Nadžupnija Slovenske Konjice

župnija Nadškofije Maribor

Nadžupnija Slovenske Konjice (latinsko Archparoecia Gonouicensis) je rimskokatoliška teritorialna župnija dekanije Slovenske Konjice, v okviru Bistriško-Konjiškega naddekanata, ki je del Nadškofije Maribor.

Nadžupnija Slovenske Konjice
Nadžupnijska cerkev sv. Jurija
Nadžupnijska cerkev sv. Jurija
DržavaZastava Slovenije Slovenija
SedežStari trg 40
3210 Slovenske Konjice
Župnijska cerkevcerkev sv. Jurija, Slovenske Konjice
PosvetitevSveti Jurij San Chorche aragonés (con cruz).svg
Ustanovitevpred 1146
Prva omemba1146 [1]
Prejšnje imepražupnija Hoče
Veroizpovedrimskokatoliška
Uprava
DekanijaSlovenske Konjice
NaddekanatBistriško-Konjiški
NadškofijaNadškofija Maribor
Vodstvo
NadškofAlojzij Cvikl
ŽupnikJože Vogrin
Duhovni pomočnikAnton Furar
Drugo
Romarsko središčecerkev Matere Božje, Brinjeva gora
cerkev Marijinega varstva, Prihova
Znani župljaniMihael Napotnik, Valentin Fabri, Jožef Pajek, Jernej Voh, Tomaž Fantoni
Sosednje župnijeŽupnija Zreče, Župnija Črešnjice, Župnija Oplotnica, Župnija Dramlje, Župnija Žiče
Splet
Uradna stranfacebook.com/pages/Nad%C5%BEupnija-Slovenske-Konjice/148360485215383

Na podlagi apostolskega pisma papeža Pija X. z dne 1. februarja 1910 ima vsakokratni nadžupnik v Slovenskih Konjicah pravico do naziva arhidiakon.[2][3]

ZgodovinaUredi

Že v letih 1085−1096 se je iz očitno preobsežno zasnovane hočke pražupnije izdvojila najprej konjiška pražupnija, vsaj leta 1146 pa še slivniška pražupnija. Vse tri so leta 1146 kot pražupnije prvič pisno omenjene v isti, do danes ohranjeni listini oglejskega patriarha Pelegrina I. (1130-1161)[1][4] ki omenja tudi desetino v teh župnijah (partes decimarum olebium, Scilicet de Covnuwiz et Schliuniz...)

Konjiška pražupnija je takrat obsegala ozemlje, večje od obsega sedanje Konjiške dekanije, na vzhodu je meja potekala nad Tremi kralji na Pohorju, med Tinjem in Čadramom do potoka Ložnice, med cerkvijo sv. Egidija v Kočnem in Laporjem do Boča. Na jugu po razvodju Dravinje čez Tolsti Vrh, Dolgo Goro, čez Boč nekako do Poljčanskega potoka in do meje z župnijo Ponikva in naprej do ceste, ki poteka iz Dramelj v Žičko Kartuzijo. Na zahodu je meja potekala pod Črešnjicami in nad Frankolovim, na grič sv. Križa, Golek in Bukovo Goro in ob Dravinji navzgor do njenega izvira pod Roglo do srede Lazin, ter na severni strani po vrhu Pohorja do Javorskega vrha.

Na območju velike pražupnije je sčasoma nastalo 11 novih župnij (Čadram-Oplotnica, Poljčane, Laporje, Črešnjice, Loče, Prihova, Zreče, Kebelj, Gorenje pri Zrečah, Sveti Jernej pri Ločah, Špitalič in kot zadnja leta 1787 še župnija Žiče).

Ker zelo obsežnega ozemlja pod cerkveno in tudi politično oblastjo oglejskih patriarhov (ki so v političnem vidiku ponekod presegali celo salzburške nadškofe) ni bilo mogoče učinkovito pastoralno voditi direktno s sedeža patriarhata, je bilo ozemlje oglejskega patriarhata že v 11. stoletju razdeljeno na manjše enote in okrožja, ki so se imenovala arhidiakonati. Arhidiakonate so vodili arhidiakoni, kot neposredni patriarhovi zaupniki, poverjenci in namestniki. V 11. stoletju je imel oglejski patriarhat tri arhidiakonate, v 16. stoletju jih je bilo že sedem. Ozemlje konjiške župnije je spadalo k Savinjskemu arhidiakonatu. Ta je obsegal ozemlje med Savo in Dravo, na Pohorju in v Šaleški dolini ter proti izviru Savinje je mejil na Koroški (podjunski) arhidiakonat, z mejno reko Sotlo pa na zagrebško škofijo.

Konjiška župnija je spadala pod patronat oglejskih patriarhov, vendar so odvetništvo nad župnijo izvajali lastniki bližnjega gradu, kar pa ni omejevalo patriarhov, ki so na mesto tukajšnjih župnikov imenovali duhovnike iz svojega kroga, pogosto italijane in furlane, ter jim večkrat zaupali tudi naloge savinjskih arhidiakonov. Nasledniki patriarha Bertolda Andeškega so komaj kdaj obiskali svoje slovensko govoreče vernike, temveč so za izvrševanje cerkvenih opravil, za katere je potrebno škofovsko posvečenje, navadno imenovali škofe vikarje, ki so v njihovem imenu obiskovali župnije, opravljali vizitacije, nadzirali duhovništvo in sklicevali sinode, pa tudi birmovali, posvečevali duhovnike, blagoslavljali cerkve, oltarje, zvonove.

