Wikipedija

Poljska romantika (književnost)

Romantika na Poljskem (pl. Romantyzm) označuje literarno smer, ki se je začela z letom 1822 z izidom prve pesniške zbirke Adama Mickiewicza, zaključuje pa se z drugo poljsko vstajo proti ruskemu okupatorju leta 1863. Vstaja leta 1830 je povzročila razvijanje poljske literature pretežno v tujini, kjer so ustvarjali največji pesniki te dobe: Adam Mickiewicz, Juliusz Słowacki, Zygmund Krasiński in Cyprian Norwid. Na domačih tleh je v Galiciji ustvarjal dramatik Aleksander Fredro. V štiridesetih letih pa je ponovno zaživelo literarno življenje tudi na Poljskem. Poljska romantika se deli na tri faze.

Literatura v letih 1822−1830 uredi

Prva faza zgodnje romantike je med letoma 1822 in 1830. To je čas oblikovanja novega romantičnega pogleda na svet. Leto 1820 prinese prve pesmi Mickiewicza Oda do młodości (slv. Oda na mladost), nekakšno himno mladega rodu romantikov, ter Pieśn filaretów. V Odi mladosti opeva romantična gesla tovarištvo, idealizem mladih ljudi, kliče jih v boj za nesebični novi svet, v njej se še kažejo vplivi klasicizma v podobah iz klasične mitologije. Leta 1822 je izšel prvi zvezek Mickiewiczevih Poezij in v njem dva pomemša manifesta romantike: Romantyczność in Przemowa . V tem zvezku so izšle tudi Ballady i romanse (slv.Balade in romance), ki so bile povsem drugačne od do tedaj objavljenega. V njih je predstavil svet poln skrivnosti, kjer srečujejo ljudje in bitja ter živijo skupaj. V prvi fazi je napisal še dela Dziady II in IV (slv. Praznik mrtvih) in Konrad Wallenrod, 1828. Leta 1826 so nastali tudi Sonety Krymskie (slv. Krimski soneti), v katerih združuje motive romanja, hrepenenja po domovini in mladostni ljubezni. V njih je izražena tudi nova pokrajina (Orient), ki ga je fascinirala. Prva faza se je zaključila z izbruhom novembrske vstaje proti Rusiji leta 1830.

Literatura med letoma 1830-1849 uredi

Poljska romantika je dosegla vrh med letoma 1830-1849. Zaradi propadle novembrske vstaje je primerno deliti literaturo na domačo in literaturo v emigraciji. Padec vstaje je dal zagon za velik migracijski val s politično-domovinsko podlago. Iz države so odhajali predvsem plemiči, aristokrati, kasneje politiki, umetniki, ostala inteligenca in vojaki. Med emigranti so bili tudi pisatelji in pesniki, večinoma zelo vpeti v problem neodvisnosti države (npr. Adam Mickiewicz, Juliusz Słowacki, Zygmund Krasiński in Cyprian Kamil Norwid). Glavno središče poljske emigracije je bil Pariz, kjer je po vstaji v Franciji prebivalo več kot pet tisoč Poljakov. Tam so se hitro začela pojavljati poljska društva, združenja, saloni ipd. Emigracijsko središče pa je bilo vseeno razdvojeno, v glavnem zaradi političnih nazorov in neskladnih mnenj o novembrski vstaji. V domovini so avtorji ustvarjali v težkih pogojih, v atmosferi terorja, groženj in pod pritiski cenzure. Veliko se jih je spustilo v zarotniške dejavnosti, nekatere izmed njih so zatrli (npr. Józef Ignacy Kraszewski, ki je bil tri leta zaprt v Magdeburgu), nekateri so se sprijaznili s situacijo in tudi zaradi oportunizma sodelovali z Rusi.

