Odpre glavni meni

Od vnouge i velke miloscse i pomoucsi szvétoga skapulera

Od vnouge i velke miloscse i pomoucsi szvétoga skapulera (O mnogi in veliki milošči in pomoči svetega škapulira) je prekmurski katoliški škapulir (škapulér), ki ga je napisal Ivan Perša 1898. Tiskal ga je Béla Wellisch v Monoštru.

Od vnouge i velke miloscse i pomoucsi szvétoga skapulera  
Od vnouge i velke miloscse i pomoucsi Szvetoga Skapulera.JPG
AvtorIvan Perša
DržavaOgrska, Slovenska krajina
Jezikprekmurščina
Založnikv Monoštru, pri Béli Wellischu
Datum izida1898
Žanrrimskokatoliški škapulir
Klasifikacija

Ivan Perša je med 1887 in 1913 služil na Dolnjem in Gornjem Seniku v današnjem Slovenskem Porabju. V obeh dveh mestih je ustvaril Društvo Svetega Škapulera in Društvo Srca Jezusovega in Marijinega. Zato je napisal Od vnouge i velke miloscse, naj uporabijo člani društva.

Od vnouge i velke miloscse je najkrajša knjiga v celotni prekmurski književnosti. Ima samo 26 strani, pravzaprav žepna knjiga. Perša ga je napisal zlasti v svojem ravenskem-ižakovskem narečju (namreč se je rodil v Ižakovcih). Napr.: Düsa krscsánszka! csi sze zagvisno zvelicsati scsés, csi sze pekla zagvisno resiti scsés… Poleg rendelüvanya VII. Clemens rimszkoga Papo, tao májo vu vszej szvéti mesaj… I csi sze denok bojí szvéti skapulér gor zeti… zákonszki pa szvojo vörnoscso vörno zdrzsati… eli bár zmiszli… To so v drugih narečjih zagvišno-zagvüšno-zares, rendelüvanje-predpís-predpis, denok-dönok/vejndar-vendar, vörna-verna/vera-vera, eli bár-gelibar-čeprav.

Nekaj besed je prevzel iz porabskega narečja. Kot napr. v naslovu piše: Dobi sze pri fárnoj czérkvi na Gornyem Szaníki. Gornji Saník/Gornji Senik pokaži to, ker v porabksem narečju pogosto artikulirajo tako e glas kot á, a.

Škapulir da pomembno popravo za člane (kotrige) društva, kako vadijo udeležbo in kako razlagajo dogme katoliške cerkve, ki jih je prepisala v škapulirih. Perša je širila knjižico tudi v Pečarovcih, kjer je bila prav tako Društva Jezusovega Srca. Perša je priredil za škapulir tudi pesmarico in molitvenik Antona Števaneca iz Števanovcev Szrcé Jezus. Tisto knjigo je Sombotelska škofija zabranila 1917.

Vu iméni Ocsé i Sziná i Dühá Szvétoga. Amen.

V Kanaánszkoj zemli kre morja sze eden velki za Karmel zové. Tü je zsivo Elijas prorok, ki je z bozsim dopüscsenyom vnouge velke csüde vcsino, i nyegov vucsenik i naszlednik Elizeus. Nyiva je doszta pobozsni mouzsov naszlëdüvalo, ka szo na Karmel brejgi, notri v votlinaj prebivali, z molitvami z posztom i z premislávanjom Bogi szlüszili. Po Krisztisovom v nébo zasztoplejnyi szo vszi krscsanszko vöro gor zéli, v ednoj votlini Mariji oltár posztávili i kak prvi med vszejmi krscseniki Marijo poszebno postüvali. Po vrejmeni szo szi eden réd napravili, poleg steroga do zsiveli, i po sterom szo sze mouzsje szami za Karmelszki réd, eden po ednom pa za karmelite zváli, i szledkar od Rímpápo potrdjeni grátali zszvojim rédom. Nej dugo potom sze je té Karmelszki réd po czejlom krscsánszkom szvejti razséro, tak ka je v vszaksem országo zozidane kolstre meo. Te sze je zdigno proti nyim neprijáteo vszega dobroga tak mocsno, ka je Honorija Rimpapo nagno, ka bi cejli réd zbriszali i zanicsali. V tom nevarnom vrejmeni szo karmelitje ednoga imenitnoga i jáko szvétoga poglavára dobili, po iméni Stok Simona. On sze je nócs i dén molo Blazsenoj Diviczi Mariji za pomócs cejli sészt lejt.

Glej tudiUredi