Onufrij Veliki

Sveti Onufrij Veliki, (grško:Ονούφριος) krščanski puščavnik in asket, * ?, † 12. junij 400 Egipt, velja za edinega puščavskega meniha, ki mu na Zahodu priznavajo posebno češčenje.

Sveti Onufrij Veliki
sv. Onufrij na bizantinski ikoni
sv. Onufrij na bizantinski ikoni
sv. Onufrij na bizantinski ikoni
puščavnik
Rojstvo320
Smrt400
Spodnji Egipt
ČaščenjeRimskokatoliška cerkev
Pravoslavje
God12. junij (zahodno krščanstvo)
25. junij (Srbska pravoslavna cerkev)
Atributidolgi lasje, krzno, obleka iz listja, hostija, kelih, molek, krona, žezlo in križ
ZavetnikMünchen, tkalci, živine

Onufrij, sin nekega egiptovskega plemenskega velikaša, je šestdeset let živel popolnoma sam v puščavi in se pri tem držal stroge askeze. Ko je začutil, da bo umrl, je bil ob njemu asket Pafnucij, ki je pozneje tudi napisal njegov življenjepis (Vita).

Češčenje/običajiUredi

V koptski cerkvi je Onufrijevo češčenje izkazano že v 7. stoletju. S križarji je prišlo na Zahod, kjer so Onufrija zelo častili. Škofiji München in Braunschweig hranita njegove relikvije.

Upodobitve svetnikaUredi

 
Nekdanja samostanska cerkev sv. Onufrija Velikega na Krogu nad Drnico

Onufrij velja za enega najpomembnejših asketov in se pojavlja povsod, kjer so upodobljeni puščavski očetje. Uprizarjajo ga z dolgimi lasmi, oblečenega v krzno ali listje, tudi po vsem telesu poraščenega z lasmi. Kot atribute ima pri sebi hostijo, kelih s hostijo, molek, palico, krono, žezlo in križ.

CerkveUredi

Na slovenskem je bila Onufiju Velikemu posvečena cerkev nekdanjega benediktinskega samostana na Krogu nad Drnico, delujočega do 1957.

SkliciUredi


ViriUredi

Glej tudiUredi