Poliptih (POL-ip-tik, grško: polu 'veliko' in ptychē 'krat') se v splošnem nanaša na sliko (običajno tabelno slikarstvo), ki je razdeljena na dele ali table. Terminologija, ki sledi, se nanaša na število tabel vključenih v določeno sliko:

  • "diptih" je dvodelno umetniško delo;
  • "triptih" opisuje tridelno delo;
  • tetraptih ali quadriptih opisuje 4 dele;
  • pentaptih opisuje 5 delov;
  • hexaptih opisuje 6 delov;
  • heptaptih opisuje 7 delov in
  • octaptih je izraz, ki se uporablja za osem strani ali osem tabelno umetnino.
Pogled na odprto oltarno podobo: Jan van Eyck (1432). Slika je drugačna pri zaprtem oltarju

Poliptih običajno prikazuje eno "centralno" ali "glavno" tablo, ki je običajno največja, medtem ko so druge table imenovane "stranske" ali "krila". Včasih, kot je razvidno v Gentu in Isenheimu, se krilne table lahko spreminja skladno z različnimi "pogledi" ali "odprtinami" v celoti.

Poliptihe so najpogosteje izdelovali zgodnje renesančni slikarji, od katerih je večina namenila svoja dela oltarnim podobam v cerkvah in katedralah. Tip poliptiha je bil tudi zelo priljubljen v umetnosti ukiyo-e grafik iz obdobja Edo na Japonskem.

Izraz poliptih se lahko nanaša tudi na nekatere srednjeveške rokopise, zlasti karolinška dela, v katerem so stolpci na straneh uokvirjeni s črtami, ki spominjajo na slike poliptiha. Drug pomen besede se lahko nanaša tudi na vse večpanelne slike; ne samo na slog umetnosti, ampak tudi na zaslone oltarja.

Drugi pomeni

uredi

Izraz poliptih se je uporabljal od antičnih časov do visokega srednjega veka za blok več kot tri pisalne table povezane s preprostim tečajem.

Predvsem v zgodnjem srednjem veku v Franciji za imenike (zemljiške knjige) o lastninskih pravicah gospostva z njihovimi podložniki.

Primeri

uredi

Zunanje povezave

uredi
  • P. W. Hartmann: Polyptychon. In: BeyArs.com. Abgerufen am 20. September 2014.