Kons. 5

Kons. 5 je konstruktivistična pesem slovenskega pesnika Srečka Kosovela, ki je bila objavljena leta 1967 v zbirki Integrali '26. Kosovel je pesmi v tej zbirki imenoval integrali ali konstrukcije, kratko kons. Pesmi so bile napisane že leta 1925, vendar so ostale neopažene vse do njihovega izida.

Kosovelov rokopis pesmi Kons. 5

Interpretacija

Pesem je sestavljena iz več delov. V prvih dveh verzih je naveden citat o pomenu gnoja za kmetovanje (iz Jamnikove brošure Gnoj je zlato). Pesem je sestavljena še iz posameznih besed, črk, številk in matematičnih znakov. Logično povezavo med posameznimi deli pesmi si mora sestaviti bralec sam, zato pesem lahko interpretiramo precej različno.

Prve dva verza lahko razumemo kot obsojanje materialistične, kapitalistične družbe: gnoj je zlato (bogastvo) in zlato (bogastvo) je gnoj (je slabo). Nato pesnik nadaljuje z relativiziranjem: oboje, tako gnoj kot zlato, je nič, ampak nič je lahko tudi vse. Gnoj je po vrednosti, pomenu enak zlatu: npr. za poljedelce. Zanje je zlato nepomembno. Vrednost in bogastvo pa se dandanes vendarle merita tudi z zlatom. Tako sta gnoj in zlato relativno izenačena. Tudi s pomenom besed se lahko igramo. Zlato je bogastvo, je pokvarjenost. Gnoj je nekaj slabega, ničvrednega, je osnova za rast … Oboje je lahko ničvredno, zaničevano ali pa čaščeno, spoštovano.

Nato sledi zareza: šesti in sedmi verz (AB < 1, 2, 3). Črke so manj vredne od številk, te so torej pomembnejše od besede. Številke predstavljajo neke vrednosti, npr. denar. Črke pa so morda imena za ljudi. V kapitalističnem svetu so ljudje manj vredni od denarja. Ali pa je umetnost besed manj vredna kot pridobivanje in štetje denarja. V kapitalističnem svetu ima kapital večjo vrednost od človeka.

Osmi, deveti, desti in enajsti verz so lirski del pesmi. Materialistično naravnan človek zlata ne potrebuje, ampak potreboval bi dušo, ki je nima, saj vse meri skozi zlato. Dobri človek pa dušo že ima, zato gnoja ne potrebuje. Gnoja kot je zlato, ki kvari. Gnoja, da bi se okoriščal z njim, ker ne išče koristi, bogastvo ima v sebi.

Zadnji dvanajsti verz (I, A.) je zapis oslovega glasu. Ljudje smo osli, ker se pehamo za zlatom – gnojem.