Neil Armstrong

(Preusmerjeno s strani Neil Alden Armstrong)


Neil Armstrong (polno ime Neil Alden Armstrong), ameriški častnik, vojaški pilot, preizkusni pilot, astronavt, prvi človek, ki je hodil po površini Lune, * 5. avgust 1930, Wapakoneta, Ohio, ZDA, † 25. avgust 2012, Cincinnati.

Neil Armstrong

Nasin astronavt
NarodnostZdružene države Amerike ZDA
RojstvoNeil Alden Armstrong[1]
5. avgust 1930({{padleft:1930|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:5|2|0}})[2][3][…]
Wapakoneta[d][5][2][6]
Smrt25. avgust 2012({{padleft:2012|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:25|2|0}})[7][3][…] (82 let)
Cincinnati[7][8][6]
Drugi poklici
mornariški pilot, preizkusni pilot
Čas v vesolju
8 dni, 14 ur, 12 minut, 31 sekund
SelekcijaMan in Space Soonest (1958)
Dyna Soar (1960)
NASA, skupina 2 (1962)
Število EVA
1
Skupni EVA čas
2 uri, 31 minut
OdpraveGemini 8, Apollo 11
Oznake odprav

Armstrong se je rodil in odraščal v Wapakoneti v Ohiu. Diplomiral je na univerzi Purdue, študiral je letalski inženiring. Šolnino na fakulteti mu je plačala ameriška mornarica v sklopu programa Holloway. Leta 1949 je postal član mornarice, naslednje leto pa mornarski letalec. V času korejske vojne je vojno območje preletel z letalom Grumman F9F Panther z letalonosilke USS Essex. Septembra 1951 je bilo Armstrongovo letalo med nizkim bombardiranjem poškodovano, ko je trčilo v protiletalski kabel, napet čez dolino, ta pa je odrezal velik del enega krila. Armstrong se je bil prisiljen rešiti. Po vojni je diplomiral na univerzi Purdue in postal testni pilot na postaji za visoke hitrosti Nacionalnega svetovalnega odbora za aeronavtiko (NACA) v letalski bazi Edwards v Kaliforniji. Prav tako je bil pilot projekta lovcev serije Century in je sedemkrat letel s severnoameriškim X-15. Bil je tudi udeleženec programov ameriški letalskih sil Man in Space Soonest ter programa človeških vesoljskih letov X-20 Dyna-Soar.

Armstrong se je pridružil Nasini skupini astronavtov na drugem naboru, ki je potekal leta 1962. Svoj prvi vesoljski polet kot poveljnik misije Gemini 8 je opravil marca 1966 in postal prvi Nasin civilni astronavt, ki je poletel v vesolje. Med to misijo je s pilotom Davidom Scottom izvedel prvi manever spajanja dveh ročno pilotiranih plovil v vesolju. Misija je bila prekinjena, ko je Armstrong porabil nekaj svojega goriva za nadzor ponovnega vstopa za stabilizacijo nevarnega prevračanja, ki ga je povzročil zataknjen potisnik. Med usposabljanjem za drugi in zadnji vesoljski polet kot poveljnik Apolla 11 se je moral nekaj trenutkov pred strmoglavljenjem izstreliti iz Lunarnega pristajalnega raziskovalnega vozila. 20. julija 1969 sta Armstrong in pilot lunarnega modula Apollo 11 Buzz Aldrin postala prva človeka, ki sta pristala na Luni, naslednji dan pa sta dve uri in pol preživela zunaj vesoljskega plovila lunarnega modula Orel (Eagle), medtem ko je Michael Collins ostal v lunarni orbiti v poveljniškem modulu Apollo Columbia. Ko je Armstrong prvič stopil na Lunino površje, je izrekel znamenit stavek: »To je majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo.« Pristanek je bil v živo predvajan za okoli 530 milijonov gledalcev po vsem svetu. Apollo 11 je tako predstavljal zmago ZDA v vesoljski dirki z izpolnitvijo nacionalnega cilja, ki ga je leta 1961 predstavil predsednik John F. Kennedy, da človek pristane na Luni in se varno vrne na Zemljo še pred koncem desetletja. Predsednik Richard Nixon je Armstronga skupaj s Collinsom in Aldrinom odlikoval s predsedniško medaljo svobode. Predsednik Jimmy Carter mu je leta 1978 podelil kongresno vesoljsko medaljo časti, pozneje pa je Armstrong z nekdanjimi sodelavci leta 2009 prejel še kongresno zlato medaljo.

Leta 1971 je izstopil iz Nase in do leta 1979 poučeval na Oddelku za vesoljsko inženirstvo na Univerzi v Cincinnatiju. Sodeloval je tudi pri preiskavi nesreče Apolla 13 in v Rogersovi komisiji, ki je preiskovala katastrofalno nesrečo Space Shuttle Challengerja. Leta 2012 je Armstrong umrl zaradi zapletov, ki so sledili operaciji koronarnega obvoda, v starosti 82 let.

