Osmozni diuretik

Osmózni diurétik je pripadnik farmakološko neaktivnih učinkovin, ki se uporabljajo kot diuretiki na osnovi osmoze,[1] saj se v glomerulih filtrirajo, iz ledvičnih cevk pa malo ali pa sploh ne reabsorbirajo. Posledično povečajo pretok skozi zanko nefrona, povzročijo izpiranje hiperosmolarne sredice ledvic, čemur sledi nezmožnost koncentriranja seča.[2] Med osmotske diuretike spadata na primer manitol in izosorbid.[3]

Mehanizem delovanjaUredi

Osmotski diuretiki so farmakološko neaktivni.[2] Filtrirajo se skozi glomerulno membrano, a se minimalno reabsorbirajo v ledvičnem tubulu. Njihovo primarno mesto delovanja je zanka nefrona (henlejeva zanka), sekundarno pa proksimalni tubul. Povzročijo premik vode iz znotrajceličnega v zunajcelični prostor ter povečajo prostornino in zmanjšajo viskoznost krvi in zavirajo sproščanje renina v ledvicah.[3]

V nivoju proksimalnega tubula osmotski diuretiki zmanjšujejo prehod vode v intersticijski prostor in s tem zmanjšajo koncentracijo natrijevih (Na+) ionov v tubularni tekočini do te mere, da reabsorpcija Na+ preneha. Povečajo izločanje Na+, K+, Ca2+, Mg2+, Cl, HCO3– in fosfata. Povečajo pretok krvi skozi ledvice, ker povzročijo razširitev aferentne arteriole in razredčijo plazmo, kar oboje poveča glomerulno filtracijo.[3]

Klinična uporabaUredi

Osmozna diureza se izvaja v naslednjih primerih:[4]

SkliciUredi

  1. Farmacevtski terminološki slovar, Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011.
  2. 2,0 2,1 https://www.termania.net/slovarji/slovenski-medicinski-slovar/5512394/diuretik?sl=126&tl=126&dictionaries=95&query=diuretik&SearchIn=All, Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 8. 7. 2018.
  3. 3,0 3,1 3,2 Kržan M., Stanovnik L. Diuretiki, Med. Razgl. 2005; 44: 291–298.
  4. Povzetek glavnih značilnosti zdravila Manit, datum zadnje revizije besedila: maj 2014.