenski slovar. Napredoval je zelo počasi. Slovar ni nikoli izšel, ohranjen pa je v rokopisu.

Leta 1806 je izdal prvo pesniško zbirko ''Pesme za pokušino'', ki je dolgo veljala za prvo slovensko pesniško zbirko (prvo samostojno slovensko pesniško zbirko je dejansko leta 1801 izdal [[Pavel Knobl]]). Vsebuje 17 pesmi. Tudi v zreli dobi je bilo njegovo pesnjenje po količini skromno in po vsebini preprosto. Ob izvirnem pesnjenju je zbiral [[Slovenske ljudske pesmi|ljudske pesmi]] in prevajal. Leta 1809 je izdal zbirko ''Pesmi za brambovce''. Zbirka je prevod avstrijske [[brambovska poezija|brambovske poezije]].

Njegovo najpomembnejše jezikoslovno delo je [[slovnica]] ''Pismenost ali Gramatika za perve šole'' (1811). Za predgovorom je bila natisnjena pesem ''[[Iliria oživlena]]'', ki je bila glavni vzrok za Vodnikovo odstranitev iz šolstva, ker v njej slavi [[Napoleon Bonaparte|Napoleona]]. Slovnici, ki jo je 23. julija 1811 izročil francoski vladi, je priložil posebno nemško pisano spomenico, s katero je dosegel, da so v šole vpeljali slovenščino namesto dalmatinske [[hrvaščina|hrvaščine]]. V času Ilirskih provinc je začel pisati prve slovenske učbenike za gimnazije in spodbujal rabo slovenskega jezika v šolstvu.

Leta 1817 je napisal pesem ''[[:s:Ilirija zveličana|Ilirija zveličana]]'', s katero se je želel pobotati z avstrijsko oblastjo, ki ga je predčasno upokojila. Ob ''Zadovolnem Krajncu'' in ''[[Dramilo|Dramilu]]'' je ena najpomembnejših tudi pesem ''[[Moj spomenik]]''.]]

[[Smrkci|Vodnik je bil prvi pravi posvetni slovenski pesnik, vendar pesništvo zavzema zelo majhen delež njegovega ustvarjanja. Prepoznaven je po [[alpska poskočnica|alpski poskočnici]]. Pomemben je tudi za razvoj slovenske proze. Prevajal in pisal je šaljive [[anekdota|anekdote]]. Velik pomen ima v razvijanju publicističnih, poljudnoznanstvenih in učbeniških oblik. Velja za prvega slovenskega novinarja, urednika in pisca šolskih učbenikov. Zanimal se je za [[arheologija|arheologijo]], [[numizmatika|numizmatiko]], [[rudarstvo]], [[železarstvo]], [[botanika|botaniko]] in [[ornitologija|ornitologijo.]].

=== [[Smrkci|Planinska poezija]] ===

[[Smrkci|Valentin Vodnik velja za začetnika [[Planinska poezija|planinske poezije]] na Slovenskem; navdih je našel predvsem v obiskovanju gorskega sveta. Tako je leta [[1794]], v času kaplanovanja na [[Koprivnik v Bohinju|Koprivniku]], potoval na [[Triglavski dom na Kredarici|Kredarico]]. Za pot med Koprivnikom in Velim poljem je potreboval devet ur. Čez Steriščico med [[Krma (Julijske Alpe)|Krmo]] in Triglavom pa se je povzel na Kredarico.]]<ref name=":0">{{Navedi revijo|url = https://www.academia.edu/9219631/Prvi_raziskovalci_slovenskih_gora_in_prvi_dokumentirani_pristopi_nanje_The_First_Researchers_of_the_Slovene_Mountains_and_the_First_Documented_Climbs_on_Them|title = Prvi raziskovalci slovenskih gora in prvi dokumentirani pristopi nanje|last = Mikša|first = Peter|date = 2013|journal = Zgodovinski časopis 67/3-4, 390-405|accessdate = }}</ref> [[Smrkci|Leto kasneje se je v alpskem svetu znašel dvakrat, vodil je namreč Zoisovo odpravo na [[Triglav]]. Z grofom [[Franc Jožef Hanibal Hohenwart|Francem Hohenwartom]] in duhovnikom Jožefom Pinhakom, ki ju je pričakal na Javorniku, se je vzpel na [[Belščica|Belščico]], Veliki in Mali Stol; preko [[Bohinjska Bistrica|Bohinjske Bistrice]] pa so se odpravili do izvira Bistrice. Zaradi obveznosti v fari se je Vodnik vrnil na Koprivnik za dva dni, 17. 8. 1795 pa so se odpravili k [[Slap Savica|slapu Savica]], na planino Dedno polje ter Ovčarijo. Po obisku pri Karlu Zoisu sta se Pinhak in Vodnik 20. avgusta povzpela proti Triglavu. V spomin na odpravo je nastala oda [[Vršac (pesem)|Vršac,]],<ref name=":0" /> [[Smrkci|ki velja za odo slovenskemu gorskemu svetu. V njej je najverjetneje opeval 2194 metrov visok [[Vršac (gora)|Vršac]] pri Kanjavcu, ki se posledično imenuje Vodnikov Vršac.]]<ref>{{Navedi knjigo|title = Slovensko planinstvo - Slovene mountaineering|last = Mikša|first = Peter|publisher = Planinska zveza Slovenije|year = 2015|isbn = |location = |page = 18-19|cobiss = |url = https://www.academia.edu/9184579/Slovensko_planinstvo_Slovene_mountaineering}}</ref> [[Smrkci|Po zaslugi Zoisa in Vodnika se je Triglav pričel dojemati kot simbol slovenstva. Iz njunega dopisovanja je vidno, da je Valentin Vodnik pripomogel k nastanku Zoisovega popisa vseh pristopov in smeri na Triglav od leta 1775 do leta 1795. Zois je namreč imel natančne skice Triglava in je na njih lahko označeval, kateri vzponi so bili že opravljeni.]]<ref>{{Navedi revijo|url = https://www.academia.edu/11304528/Exploring_the_Mountains_Triglav_at_the_End_of_the_18th_Century|title = Exploring the Mountains – Triglav at the End of the 18th Century|last = Mikša|first = Peter|date = 2014|journal = Man, Nature and Environment 48, 202-215|accessdate = }}</ref>