Zgodnje življenje uredi

Neil Armstrong se je rodil blizu Wapakonete v Ohiu[9] 5. avgusta 1930 kot sin Viole Louise (rojene Engel) in Stephena Koeniga Armstronga. Imel je nemške, škotske in irske korenine.[10][11] Bil je najstarejši od treh otrok, imel je še sestro June in brata Deana. Oče je bil revizor državne vlade Ohia,[12] zato se je družina večkrat selila po državi in v 14-ih letih živela v 16-ih mestih.[13] Armstrongova ljubezen do letenja je v tem času rasla, začelo se je že pri dveh letih, ko ga je oče odpeljal na letalske dirke v Cleveland. Ko je bil star pet ali šest let, je prvič letel z letalom v Warrenu v Ohiu, ko ga je oče popeljal s Fordom Trimotorjem (poznanim tudi kot ''Tin Goose'').[14][15]

Do zadnje selitve družine je prišlo leta 1944, ko so se vrnili v Wapakoneto, kjer je Armstrong obiskoval srednjo šolo Blume in se učil letenja na letališču Wapakoneta.[9] Na svoj 16. rojstni dan si je že prislužil študentsko spričevalo letenja, nato pa avgusta še dovoljenje za solo polete, vse to še preden je dobil vozniško dovoljenje za avto.[16] Bil je tudi aktiven tabornik, ki je prišel do čina Orel.[17] Pozneje je kot odrasel od njih prejel še dve posebni nagradi.[18][19] Med letenjem proti Luni 18. julija 1969 je poslal pozdrave udeležencem nacionalnega srečanja tabornikov v Idahu.[20] Med redkimi osebnimi predmeti, ki jih je nesel s seboj na Luno in nazaj, je bila tudi svetovna značka tabornika.[21]

Pri 17-ih letih, leta 1947, je Armstrong začel študirati aeronavtični inženiring na univerzi Purdue v West Lafayetteu v Indiani. Bil je drugi član svoje družine, ki je obiskoval fakulteto. Bil je sprejet tudi na Tehnološki inštitut v Massachusettsu,[22] vendar se je odločil, da bo raje šel v Purdue, potem ko je leta 1945 na stadionu v Ohiu spremljal nogometno tekmo med Purdue Boilermakersi in Ohio State Buckeyesi, v kateri je igralec Bob DeMoss prve pripeljal do trdne zmage nad cenjenimi nasprotniki.[23] Stric, ki je obiskoval inštitut, mu je tudi svetoval, da bi lahko pridobil dobro izobrazbo ne da bi šel vse do Cambridgea v Massachusettsu. Šolnino je dobil plačano iz načrta Holloway. Uspešni kandidati so se zavezali k dvoletnemu študiju, ki sta mu sledili dve leti usposabljanja za letenje in eno leto službe letalca v ameriški mornarici, zatem pa še je sledil zaključek z zadnjima dvema letoma do diplome.[22] Armstrong ni obiskoval ur iz pomorske znanosti, niti se ni pridružil zboru za usposabljanje mornariških rezervnih častnikov.[24]

Poznejše življenje uredi

Preden je postal astronavt, je bil oficir ameriške vojne mornarice in je služil v korejski vojni. Po koncu vojaškega roka je zaključil študij aeronavtičnega inženirstva na Purduejevi univerzi in se poročil z Janet Elizabeth Shearon. Par je imel tri otroke, ena hči je umrla v zgodnji mladosti.

Po tistem je deloval kot preizkusni pilot pri Nacionalnem svetovalnem odboru za aeronavtiko (predhodniku agencije NASA) in letel z več raketnimi letali, med njimi Bell X-1B, North American X-15 in Lockheed T-33; skupno je opravil preko 900 poletov.

Leta 1958 je postal udeleženec prvega ameriškega programa s ciljem izvesti polet človeka v vesolje, Man in Space Soonest ameriškega vojnega letalstva. Program je bil ukinjen še istega leta, ko ga je nadomestil projekt Mercury. Pri njem Armstrong ni sodeloval, sodeloval pa je pri naslednjem, X-20 Dyna-Soar preden je leta 1962 izstopil. Takrat je postal član korpusa astronavtov agencije NASA in v tej vlogi prvič poletel v vesolje kot poveljnik odprave Gemini 8.

 
Neil Armstrong dela na lunarnem modulu, na enih redkih slik z Luninega površja

Pri njegovem drugem in zadnjem poletu v vesolje je bil poveljnik odprave Apollo 11, v sklopu katere sta z Buzzom Aldrinom kot prva človeka pristala na Luni. Armstrong je 20. julija 1969 prvi izstopil iz pristajalnega modula in s tem postal prvi človek, ki je stopil na drugo nebesno telo. Površje sta raziskovala 2 uri in pol ter se nato skupaj s pilotom komandnega modula Michaelom Collinsom, ki je ostal v orbiti, varno vrnila na Zemljo.

