Wikipedija

Politika Severne Koreje

Politika Severne Koreje poteka v okviru uradne državne komunistične filozofije Džuče, koncepta, ki ga je ustvaril Hwang Jang-yop in kasneje pripisal Kim Il-sungu. Teorija ideologije Džuče je prepričanje, da je resnični socializem mogoče doseči le s samozavestjo in močno neodvisno državo.[1][2]  

Stolp Džuče simbolizira uradno državno filozofijo Džuče

Politični sistem Severne Koreje je zgrajen na načelu centralizacije. Medtem, ko severnokorejska ustava uradno zagotavlja zaščito človekovih pravic, so v praksi zapisane stroge omejitve svobode izražanja, vlada pa pozorno nadzoruje življenja severnokorejskih državljanov. Mediji so v državi najbolj strogo nadzorovani in lahko poročajo le dobre novice. Severnokorejski državljani pa ne smejo izražati mnenj, ki se razlikujejo od voditelja države, ne smejo potovati v tujino in ne smejo uporabljati družbenih omrežij kot npr. Facebook, hkrati pa morajo imeti doma obešeno voditeljevo sliko. Že za majhne prekrške so lahko obsojeni na zaporno ali celo smrtno kazen.[3] Ustava opredeljuje Severno Korejo kot "diktaturo ljudske demokracije"[4] pod vodstvom Delavske stranke Koreje (WPK), ki ima pravno prevlado nad drugimi političnimi strankami. Generalni sekretar WPK je običajno vrhovni vodja, ki nadzoruje predsedstvo WPK, politbiro WPK, sekretariat WPK in osrednjo vojaško komisijo WPK, zaradi česar je nosilec funkcije najmočnejša oseba v Severni Koreji.

WPK je vladajoča stranka Severne Koreje. Na oblasti je od svoje ustanovitve leta 1948. Obstajata tudi dve manjši politični stranki, ki pa sta pravno zavezani, da sprejmeta vladajočo vlogo WPK. Z WPK sestavljata ljudsko fronto, znan kot Demokratična fronta za združitev domovine (DFRF). [5]Volitve potekajo samo v tekmah enega kandidata, kjer kandidata dejansko predhodno izbere WPK.

Poleg strank obstaja več kot 100 množičnih organizacij, ki jih nadzoruje WPK.[6][7]Tisti, ki niso člani WPK, se morajo pridružiti eni od teh organizacij. Med njimi so najpomembnejši Kimilsungist-Kimdžongilist Youth League, Socialistična ženska zveza Koreje, Generalna federacija sindikatov Koreje in Zveza kmetijskih delavcev Koreje. Te štiri organizacije so tudi članice DFRF.[8]

Kipa Kima il-sunga (levo) in Kima Džong-ila (desno)

Kim Il-sung je vladal državi od ustanovitve leta 1948 do svoje smrti julija 1994, od leta 1949 do 1994 pa je imel funkcije generalnega sekretarja WPK (od 1949 do 1972 je bil imenovan kot predsednik), premierja Severne Koreje od 1948 do 1972 in predsednika od 1972 do 1994. Nasledil ga je sin Kim Džong-il. Medtem, ko je bil mlajši Kim od osemdesetih let dvajsetega stoletja imenovani naslednik njegovega očeta, je potreboval tri leta, da je utrdil svojo moč. Leta 1997 je bil imenovan na očetovo staro mesto generalnega sekretarja, leta 1998 pa je postal predsednik komisije za nacionalno obrambo (NDC), ki mu je dala poveljevanje oboroženim silam. Ustava je bila spremenjena tako, da je predsedstvo NDC "najvišje mesto v državi." Hkrati je bilo predsedniško mesto izpisano iz ustave, Kim Il-sung pa je bil imenovan za "večnega predsednika republike", da bi za vedno počastili njegov spomin.

