Niko Zupanič
Niko Zupanič, slovenski zgodovinar, etnolog, antropolog, prazgodovinski arheolog, paleoetnolog in politik, * 1. december 1876, Griblje, † 11. september 1961, Ljubljana.
Niko Zupanič | |
---|---|
Rojstvo | 1. december 1876[1] Griblje |
Smrt | 11. september 1961[2] (84 let) Ljubljana |
Državljanstvo | Federativna ljudska republika Jugoslavija Kraljevina Jugoslavija Avstro-Ogrska |
Poklic | politik, antropolog, zgodovinar, etnolog, arheolog |
Oče mu je bila kmet in trgovec Nikolaj Zupanič. Mati mu je bila Katarina (rojena Pezdirc). Ljudsko šolo je obiskoval med letoma 1884 in 1887 v Podzemlju, meščansko šolo in gimnazijo med 1887 in 1897 v Novem mestu. Po maturi v Novem mestu je odslužil enoletni prostovoljni vojaški rok in se vpisal na dunajsko univerzo, kjer je sprva poslušal pravo, pozneje pa se je vpisal na filozofsko fakulteto, kjer je študiral zgodovino, prazgodovinsko arheologijo, geografijo, etnologijo in antropologijo. Zupanič je na dunajski univerzi doktoriral leta 1903. Po doktoratu je za dve leti odšel izpopolnjevat svoje znanje na antropološke inštitute v München, Zürich in Basel.
Finančno neodvisnost je Zupaniču v času študija na Dunaju in v času podoktorskega izpopolnjevanja zagotavljal oče. Ko pa je oče zaradi vinske krize zgubil precejšen del premoženja, je Zupanič v skladu z njegovim nasvetom leta 1906 za nekaj mesecev sprejel službo študijskega prefekta v Terezijanski gimnaziji na Dunaju. V letu 1907 mu je članek z naslovom »Stara Srbija in Macedonija ter jugoslovanstvo« nakopal sovraštvo lingvista in poznejšega albanskega diplomata dr. G. Pekmezija (1872–1938). Že dogovorjeni dvoboj s pištolami je bil po Pekmezijevem opravičilu odpovedan. Spor s Pekmezijem je imel za Zupaniča daljnosežne posledice, saj je Pekmezi prijateljeval z literarnim zgodovinarjem dr. Ivanom Prijateljem in jezikoslovcem dr. Rajkom Nahtigalom, s katerima je Pekmezi na Dunaju celo nekaj časa skupaj stanoval. Predvsem zaradi nasprotovanja dr. Prijatelja so bile namreč poznejše Zupaničeve prošnje za profesorsko mesto na ljubljanski univerzi večkrat zavrnjene.
Od leta 1908 je imel Zupanič redno službo v Beogradu v Kraljevini Srbiji, najprej kot kustos Zgodovinsko-umetnostnega muzeja, leta 1914 pa je bil imenovan za kustosa v Etnografskem muzeju. Na začetku prve balkanske vojne leta 1912 se je Zupanič vrnil na Dunaj, kamor ga je poslal srbski premier Nikola Pašić. V tem času se je zapletel v dvoboj z mečem z nekim avstrijskim oficirjem, zaradi česar je moral Avstrijo na hitro zapustiti. Zupanič je dosegel, da so decembra leta 1914 Srbi v Niško deklaracijo vnesli tudi odcepitev slovenskega naroda od avstro-ogrske monarhije. Iz Niša ga je Pašić leta 1914 poslal v Rim. Med polletnim bivanjem v Rimu je aprila leta 1914 sodeloval pri pripravah na ustanovitev jugoslovanskega odbora, ki je bil ustanovljen 30. aprila 1915 v Parizu. Nato je odpotoval na predstavništvo jugoslovanskega odbora v London, kjer je s prekinitvami ostal do začetka leta 1919. Leta 1915 se je zavzel, da je 12. maja jugoslovanski odbor sprejel manifest, ki je kritiziral takrat sprejeti Londonski pakt, v katerem je antanta Italiji med drugim obljubila Gorico, Trst in Istro. V manifestu sta omenjeni tudi (takrat) pretežno slovenska pokrajina Koroška ter spodnja Štajerska. V času svojega bivanja v Londonu je Zupanič pri založbi »Štamparija Hrvatskog Svijeta« v New Yorku izdal knjižico z naslovom O Slovencima, z uvodom prijatelja, kiparja Ivana Meštrovića. V letu 1916 je bil pol leta v Združenih državah Amerike, da bi tamkajšnje slovenske izseljence navdušil za združitev avstro-ogrskih Slovanov v enotni in demokratični slovanski državi. V zvezi s tem poslanstvom in zaradi povezave s češko akcijo v Ameriki se je pred odhodom v Hampsteadu srečal z bodočim češkim predsednikom T. Masarykom, v avdienco pa ga je sprejel tudi srbski regent in prestolonaslednik Aleksander, ki mu je predal pozdrave za ameriške Slovence.