Največja dela poljske romantike so nastala torej v emigraciji, kot na primer: Dziady III, Nie-boska komedia (slv. Nebožja komedija) Z. Krasińskega in drama Kordian J. Słowackega. V slednji gre za kritiko junaka Konrada iz Praznika mrtvih. Delo se navezuje tudi na novembrsko vstajo in opisuje zgodbo o neuspeli zaroti proti carju Nikolaju I. Nastal je tudi Mickiewiczev ep Pan Tadeusz (slv. Gospod Tadej, 1834), v katerem se pesnik obupan zaradi propada Poljske in nesoglasij med emigranti vrača nazaj v domovino, v čas svojega otroštva. V njem nastopa plemstvo, katerih napake in navade so upodobljene s humorjem. Oprl se je na novosti v poljski prozi 18. stoletja ter jih uporabil v realistični smeri, še posebej pri družbeni in psihološki oznaki posameznih oseb in prizorov. V delih Juliusza Słowackega se realizem prepleta z mistiko, njegova poezija pa se subjektivno in iracionalno dotika življenjskih vprašanj. Bil je kritičen do poljske preteklosti in edini med velikimi romantičnimi pesniki obsojal vatikansko politiko. Znan je še po pesnitvah Ojciec zadżumionych (slv. Oče okuženih, 1834) in W Szwajcarii (slv. V Švici,1835-1838) ter po epski pesnitvi Beniowski (1841).

V času novembrske vstaje so izhajale predvsem vojaške in domovinske pesmi, ki so se navezovale na Mazurek Dąbrowskiego (današnja himna Poljske), Jozefa Wybickega in na Warszawianki Casimira Delavigneja. Poezija je opevala najbolj zaželene lastnosti vojaka in pozivala v boj za svobodo, učila o pogumu in domoljubnosti. Po koncu vstaje pa je bila pisana v morečem in žalostnem tonu ob tragični izgubi vojakov in žalostni usodi domovine. Te pesmi so izhajale v časopisih, v knjižni obliki oz. raznih zbornikih pa so jih izdajali v emigraciji, predvsem v Parizu in še to pogosto po smrti pesnikov. Taki pesniki so Rajnold Suchodolski (Patrz Kościuszko na nas z nieba), Maurycy Gosławski (zbirka: Poezja ułana polskiego poświęcona Polkom), Stefan Garczyński (Sonety wojenne), Seweryn Goszczyński (Marsz za Bug), Wincenty Pol (Pieśni Janusza), Franciszek Kowalski (Ułan i dziewczyna iz zbirke Miecz i lutnia). Ob vojaško-domovinskih pesmih so pisali še pesmi, ki so propagirale svobodo in napredek, npr. Juliusz Słowacki v delu Oda do wolności (slv. Oda svobodi) in v pesnitvi Hymn, slavno pesnitev Reduta Ordona Adama Mickiewicza, ki je bila napisana po padcu vstaje, je bila dolga leta ena najbolj reprezentativnih pesmi o boju za svobodo. Mickiewicz je bil sodobnik Franceta Prešerna in pomeni Poljakom to, kar pomeni Prešeren nam: umetniški vrh klasične domače poezije. Sonet Resignacija iz pesniške zbirke Sonety (slv. Soneti) je Prešeren prevedel v nemščino.

Obdobje takoj po padcu novembrske vstaje je predstavljalo velik izbruh ustvarjalnih sil poljskih pisateljev, ki je že v naslednjem desetletju zamolkla. V tem času je v domovini blestel izvrsten komediograf Alexander Fredro. V svojih delih je prikazoval tipično življenje sodobnih in preteklih plemičev. Njegovi najpomembnejši deli sta nastali v začetku tridesetih let 19. stoletja: Ślubi panieńskie czyli Magnetyzm serc in Zemsta. Tudi prozna dela so tematizirala zgodovino in ljudske običaje. Po propadu samostojne države so se ljudje obračali v zgodovino, da bi tam našli oporo za svoj boj, posegali po aktualnih snoveh iz vsakdanjega življenja, kritično prikazovali napake preteklosti ter prikazovali razmerje med različnimi družbenimi plastmi. Zgledovali po [Walter Scott|[Walterju Scottu]] in Mickiewiczovem epu Gospod Tadej. Pomemben prozaik tega časa je bil Jozef Ignac Kraszewski z deli Ułana in Stara Baśń in Józef Korzenowski ter Henryk Rzewuski.

