Omar ibn Hubajra
Omar ibn Hubajra al-Fazari (arabsko عُمَر بْن عَبْد الْعَزِيز بْن مَرْوَان, latinizirano: ʿOmar ibn ʿAbd al-ʿAzīz ibn Marvān) je bil viden omajadski general in guverner Iraka, najbolj aktiven v letih 710–724/726, * ok. 680, Medina, Arabija, Omajadski kalifat, † ok. 5. februarja 720, Sirija, Omajadski kalifat.
| Omar ibn Hubajra عُمَر بْن عَبْد الْعَزِيز بْن مَرْوَان | |
|---|---|
| Omajadski guverner Džazire (zgornja Mezopotamija) | |
| Na položaju 718 ali 720 – neznano | |
| Monarh | Omar II. |
| Omajadski guverner Iraka | |
| Na položaju 721–724 | |
| Monarh | Jazid II. |
| Predhodnik | Maslama ibn Abd al-Malik |
| Naslednik | Halid al-Kasri |
| Osebni podatki | |
| Rojstvo | 7. stoletje |
| Smrt | 8. stoletje |
| Otroci | Jazid ibn Omar ibn Hubajra |
| Starši | Hubajra |
| Poklic | vojskovodja |
| Vojaška služba | |
| Oboroženi konflikti |
|
Poreklo in zgodnja kariera
urediKajsi iz Džazire[1] je trdil, da je Omar ibn Hubajra po očetovi in materini strani pripadal tradicionalnemu arabskemu plemstvu, vendar je bila družina neznana do pojava samega Omarja leta 696, ko je služil v Iraku pod vodstvom Sufjana ibn al-Abrada al-Kalbija.[2]
Omar je v 710. letih sodeloval v pohodih proti Bizantinskemu cesarstvu in je pod poveljstvom Maslame ibn Abd al-Malika leta 715/716 poveljeval muslimanski floti med začetnimi fazami neuspešnega pohoda za zavzetje bizantinske prestolnice Konstantinopel.[3][4] Mihael Sirijec, zgodovinar iz 13. stoletja, piše, da je bil Omar zadolžen za oskrbo vojske.[5] Naslednje leto ga je Maslama poslal kot odposlanca k bizantinskemu cesarju Leonu III. Izavrijcu.[4]
Guverner Džazire in Iraka
urediOmar je bil kljub neuspehu kampanje leta 718 ali 720 imenovan za guvernerja Džazire. Približno leto po prevzemu oblasti Jazida II. (720 ali 721) je bil imenovan za guvernerja Iraka in na tem položaju zamenjal svojega pokrovitelja Maslamo.[2][6] Mesto guvernerja je bilo kritično pomembno in je takrat zajemalo celoten vzhodni del kalifata, vključno s celim Iranom in Horasanom. V Horasanu je za svojega namestnika imenoval Saida ibn Amr al-Harašija,[4][7] ki se je izkazal za sposobnega poveljnika proti sogdijskim upornikom. V spopadih z domačini je bil preoster in je usmrtil celo zapornike, za katerih življenje je jamčil Omar.[4] Posledično ga je zamenjal Muslim ibn Said al-Kilabi.[4][7]
Leta 721 je Omar vodil pohod v bizantinsko provinco Armenija IV, kjer je zajel 700 ujetnikov.[8]
Pristop Jazida II. je pomenil ponovno prevlado stranke Kajsijev na dvoru in vrnitev k zatiralski politiki razvpitega al-Hadžaja ibn Jusufa, ki jo je prekinila le kratka reformistična vladavina Omarja II.[9] Po zadušitvi upora Jazida ibn al-Muhalaba v Iraku so provinco dejansko okupirale režimske čete, ki jim je kalif zaupal. Kalif je za guvernerje provinc imenoval skoraj izključno pripadnike svojega severnoarabskega klana in iz oblasti praktično izključil južnoarabska plemena, ki so tradicionalno prevladovala v Iraku.[6][7][10]
