Polihalit
Polihalit je hidrirani kalijev kalcijev magnezijev sulfatni mineral s formulo K2Ca2Mg(SO4)4•2H2O, ki spada med evaporitne minerale. Kristalizira v triklinskem sistemu, vendar so kristali zelo redki. Običajno je masiven ali vlaknat, brezbarven, bel do siv, zaradi primesi železovih oskidov tudi opečnato rdeč. Njegova specifična teža je 2,8, s trdoto 3,5 po Mohsovi skali spada med mehkejše minerale.
| Polihalit | |
|---|---|
 Primerek polihalita in anhidrita | |
| Splošno | |
| Kategorija | VI. razred: Sulfati, kromati, molibdati in volframati |
| Kemijska formula | K2Ca2Mg(SO4)4·2H2O |
| Strunzova klasifikacija | 07.CC.65 (sulfati) |
| Klasifikacija DANA | 29.04.05.01 (hidrirani kisli in običajni sulfati) |
| Kristalna simetrija | triklinska igličasta, prostorska skupina: P1 |
| Osnovna celica | a = 6,95 Å, b = 8,88 Å, c = 6,95 Å; α = 104,06°, β = 113,94°, γ = 101,15°; Z=4 |
| Lastnosti | |
| Barva | brezbarven, bel, siv, pogosto lososje rožnat do opečnato rdeč zaradi prisotnosti železovih oksidov |
| Kristalni habit | običajno vlaknat, listast, masiven, redko tudi v ploščatih kristalih |
| Kristalni sistem | triklinski (psevdo ortorombski) |
| Dvojčičenje | značilno polisintetski na {010} in {100} |
| Razkolnost | popoln po {101}; deljenje na {010} |
| Lom | školjkast |
| Žilavost | krhek |
| Trdota | 3,5 |
| Sijaj | steklast do smolast |
| Barva črte | bela |
| Prozornost | prozoren |
| Specifična teža | 2,78 |
| Optične lastnosti | dvoosen (-) |
| Lomni količnik | nα = 1,546-1,548 nβ = 1,558-1,562 nγ = 1,567 |
| Dvolomnost | δ = 0,021 |
| Kot 2V | 60-62° (izmerjen) 60 - 80° (izračunan)[1] |
| Topnost | topen v vodi z obarjanjem sadre in morda singenita |
| Drugo | Druga imena: iskelit, mamanit, poligalit |
| Sklici | [1][2][3] |
Pojavlja se v sedimentnih oceanskih evaporitih in spada med glavne kalijeve rude.
Mineral so prvič opisali leta 1818 na njegovi tipski lokaciji Salzberg v Avstriji.[1] Njegovo ime je sestavljeno iz grških besed polis in hals, ki pomenita mnogo in sol.[3]
Polihalit nima nobene zveze z halitom, razen da oba spadata med evaporitne minerale.
Uporablja se predvsem kot umetno gnojilo, ker vsebuje kat štiri aktivne komponente in malo klora.
Sklici uredi
Vira uredi
- Paul Ramdohr; Hugo Strunz (1978). Klockmanns Lehrbuch der Mineralogie (16 izd.). Ferdinand Enke Verlag, Stuttgart. ISBN 9783432829869.
- P. Korbel, M. Novák. Mineralien Enzyklopädie. Nebel Verlag GmbH, Eggolsheim, 2002, ISBN 3-89555-076-0, str. 146.