Kmalu po tem poletu je zaključil s sodelovanjem v ameriškem vesoljskem programu in postal profesor inženirstva na Univerzi v Cincinnatiju, sodeloval pa je pri preiskavah nesreč odprave Apollo 13 in raketoplana Challenger. Poleg tega je bil aktiven kot predstavnik za stike z javnostjo in član odbora direktorjev več podjetij. Slavi, ki je je bil deležen kot prvi človek na Luni, se je do konca življenja izogibal in se je redko izpostavljal v javnosti. Umrl je 25. avgusta 2012 v 83. letu starosti zaradi zapletov po operaciji srca.

Poimenovanja uredi

Na Luni je po njem poimenovan manjši krater Armstrong, ki se nahaja blizu mesta, kjer je pristal Apollo 11. Armstrongovo ime nosi tudi asteroid glavnega pasu 6469 Armstrong. Poleg tega so po njem poimenovali tudi več kot deset šol v ZDA in številne ulice, zgradbe ter druge kraje drugod po svetu.

Navedki uredi

»To je majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo.«
(izvirni posnetek – .ogg 260 kb)

Viri uredi

  1. https://planet4589.org/space/astro/rides.html
  2. 2,0 2,1 Армстронг Нил // Большая советская энциклопедия: [в 30 т.] — 3-е изд. — Moskva: Советская энциклопедия, 1969.
  3. 3,0 3,1 Person Profile // Internet Movie Database — 1990.
  4. 4,0 4,1 data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  5. Wilford J. N. Neil Armstrong, First Man on the Moon, Dies at 82The New York Times, 2012.
  6. 6,0 6,1 Artists + Artworks
  7. 7,0 7,1 Record #11896416X // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  8. http://abcnews.go.com/Technology/video/neil-armstrong-remembered-private-memorial-service-17130225
  9. 9,0 9,1 Hansen 2005, strani 49–50.
  10. Hansen 2005, strani 13, 20.
  11. Coleman, Maureen (28. avgust 2012). »A giant leap for an 'Ulsterman'... tributes to Neil Armstrong, the astronaut who was first to walk on the moon«. Belfast Telegraph. Pridobljeno 8. decembra 2021.
  12. »Neil Armstrong grants rare interview to accountants organization«. CBC. 24. maj 2012. Pridobljeno 8. decembra 2021.
  13. Hansen 2005, stran 29.
  14. »Biographies of Apollo 11 Astronauts«. NASA. Pridobljeno 8. decembra 2021.
  15. Hansen 2005, stran 45.
  16. Koestler-Grack 2010, stran 14.
  17. Hansen 2012, stran 38.
  18. »Clipped From The Morning Call«. Newspapers. Pridobljeno 8. decembra 2021.
  19. »Silver Buffalo Award«. Boy Scouts of America. Pridobljeno 8. decembra 2021.
  20. »Day 3, part 2: Entering Eagle«. NASA. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. maja 2012. Pridobljeno 8. decembra 2021.
  21. »World Scouting salutes Neil Armstrong«. Scouts. Arhivirano iz prvotnega dne 4. septembra 2015. Pridobljeno 8. decembra 2021.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: bot: neznano stanje prvotnega URL-ja (povezava)
  22. 22,0 22,1 Hansen 2005, strani 55–56.
  23. Peters, Trevor (3. julij 2019). »THE UNTOLD STORY OF HOW NEIL ARMSTRONG CHOSE PURDUE«. Wlfi. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. julija 2019. Pridobljeno 8. decembra 2021.
  24. Hansen 2005, stran 58.

Bibliografija uredi

  • Abramson, Glenda (2004). Religious Perspectives in Modern Muslim and Jewish Literatures. Studies in Arabic and Middle-Eastern Literatures. London: Routledge. ISBN 978-0-415-35021-1. OCLC 56641703.
  • Brooks, Courtney G.; Grimwood, James M.; Swenson, Loyd S., Jr. (2009) [1979]. Chariots for Apollo: A History of Manned Lunar Spacecraft. The NASA History Series. Foreword by Samuel C. Phillips. Washington, DC: Scientific and Technical Information Branch, NASA. ISBN 978-0-486-46756-6. LCCN 79001042. OCLC 227923959. NASA SP-4205.
  • Burgess, Colin (2013). Moon Bound: Choosing and Preparing NASA's Lunar Astronauts. Springer-Praxis books in space exploration. New York; London: Springer. ISBN 978-1-4614-3854-0. OCLC 905162781.
  • Hansen, James R. (2005). First Man: The Life of Neil A. Armstrong. New York: Simon & Schuster. ISBN 978-0-7432-5631-5. OCLC 937302502.
  • Hansen, James R. (2012). First Man: The Life of Neil A. Armstrong. New York: Simon & Schuster. ISBN 978-1-4767-2781-3. OCLC 1029741947.
  • Koestler-Grack, Rachel A. (2010). Neil Armstrong. Pleasantville, New York: Gareth Stevens. ISBN 978-1-4339-2147-6. OCLC 300982973.

Zunanje povezave uredi