Literatura med letoma 1849-1863 uredi

Tretja, dekadentna faza poljske romantike se uvršča v leta 1849-1863. Je nekoliko bolj epigonsko obdobje, novih literarnih tendenc ni bilo, ustvarjalci so Teofil Lenartowicz, Wincenty Pol, Władysław Syrokomla in Karol Ujejsk, za najbolj pomembnega in inovativnega pa šteje Cyprian Kamil Norwid, ki je tudi deloval v emigraciji. Sočasna javnost je njegovo delo zavračala, saj je bilo vsebinsko in oblikovno težje razumljivo. Uveljavil se je šele po smrti, v obdobju Mlade Poljske. Med drugim je bil še prozaik, dramatik, esejist, kipar, slikar in filozof.

Spor med klasicistično in romantično literaturo uredi

Romantika se je začela s sporom med staro, klasicistično in novo, romantično literaturo. Romantike je zanimal boj in sklicevali so se na čustva, vnemo in požrtvovalnost resničnih domoljubov, ki bi lahko osvobodili poljski narod izpod okupatorja. V literaturi so se zgledovali po ljudskem pesništvu in upodabljali motive kmečkega življenja, predvsem čustvenost in bojevitost preprostih ljudi, tudi motive duhov, strahov in čudežev so črpali iz ljudskega verovanja, v svoj jezik pa so dodajali ljudske izraze. nanje je vplivala sodobna nemška literatura. Z zahoda so začele prihajati informacije o novih umetnostnih tokovih preko časopisov, knjig in tudi mesečnega tiska (Pamiętnik Warszawski, literarno-znanstveni vestnik). V njem je Kazimierz Brodziński v letu 1818 objavil razpravo O klasyczności i romantyczności tudzież o duchu poezji polskiej, kjer je poleg informacij o romantiki podal še kritiko ustvarjanja razsvetljenskih (klasičnih) pesnikov. Razprava je naletela na buren odziv klasikov, kar je povzročilo ta literarni spor. Leta 1820 je Stanisław Kostka Potocki osmešil romantično navdušenje nad srednjim vekom v delu Podróż do Ciemnogrodu. Kritično so se potem izražali tudi drugi klasicistični pesniki. Vendar pa je nova smer vseeno dobivala vedno večjo podporo, še posebej v krogu mlajše generacije in postala dominantna smer poljske književnosti. Ta spor je trajal približno do leta 1830.

Glavne teme in motivi v poljski romantiki uredi

Najbolj razširjena in izpostavljena tema je ljubezen, na primer ljubezen do očeta (Konrad Wallenrod, Sonety Krymskie, Pan Tadeusz, Dziady III, Kordian, Grób Agamemnona) in ljubezen do ženske v dveh variantah: izpolnjena (Pan Tadeusz) ali pa neuresničena (Dziady IV). Pojavi se tudi ljubezen v odnosu do smrti: nekje v boju z življenjem (Romantyczność, Dziady IV) zmaguje, drugje z njim pa soobstaja (Konrad Wallenrod, Kordian).

Pomemben motiv je domovina oz. ljubezen do domovine, ki jo avtorji prikažejo v različnih perspektivah, na primer v kontekstu mesijanizma (Dziady III, Księga narodu polskiego i pielgrzymstwa Polskiego, Kordian, Sonety Krymskie) ali v spoštovanju do tradicije (Pan Tadeusz, Konrad Wallenrod). Po snov so segali v domačo zgodovino, poljsko in litovsko. Pogoste so teme, povezane z romantičnim junakom oz. z njegovo opredelitvijo kot posameznika, ki ne sodi v svoje okolje (Oda do młodości, Dzady IV, Pan Tadeusz), ki veliko potuje (Dziady II, Sonety Krymskie, Kordian) ali pa se čuti osamljenega (Konrad Wallenrod, Romantyczność, Kordian). V junaku pesnik pogosto oriše samega sebe, svoj notranji spor ali spor z okoljem v širšem okviru tedanjega narodnega položaja.

Ostale značilnosti romantike:

Iracionalnost kot filozofsko prepričanje, da je bistvo mogoče spoznati »nadrazumsko« s pomočjo mešanice vere, čustev in intuicije s pridihom norosti in vizionarstva (Romantyczność Adama Mickiewicza).

