Pismenstvo

V pismenstvo uvrščamo prve zapise v slovenskem jeziku. Zajema vsa ohranjena besedila v slovenskem jeziku, ki so nastala od druge polovice 9. do 15. stoletja: to so večinoma cerkvena besedila pod vplivom Cerkve in pokristjanjevanja (pridige, molitve, spovedni obrazci in cerkvene pesmi). Avtorji najstarejših zapisov (rokopisov, spomenikov) so bili duhovniki, ki so na našem ozemlju širili krščansko vero in opravljali bogoslužne obrede. Vsa dela iz časa pismenstva so prevodi nemških ali latinskih izvirnikov in so posledica odredbe Karla Velikega, ki je razglasil naj duhovniki molijo z ljudstvom v razumljivem jeziku.

Poznamo tri skupine zapiskov, ki so nastale v različnih časih in krajih srednjeveških slovenskih dežel:

Najpomembnejše delo pismenstva je Pridiga o grehu in pokori. To je zgoščen pregled krščanskega nauka o zgodovini človeškega rodu.

Nekateri mlajši spomeniki imajo tudi posvetno vsebino: slovenska imena, imena mesecev, prisege, števniki ... Iz leta 1515 je prvo ohranjeno tiskano besedilo s kratkim sestavkom v slovenščini; v nemškem pamfletu Nova pesem o kranjskih kmetih sta zapisani puntarski gesli "stara prauda" in "leukhup, woga gmaina" (Le vkup, le vkup, uboga gmajna) iz slovenskega kmečkega upora (1515). To na videz nepomembno besedilo dokazuje, da je slovenščina prešla iz rokopisne v tiskano obliko že 35 let pred izidom prvih dveh Trubarjevih knjig (1550).


Glej tudiUredi

  • srednji vek
  • Brižinski spomeniki
  • Celovški rokopis
  • Starogorski rokopis
  • Stiški rokopis