Iz časa Zupaničevega bivanja v Ameriki je najbolj znan njegov govor Slovencem v Clevelandu 28. aprila 1916. Zupanič je podprl predsedniško kampanjo Woodrowa Wilsona, saj so bila njegova stališča o samoodločbi narodov v skladu s cilji jugoslovanskega odbora. Navezal pa je tudi prijateljske stike z izumiteljem srbskega rodu Mihajlom Pupinom, profesorjem na univerzi Columbia v New Yorku, ki je imel glede reševanja narodnega vprašanja avstro-ogrskih Slovencev, Hrvatov in Srbov zelo podobna stališča kot Zupanič. Oboje mu je prišlo zelo prav pozneje, leta 1919, ko je v času mirovne konference v Parizu Mihajlo Pupin na Zupaničevo prošnjo posredoval pri ameriškem predsedniku Wilsonu, ki se je zavzel, da Bled z okolico ne bi pripadel kraljevini Italiji. Po prvi svetovni vojni je Zupanič na mirovni konferenci v Parizu predsedoval etnografsko-geografski podsekciji za določitev severne in severo-vzhodne meje Kraljevine SHS. Kot že rečeno, je Slovencem takrat skupaj z Mihajlom Pupinom rešil Bled z okolico, česar se danes vse premalo zavedamo.
S svojimi zvezami v Beogradu se je Zupaniču sredi leta 1921 posrečilo doseči ustanovitev Etnografskega inštituta v Ljubljani, postal je njegov prvi upravnik. Konec leta 1922 je Zupanič sprejel mesto ministra v Pašićevi vladi. Ker pa je leta 1923 izgubil na volitvah, je odstopil, bil pa je imenovan za ministra na razpolago, kar je ostal do srede leta 1925.
Od leta 1925 se je Zupanič posvečal samo znanosti. Leta 1927 je začel izdajati prvo slovensko etnološko glasilo Etnolog in uredil njegovih prvih 13 letnikov. Leta 1939 je postal član Srbske kraljevske akademije znanosti in umetnosti, leta 1940 pa je dobil redno profesuro na ljubljanski univerzi in zasedel novo ustanovljeno etnološko-etnografsko stolico.
Pred nemško zasedbo Ljubljane se je leta 1943 umaknil v rodno Belo krajino. Po drugi svetovni vojni je nadaljeval s predavanji do leta 1957, ko se je upokojil. V svoji dolgi znanstveni karieri je objavil preko 200 razprav, knjig in člankov.
Zupanič je sicer slovenski javnosti kot zgodovinar, prazgodovinski arheolog in paleoetnolog/antropolog? malo poznan. Kot rečeno, je bil minister v Pašićevi Narodni radikalni stranki (1922-23). Po drugi svetovni vojni zato pri takratni oblasti kot bivši meščanski politik ni bil najbolj priljubljen, čeprav je bil zagovornik ideje integralnega jugoslovanstva in državnega unitarizma.
Kot prvi direktor etnografskega muzeja v Ljubljani (takratni Etnografski inštitut) do leta 1940 in prvi redni profesor za etnologijo na Univerzi v Ljubljani, od leta 1940 do upokojitve leta 1957, je Zupanič izredno pomemben za razvoj etnologije na Slovenskem. Kot etnologa, antropologa in zgodovinarja se ga še vedno veliko citira, predvsem v tuji znanstveni literaturi .
Sklici
uredi- ↑ Brozović D., Ladan T. Hrvatska enciklopedija — LZMK, 1999. — 9272 p.
- ↑ data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
Viri
uredi- Promitzer C. (2001) Niko Županič And The Issue Jugoslavism: Between Politics And Anthropology (1901-1941) Arhivirano 2009-03-07 na Wayback Machine.. Contributions to contemporary history 2001(1), Inštitut za novejšo zgodovino.
- Zupanič-Kralj Veronika, Iglič Aleš, Kralj-Iglič Veronika. Niko Zupanič in njegov boj za identiteto Slovencev. Rast, ISSN 0353-6750, apr. 2007, letn. 18, št. 2 (110), str. 183-193.http://physics.fe.uni-lj.si/members/iglic/history/Niko_Zupanic_indent_Slov.pdf
- Iglič Aleš. Ob 130-letnici rojstva slovenskega etnologa, antropologa, zgodovinarja in diplomata dr. Nika Zupaniča (1876-1961). Traditiones, ISSN 0352-0447, 2006, letn. 35, št. 1, str. 247-255.http://physics.fe.uni-lj.si/members/iglic/history/TR351%20247-255%20Iglic.pdf
- Županič Niko: Izbrana dela iz historične etnologije in antropologije : ob 130. obletnici avtorjevega rojstva, (Zbirka AE gradiva, 1), uredila A. Iglič in V. Kralj-Iglič, Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, 2006. 224 str.
Zunanje povezave
uredi- Novak Vilko. »Županič Niko«. Slovenski biografski leksikon. Ljubljana: ZRC SAZU, 2013 – prek Slovenska biografija.