Wikipedija

Papežinja Ivana

Papežinja Ivana je bila v moškega preoblečeno dekle, ki naj bi vladala kot papež po smrti Leona IV.. Privzela naj bi si ime Janez VII., Janez VIII. oziroma Janez Angleški. Tako pravi poznejša legenda.

Prikaz papeža Janeza VII. v Schedelovem letopisu (1493)

Zgodovina legende uredi

 
Jakob Kallenberg: Papežinja Ivana pri porodu. (Lesorez iz Boccacciove knjige De Claris Mulieribus)
 
Tarokovska karta s prikazom papežinje Ivane
 
Tarokova karta – vrhovna svečenica

Legenda uredi

V čas po smrti Leona IV. postavljajo v XIV. stoletju nastalo pravljico, češ da je sedela na papeškem prestolu neka ženska, ki si je nadela ima Janez VIII; po drugih se je imenovala Janez VII. oziroma Janez Angleški. Od tod porogljivo ime »Papežinja Ivana«. Ker se s tem imenom srečujemo ne le v romanih, časnikih, leksikonih, ampak tudi v resnih zgodovinskih delih, ga moramo omeniti tudi mi. Na izredno mnogo različnih načinov obdelana spolzka zgodba – ki so ji skozi zgodovino pripovedovalci dodajali nove in neverjetne podrobnosti – ima v jedru tole vsebino:

V Mainzu je živel neki angleški pridigar, ki je svojo lepo hčerko – Nežo (Agnezo) ali Gilberto, poučeval v vseh sodobnih znanostih. Ko je postala zrela za možitev, je preoblečena v moškega pobegnila s svojim prijateljem iz Fulde, obhodila celo Evropo, se v Atenah izurila v grščini in umetnosti ter tam ostala do smrti svojega ljubčka. Tedaj je odšla v Rim in tam odprla šolo pod imenom Janez Angleški (Joannes Anglicus). Po svoji učenosti in pobožnosti je zaslovela tako zelo, da so jo po smrti Leona IV. izvolili za papeža. Dve leti je pobožno živela in modro vladala; omamljena od blaginje je tedaj začela ljubezensko razmerje z enim svojih zaupnikov. Kot posledica tega je bilo, da je med javno procesijo rodila otroka.

Od tedaj, da bi se izognili podobnemu pohujšanju, mora novoizvoljeni papež sesti na posebej preluknjan sedež, da se eden od kardinalov prepriča o njegovem spolu.[1]

Po eni različici je takoj umrla - že na porodu -, po drugi jo je razjarjeno ljudstvo raztrgalo, po tretji pa so jo za pokoro zaprli v samostan. Ko je njen otrok odrastel, je postal ostijski škof in je po njeni smrti mater dal skrivaj prenesti in pokopati v svojo stolnico. [2]

Različica iz »Avstrijske kronike« uredi

Ena od najbolj znanih različic je besedilo Leopolda Stainreuterja iz knjige Österreichischen Chronik von den 95 Herrschaften[3] iz poznega 14. stoletja (okrog 1384/85) v stari nemščini, ki ga morete v opombi prebrati v izvirniku:

Neka ženska je bila papež leta osemsto sedeminštiridesetega po Kristusovem rojstvu in je sedela na (Petrovem) sedežu tri leta in pet mesecev ter se je imenovala Janez. Ona je prišla v moški obleki v Atene in je študirala velike umetnosti. Nato je prišla v Rim in je preučevala najvišjo znanost. Drugi profesorji, učenci in duhovniki so poslušali njene lekcije in v Rimu ga ni bilo profesorja, ki bi poučeval bolje. Zato so jo izvolili za papeža in nato je zanosila. Ko bi morala iti v eni procesiji, je dobila ženske popadke in je rodila enega otroka.

[4]

Kaj pravi zgodovinar uredi

V 13. stoletju se je med ljudmi razširila legenda o papežinji Ivani. Med najbolj znanimi je zapis te zgodbe v kroniki dominikanskega letopisca Martina Opavskega (†1278). Po teh pripovedih naj bi neko dekle iz Mainza, preoblečeno v moškega, študiralo v Atenah, potem pa prišlo v Rim, kjer naj bi jo zaradi njene učenosti po smrti Leona IV. izvolili za papeža pod imenom Janez Angleški (Joannes Anglicus). Legenda (ena različica) je celo natančno vedela povedati, naj bi Ivana papeževala dve leti, en mesec in štiri dni, ne da bi kdo spoznal njeno prevaro, ki pa naj bi se razkrila med neko procesijo, kjer je Ivana rodila in zatem umrla. [5]

Verodostojnost uredi

Legendo so kot verodostojno jemali nekaj stoletij, še v 20. stoletju pa so jo ponekod uporabljali kot umazano orožje proti papeštvu in Cerkvi. Kot prva sta učena humanista Enea Silvio Piccolomini [6] in Bartolomeo Platina ugotovila, da gre pri tem le za sad ljudske domišljije, kar so kasneje potrdili tudi drugi znanstveniki. Resničnost legende v celoti izpodbijata tudi z vso gotovostjo izpričana datuma smrti Leona IV. in izvolitve Benedikta III., kjer je komaj nekaj dni razlike med smrtjo prvega in izvolitvijo drugega in torej ni prostora za neko tretjo vladavino, ki bi poleg tega trajala celo več let.

