Pogovor:Slogaštvo

V našem lanskem projektu je nastalo tudi geslo slogaštvo, vendar za vključevanje tega besedila v obstoječ članek nimam časa. Dodajam ga v pogovor, morda ga vključi kdo drug. --RS 12:23, 10. junij 2008 (CEST)

---

Slogaštvo je politično sodelovanje staroslovencev in mladoslovencev v skupni narodni stranki, za bolj učinkovito doseganje ciljev pri dunajski vladi. Trajalo je od leta 1875 do leta 1890.

Nastanek sloge

Slogaštvo ali drobtinčarska politika na Slovenskem je sovpadala s Taaffejevo dobo. Eduard Taaffe je nastopil svojo službo kot ministrski predsednik 1879 in je vladal do 1893, kar je najdlje od vseh vlad. Vodil je sredinsko politiko, kar pomeni, da ni nikdar popolnoma zadovoljil nobene strani. Bil je zelo podrejen cesarju, nenemške narode pa se je trudil držati v polovičnem zadovoljstvu.

Slovenci so leta 1867 dobili večino v kranjskem deželnem zboru, na naslednje volitve leta 1873 pa so izgubili. Zaradi takšnega neuspeha in Taafejevega načina vladanja so se v nadaljevanju slovenski politiki dogovorili za posebno držo do Dunaja, da bi lahko kaj dosegli. Tako je nastala sloga, ki je delovala od leta 1875 do leta 1890. Ideološki razkorak med mladoslovenci in staroslovenci je bil še vedno velik, vendar so nastopali enotno. Nacionalni interes sta obe skupini postavili na prvo mesto.

Slogaštvo

Liberalni tabor je imel dve večji nasprotujoči si struji. Tako imenovani »elastiki«, s Franom Šukljetom na čelu, so zagovarjali prilagajanje razmeram in zmernost pri narodnostnih vprašanjih. Njim nasproti so stali starejši liberalci in mlajša generacija, tako imenovani »radikalci«, ki so zahtevali odločnejšo narodnostno politiko. Vendar so se, ker se je klerikalna struja krepila in ker so bili prepričani o potrebi skupnega nastopanja, povezali v slogo. Takšno je bilo stanje v slovenskem taboru, ki si je vsakič, ko ni bilo vidnejših nasprotnikov, upal pokazati nestrinjanja, ko je nastopila nevarnost, pa so zopet z večjo disciplino stopili skupaj.

V deželnih zborih in na Dunaju so slovenski liberalci ter klerikalci nastopali enotno, kar je obrodilo tudi nekaj sadov. Leta 1883 so Slovenci v kranjskem deželnem zboru zopet slavili zmago, za deželnega predsednika je bil na Kranjskem prvič imenovan Slovenec Andrej Winkler, ki je poskrbel za uveljavljanje slovenščine v uradih, Taafejeva vlada je Kranjsko priznala za deželo z večinoma slovenskim prebivalstvom in tako se je Kranjska znašla v najugodnejšem položaju do tedaj.

Taaffejeva vlada je ugodila nekaterim slovenskim zahtevam, da bi obdržala slovenske poslance na svoji strani, a njihovi želji po enakopravnosti niso nikdar mislili ugoditi. Sodelovanje med nasprotujočimi si tabori je bilo le navidezno, saj so se njihovi spori poglabljali.

Razpad slogaštva

Razlike so postajale vse večje in na Kranjskem so se na volitvah pojavljale opozicijske kandidature. Tudi krepitev klerikalizma je povzročila pritisk na liberalce. Takšna in drugačna nasprotja so botrovala ponovnemu oblikovanju ločenih strank, ki so na javnih volitvah nastopale druga proti drugi in prinesle konec sloge v devetdestih letih 19. stoletja.

Viri

• Zdenko Čepič et al., Zgodovina Slovencev,Ljubljana 1979, Cankarjeva založba
• Ciperle Jože, Slovenska kronika XIX. Stoletja, 2. in 3. zvezek, Ljubljana 2001-2003, Nova revija
• Vasilij Melik, Volitve na Slovenskem: 1861-1918, Ljubljana 1965, Slovenska matica
• Vasilij Melik, Slovenci 1848-1918: razprave in članki, Maribor 2002, Litera
• Ivan Prijatelj, Kulturna in politična zgodovina Slovencev: 1848-1895, Ljubljana 1938, Akademska založba