Zgodovina ali redko histórija je ena od znanosti in raziskuje človeško vedenje skozi čas. Je družbena veda, ki preučuje človeško družbo od njenega nastanka v času in prostoru. Njena naloga je, da kritično in nepristransko raziskuje dogodke v preteklosti, rekonstruira človekovo življenje v preteklosti in ohranja zgodovinski spomin, saj nam poznavanje zgodovine omogoča razumevanje sedanjosti in nam istočasno omogoča »videnje« v prihodnost.
V drugi polovici 1. stoletja pr. n. št. so ta del slovenskega ozemlja zasedli Rimljani in najverjetneje pod grajskim gričem ustanovili vojaško postojanko. Rimljani so nato do leta 15 n. št. na prostoru med Ljubljanico in Šišenskim hribom namensko (z željo utrjevanja zaledja po ilirskih vstajah) zgradili mesto s pravokotnim tlorisom in mogočnim kamnitim obzidjem ter na treh straneh z dvojnim vodnim jarkom, kar je imelo vse značilnosti rimskega kastra. Prvi prebivalci so bili priseljenci iz Italije in Galije, njihovi sužnji in odsluženi rimski vojaki.
Emona je imela od 2. do 4. stoletja pomembno vlogo v obrambi Italije. V 2. stoletju je trpela zaradi markomanskih vojn in kuge, leta 238 pa so jo meščani sami požgali in zapustili, da se ne bi v njej ugnezdila vojska uzurpatorja Maksimina Tračana. Leta 408 se je v Emoni ustavil vizigotski vladar Alarik, ki je imel kot bizantinski magister militum nalogo, da za Bizantinsko cesarstvo ponovno osvoji Italijo. Emonci so se takrat verjetno rešili s podkupnino. Leta 452 so Emono opustošili in delno porušili Huni. Mesto je obubožalo, vendar živelo dalje. Na koncu 5. in začetku 6. stoletja je bila Emona pod oblastjo Vizigotov, ki so za seboj pustili bolj malo sledov. V nemirnih časih pozne antike in preseljevanja ljudstev v 6. stoletju so se ljudje začeli zatekati v odročne in težko dostopne kraje ter se seliti v obmorska mesta, predvsem Koper, Piran in Novigrad, dokler ni Emone zapustil še zadnji meščan. Preberite več ...
_Class_18_4-6-2T_at_Maribor.jpg)