Ko je leta 724 prišel na oblast kalif Hišam ibn Abd al-Malik, je bilo eno njegovih prvih dejanj, da je Omarja ibn Hubajra odpustil s položaja in ga nadomestil s Halidom al-Kasrijem, nevtralnim v sporu med Kajsi in Jamani.[7][11] Omar je bila aretiran in mučen in osvobojen šele potem, ko se je odpovedal znatnemu delu svojega premoženja.[2] Njegovi privrženci so poskrbeli, da je pobegnil v Sirijo, kjer mu je dalo zatočišče Maslama in kasneje sam kalif Hišam. Umrl je nekje med letoma 724 in 726.[4]
Zapuščina
urediIslamist Jean-Claude Vadet ocenjuje Omarjevo guvernerstvo takole: "Zdi se, da je Ibn Hubajra vladal v imenu arabizma in islama, ki veljata za religijo meča. Njegove metode vladanja so bile temu primerne. Bil je ponosen na pripadnost svoji plemenski zvezi in bil obtožen bolj za cinizem kot za korupcijo". Zgodovinar Hugh Kennedy ga imenuje "razbojnik Kajsi", nasilen in brutalen pri preganjanju voditeljev Jamanijev.[12]
Zaradi njegovega gorečega zavzemanja za Kajse v spopau med Kajsi in Jamaniji sta bila tako on kot njegov sin Jazid, pod Marvanom II. guverner Iraka, deležna zelo negativne obravnave v sodobnih virih. [2][7] Edina izjema je niz bolj intimnih anekdot, ki jih je ohranil Ibn Asakir in prikazujejo, kako je Omar imel opravka s pesniki in verskimi učenjaki, pa tudi usmiljenje do sovražnikov. Za enekdote ni jasno ali so sodobne ali predstavlja poznejše poskuse njegove rehabilitacije.[4]
Sklici
uredi- ↑ Crone 1980, str. 44.
- ↑ 2,0 2,1 2,2 2,3 Crone 1980, str. 107.
- ↑ Blankinship 1994, str. 87.
- ↑ 4,0 4,1 4,2 4,3 4,4 4,5 4,6 Judd 2019.
- ↑ Blankinship 1994, str. 304 (note 82).
- ↑ 6,0 6,1 Blankinship 1994, str. 87, 88.
- ↑ 7,0 7,1 7,2 7,3 7,4 Vadet 1971, str. 802.
- ↑ Blankinship 1994, str. 119.
- ↑ Kennedy 2016, str. 90–93.
- ↑ Crone 1980, str. 44, 47.
- ↑ Kennedy 2016, str. 94.
- ↑ Kennedy 2016, str. 93.
Viri
uredi- Blankinship, Khalid Yahya (1994). The End of the Jihâd State: The Reign of Hishām ibn ʻAbd al-Malik and the Collapse of the Umayyads. Albany, New York: State University of New York Press. ISBN 978-0-7914-1827-7.
- Crone, Patricia (1980). Slaves on Horses: The Evolution of the Islamic Polity. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 0-521-52940-9.
- Judd, Steven C. (2019). Umar b. Hubayra. V Fleet, Kate; Krämer, Gudrun; Matringe, Denis; Nawas, John; Rowson, Everett (ur.). Encyclopaedia of Islam (3rd ed.). Brill Online. doi:10.1163/1573-3912_ei3_COM_30822. ISSN 1873-9830.
- Kennedy, Hugh (2023). The Prophet and the Age of the Caliphates: The Islamic Near East from the 6th to the 11th Century (Fourth ed.). Abingdon, Oxon and New York: Routledge. ISBN 978-0-367-36690-2.
- Vadet, J.-C. (1971). Ibn Hubayra. V Lewis, B.; Ménage, V. L.; Pellat, Ch. & Schacht, J. (eds.). The Encyclopaedia of Islam, Second Edition. Volume III: H–Iram. Leiden: E. J. Brill. str. 802. OCLC 495469525.
Omar ibn Hubajra Rojen: ok. 680 Umrl: 5. februar 720
| ||
| Predhodnik: Maslama ibn Abd al-Malik |
Guverner Iraka 721 – 724 |
Naslednik: Halid al-Kasri |