Zunanji opazovalci na splošno gledajo na Severno Korejo kot na stalinistično diktaturo,[9][10][10][10][11][12] pri čemer zlasti opozarjajo na dodelan kult osebnosti okoli Kim Il-sunga in njegove družine.[13] WPK, ki ga vodi član vladajoče družine, ima oblast v državi in ​​vodi Demokratično fronto za združitev domovine, katere člani morajo biti vsi politični uradniki.[14] Vlada je v svoji ustavi formalno nadomestila vsa sklicevanja na glavno komunistično ideologijo marksizmo-leninizem z lokalno razvitim konceptom ideologije Džuče ali samozaupanja. Kim Džong-il je ustvaril poudarek na Songunu ali filozofiji "najprej vojaški" in vse omembe komunizma so bile odstranjene iz severnokorejske ustave leta 2009.[15] Pod vodstvom Kima Džong-una je terminologija, kot je socialistična ekonomija, ponovno v običajni rabi.[16]

Glej tudi uredi

Sklici uredi

  1. ↑ Becker, Jasper (2005), Rogue Regime: Kim Jong Il and the Looming Threat of North Korea, New York City: Oxford University Press, ISBN 978-0-19-517044-3
  2. ↑ B. R. Myers: The Cleanest Race: How North Koreans See Themselves and Why It Matters. pp. 45–46. Paperback edition. (2011)
  3. ↑ Infodrom: Severna Koreja You Tube
  4. ↑ Chapter I, Article 12 of Socialist Constitution of the Democratic People's Republic of Korea (2012) . 2012 – prek Wikivir.
  5. ↑ s:Constitution of North Korea
  6. ↑ Scalapino, Robert A.; Chun-yŏp Kim (1983). North Korea Today: Strategic and Domestic Issues. Institute of East Asian Studies, University of California, Berkeley, Center for Korean Studies. str. 84. ISBN 978-0-912966-55-7.
  7. ↑ Kagan, Richard; Oh, Matthew; Weissbrodt, David S. (1988). Human rights in the Democratic People's Republic of Korea (North Korea). Minnesota Lawyers International Human Rights Committee. str. 166. ISBN 978-0-929692-23-4.
  8. ↑ Lansford, Tom (2015). Political Handbook of the World 2015. Singapore: CQ Press. str. 3330. ISBN 978-1-4833-7155-9.
  9. ↑ Spencer, Richard (28. avgust 2007). »North Korea power struggle looms«. The Telegraph Online. London. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. novembra 2007. Pridobljeno 31. oktobra 2007. A power struggle to succeed Kim Jong-il as leader of North Korea's Stalinist dictatorship may be looming after his eldest son was reported to have returned from semi-voluntary exile.
  10. ↑ 10,0 10,1 10,2 Parry, Richard Lloyd (5. september 2007). »North Korea's nuclear 'deal' leaves Japan feeling nervous«. The Times. London. Arhivirano iz spletišča dne 26. julija 2008. Pridobljeno 31. oktobra 2007. The US Government contradicted earlier North Korean claims that it had agreed to remove the Stalinist dictatorship's designation as a terrorist state and to lift economic sanctions, as part of talks aimed at disarming Pyongyang of its nuclear weapons.
  11. ↑ Brooke, James (2. oktober 2003). »North Korea Says It Is Using Plutonium to Make A-Bombs«. The New York Times. Arhivirano iz spletišča dne 6. decembra 2007. Pridobljeno 31. oktobra 2007. North Korea, run by a Stalinist dictatorship for almost six decades, is largely closed to foreign reporters and it is impossible to independently check today's claims.
  12. ↑ »A portrait of North Korea's new rich«. The Economist. 29. maj 2008. Arhivirano iz spletišča dne 2. avgusta 2008. Pridobljeno 18. junija 2009. EVERY developing country worth its salt has a bustling middle class that is transforming the country and thrilling the markets. So does Stalinist North Korea.
  13. ↑ Audrey Yoo (16. oktober 2013). »North Korea rewrites rules to legitimise Kim family succession«. South China Morning Post. Arhivirano iz spletišča dne 28. oktobra 2013. Pridobljeno 16. oktobra 2013.
  14. ↑ »The Parliamentary System of the Democratic People's Republic of Korea« (PDF). Constitutional and Parliamentary Information. Association of Secretaries General of Parliaments (ASGP) of the Inter-Parliamentary Union. str. 5. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 3. marca 2012. Pridobljeno 1. oktobra 2010.
  15. ↑ Herskovitz, Jon (28. september 2009). »North Korea drops communism, boosts "Dear Leader"«. Reuters. Arhivirano iz spletišča dne 1. oktobra 2009.
  16. ↑ Carlin, Robert; Minyoung, Rachel Lee (22. september 2021). »Understanding Kim Jong Un's Economic Policymaking: Defense Versus Civilian Spending«. 38 North. The Henry L. Stimson Center. Pridobljeno 6. oktobra 2021.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Politika_Severne_Koreje&oldid=6116828«