Ljudskost pomeni interes za ljudsko kulturo. Zanimajo jih stare legende, miti in basni, iz katerih so pesniki kot Adam Mickiewicz in Ignacy Krasicki izbrali to, kar je podpiralo njihov interes za magijo in nedefinirana čudesa.

Fantastika, ki se kaže v času (zgodba se odvija predvsem v noči, ko je temno in se bralec celo boji, kaj bo prebral v naslednjem stavku), mestu (dogaja se na neprijaznih in pustih mestih) in osebah (njihovo biografijo avtor razkriva postopoma). Primer so Mickiewiczeve Balade in romance in Kordian Juliusza Słowackega.

Orientalizem je pogost motiv evropske in tudi poljske romantične literature, gre za eksotiko tamkajšnjih pokrajin, ki je omogočila nastanek skrivnostnega, nenavadnega junaka.

Zgodovina: avtorji so prenesli dogajanje v čas največjih domovinskih zmag, najpogosteje v čas srednjega veka. Razviden je odklon od racionalizma, ki so ga propagirali v prejšnjem obdobju, zato so iz srednjega veka črpali navdih ali znanje, kar je najbolj razvidno v delih Cypriana Kamila Norwida.

Domoljubje je spodbujeno z dejstvom, da Poljske tedaj praktično ni bilo na evropskem zemljevidu, nahajala se je v ujetništvu treh držav Avstrije, Rusije in Prusije. Poljaki so bili primorani sprejeti tujo kulturo, se naučiti in uporabljati tuj jezik in tujo administracijo, zato so z radostjo segali po literaturi, ki je širila domoljubje. Taka dela so Konrad Wallenrod, Pan Tadeusz, Dziady III, Kordian Mickiewicza in Grób Agamemnona Juliusza Słowackega. Iz teh so Poljaki črpali vero v boljšo usodo in se spominjali uspehov v zmagovitih bitkah.

Individualizem originalnih posameznikov, ki so prepričani o tem, da so ustvarjeni za višje cilje, da imajo večjo pomembnost pri opravljanju življenjskega poslanstva, kot ostali smrtniki. Konrad Wallenrod in Kordian sta si prizadevala za realizacijo svojih ciljev, čeprav niso bili v skladu s tedanjimi družbenimi normami. Kljub osamljenosti in odtujenosti sta verjela v to, da sta edinstvena in sta ostala neodvisna.

Mesijanizem, s svojimi koreninami v 17. stoletju, je v poljsko literaturo prišel preko Andrzeja Towiańskega, pod njegovim vplivom so ustvarjali Adam Mickiewicz, Juliusz Słowacki in Seweryn Goszczyński. Mesijanizem pomeni poslanstvo naroda kot ljudstva, ki se žrtvuje, da bi odrešil svet. Človek svoje življenje posveti splošni ideji, narod pa trpi, da bi se odkupil za krivdo drugih narodov. V delu Dziady III je Mickiewicz predstavil mesijanistično idejo, v kateri je Poljska križan Kristus narodov, ki skozi lastno trpljenje očisti in osvobodi ostale ljudi.

Misticizem je tipična romantična ideja o možnosti duhovnega kontakta z božjim. Pojavljajo se duhovi, ki v spečih junakih povzročijo preroške sanje, kar najdemo v delu Słowackega in Mickiewicza.

Towianizem je mistična struja, ki je imenovana po Andrzeju Towiańskemu, nanj sta vplivala mistika Swedenborg in Saint-Martin. Gre za postopno notranje izpopolnjevanje človeka, pri čemer naj bi mu pomagali duhovi. V svoji teoriji je Towiański omenjal tudi Napoleona, tako da je njegov nauk dobil tudi političen prizvok. Francoska vlada ga je zaradi bonapartistične propagande izgnala. Kasneje je prevzel vodstvo te mistične organizacije Mickiewicz, na kogar je imel towianizem izreden vpliv.

Glej tudi uredi

Viri uredi

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Poljska_romantika_(književnost)&oldid=5603375«