Ozadje te legende je najbrž treba iskati v dogajanjih v 10. stoletju, ki ga v zgodovini poznamo tudi kot Mračno stoletje (Saeculum obscurum), ko so v Rimu za konzulom Teofilaktom (Teofilakt I. Spoletsko-Tuskulski) vso oblast prevzele v roke njegova žena »senatorka« Teodora in njeni hčeri Marozia in Teodora. Takrat je bilo tudi papeštvo povsem v rokah te ženske vladavine.[5]

Glej tudi uredi

Nadaljnje branje uredi

Slovensko:

  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • Zgodovina krščanstva. Prevod: Uroš Kalčič. Ljubljana: Državna založba Slovenije v sodelovanju s Tiskovnim društvom Ognjišče. 1992. str. 688. COBISS 29084160. ISBN 86-341-0644-6. (izvirnik: The history of Christianity, Revised edition copyright 1990 Lion Publishing).
  • Cross, Donna Woolfolk: Papežinja Ivana, Hiša knjig, Založba KMŠ, 2008.[7]

Madžarsko:

  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.

Hrvaško:

  • A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po: Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968 (2. izdaja).

Italijansko:

  • John N.D. Kelly (1989). Gran Dizionario Illustrato dei Papi. Casale Monferrato (AL) : Piemme. ISBN 9788838413261.
  • A. Boureau. La papessa Giovanna, Torino 1991
  • Cesare D'Onofrio. Mille anni di leggenda: Una donna sul trono di Pietro, Romana Società Editrice, 1978
  • Emmanouil Roidis La Papessa Giovanna, 1866. Edito in Italia per Ed. Crocetti, 2003.

Nemško:

  • Deutsche Chroniken und andere Geschichtsbücher des Mittelalters 6 - Österreichische Chronik von den 95 Herrschaften. Joseph Seemüller. Hannover 1906 (Monumenta Germaniae Historica, Digitalisat)
  • Dietrich Schernberg: Ein schön Spiel von Frau Jutten. 1480; Heft 24. E. Schmidt, Berlin 1971 (geistliches Versdrama)
  • Hans Sachs: Historia von Johanne Anglica, der Päpstin. Hrsg. von Adelbert von Keller. Bibliothek des Litterarischen Vereins Stuttgart Bd. 8. Tübingen 1874.
  • Achim von Arnim: Päpstin Johanna. In: Achim von Arnims Schaubühne. Berlin 1813 (romantisches Universaldrama)
  • Die Päpstin Johanna. Ihre wahre Geschichte. Aus d. Neugriech. von Paul Friedrich. Bergisch-Gladbach, Bastei-Lübbe 2000, ISBN 3-404-14446-5 (Studie aus dem Mittelalter, historischer Roman)
  • Ludwig Gorm: Päpstin Johanna. Roman. Delphin-Verlag, München 1912
  • Bertolt Brecht: Die Päpstin Johanna. In: Werke. Bd. 10. ISBN 3-518-40010-X (Stückfragment)
  • Klaus Völker (Hrsg.): Päpstin Johanna. Ein Lesebuch. Wagenbach, Berlin 1977, ISBN 3-8031-2031-4
  • A. Ender: Die Geschichte der Katholischen Kirche, Denziger, Einsiedeln-Waldshut-Köln (Denziger Brothers NewYork-Cincinnati-Chicago) 1900.
  • J. Holzer: Die Geschichte der Kirche in 100 Reportagen. Niederösterreichisches Pressehaus, St. Pölten 1979, 1. Auflage.
  • Lexikon für Theologie und Kirche I-X, 2. Auflage, Herder, Freiburg im Breisgau 1930-1938.
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • I. Döllinger: Die Papstfabeln des Mitellalters, Stuttgart 1890.

Angleško:

Filmi uredi

Muzikal uredi

Zunanje povezave uredi

Opombe in viri uredi

  1. ↑ F. Chobot. A pápák története. str. 143.
  2. ↑ »Popess Joan«. Catholic Encyclopedia New Advent. Pridobljeno 9. septembra 2013.
  3. ↑ Österreichische Chronik von den 95 Herrschaften, MGH,DtChron, 6,82
  4. ↑

    Ain weib ward pabst nach Christi gepürd achthundert siben und vierczig jare und besazz den stul drew jar und fümf mened und het sich Johannes genennet. Si cham in mans chlaid gen Athen und lert grozz chünste. Darnach cham si gen Röm und lazz da manige grosse chunst. Ander maister, schuler und phaffen horten ir leczen, und was ze Röm die weil dhain maister, der alz maisterleich hiet gelesen. Darumb ward si zu ainem pabst erwelet und ward darnach swanger. Do si in ainer processen gen solt, do vieng si weibleich chranchait und geperte ain chind. (Aus Österreichische Chronik von den 95 Herrschaften MGH|DtChron|6|82)
  5. ↑ 5,0 5,1 M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 97.
  6. ↑ ko je bil Enea Silvio Piccolomini izvoljen za papeža, si je nadel ime Pij II.
  7. ↑ Cross, Donna Woolfolk (2008). Papežinja Ivana. Založba KMŠ. str. 541. COBISS 61943553. ISBN 978-961-6744-13-3.
  8. ↑ Papežinjina skrivnost, Televizijska nadaljevanka, Daniel Sich & Christel Fomm, prva oddaja 9. aprila 2012 ZDF
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Papežinja_Ivana&oldid=6108421«