Potem, ko so med leti 1418 - 1420 Benečani zasedli Furlanijo, so se na sedežu patriarhata vrstili možje iz beneških patricijskih rodbin, ki pa skorajda niso več prihajali na slovensko stran. Patriarhat je bil namreč zatem razdeljen na dva dela: zahodni, furlanski del je spadal pod Beneško republiko, vzhodni, slovenski del, pa po izumrtju celjskih knezov in goriških grofov (1456 oziroma 1500), v celoti pod Habsburžane. Patriarhi so bivali na beneškem ozemlju, habsburška oblast pa jim praktično ni več dopuščala dostopa na slovenski del patriarhata. Zadnji, ki je pod patriarhom vizitiral slovenske kraje, je bil patriarhov koadjuktor Francesco Barbaro, ki je vizitacijo opravil leta 1593. Celo arhidiakoni so se odtlej v cerkvenih zadevah obračali na papeškega nuncija na Dunaju, ki je škofovske zadeve poverjal škofom iz avstrijskega ozemlja, največkrat so te naloge opravljali škofje iz Pična v Istri.

Konjiška župnija nikoli ni bila del leta 1462 ustanovljene Ljubljanske škofije, ki je na tem delu Štajerske obsegala župnije Svibno, župnijo Gornji Grad z vikariati Solčava, Ljubno, Rečica in Mozirje, župnijo Braslovče z vikariati Vransko, sv. Pavel pri Preboldu, Griže in Trbovlje ter župnijo Škale z vikariati sv. Martin pod Šalekom, Šoštanj, Vinska gora in Šentilj pri Velenju.

Med letoma 1704-1737 je bila konjiška župnija pod upravo Žičke kartuzije, po razpustitvi le-te pa so o njej ponovno odločali habsburški cesarji, ki so jo leta 1751 povišali v nadžupnijo. [5] Šele v času vladanja cesarja Jožefa II., so bile v procesu preoblikovanja, v letih 1787–1789 župnije velikovškega okrožja na Koroškem in celjskega okrožja na Štajerskem, med njimi tudi konjiška nadžupnija, priključene k tedanjim zgolj osmim župnijam Lavantinske škofije.


Sakralni objektiUredi

slika cerkev kraj / naselje oznaka RKD/EŠD:
1. cerkev sv. Jurija
župnijska cerkev
Slovenske Konjice
  Register kulturne dediščine 3379  
2. cerkev sv. Ane
pokopališka cerkev - podružnica
Zgornja Pristava
  Register kulturne dediščine 3380  
3. cerkev sv. Družine
podružnica
Tepanje

Na področju župnije stoji še mnogo kapelic, znamenj in križev, pa tudi Nanutova kapela v središču naselja Brdo.

Drugi objektiUredi

slika kraj / naselje oznaka RKD/EŠD:
1.   Župnišče v Slovenskih Konjicah Slovenske Konjice
  Register kulturne dediščine 10232  
2.   Župnijski dom Slovenske Konjice

Pomembne osebnostiUredi

 
Nagrobnik župnika in arhidiakona Valentina Fabrija v nadžupnijski cerkvi

Valentin FabriUredi

V času delovanja tukajšnjega župnika Valentina Fabrija (1487-1497) so v pravokotni glavni cerkveni ladji dotedanji ravni leseni strop v ladji nadomestili z rebrastimi oboki, notranjimi oporniki in poslikavami v gotskem slogu, tudi sedanje župnišče (»farof«) je po zasnovi iz tega obdobja.[6] Valentin Fabri ima v konjiški cerkvi sv. Jurija svoj nagrobnik. Na plošči je upodobljen, kako leži z glavo na blazini (plošča je sprva ležala na tleh). Opatska palica s fanonom in mitra kažeta njegov položaj pomembnega cerkvenega dostojanstvenika. Pokojnik je prikazan v pontifikalni obleki, na albi ima dvojno paruzo, ogrnjen je v bogato gotsko kazulo. Ker je bil Valentin Fabri tudi dobrolski prošt, savinjski in podjunski arhidiakon, dvorni kaplan [2] ter konjiški in vuzeniški župnik, ima na vogalih nagrobnika upodobljene štiri grbe: dobrolskega samoroga, oglejskega orla, Svetkovičevo zastavo in svoj osebni grb s kladivom na nakovalu.

Paolo SantoninoUredi

O svojem obisku v Konjicah (Gonabicz), ko se je 11. maja 1485 tu ustavilo odposlanstvo oglejskega patriarha, pod vodstvom škofa vizitatorja Petra Carli iz Caorle, [6] je škofov spremljevalec, laični kancler Paolo Santonino iz Vidma v svoj popotni dnevnik (COBISS) zapisal, da je škofa s spremstvom sprejel tedanji župnik in arhidiakon Valentin (Fabri), opisal je utrjeno župnišče z dvema stolpoma [7] obrambnim jarkom in okopom. Navedel je, da je imela tedaj župnija kar petindvajset podružnic, bogata polja in svoje vinograde z izvrstnim pridelkom. Iz njegovega popotnega dnevnika izvemo, da je imel konjiški arhidiakon v župnišču in drugod zaposlenih triinštirideset oseb, od tega devet duhovnikov v župnijski službi.[7] Ni se mogel izogniti niti opisu vseh jedi s katerimi so bili postreženi tako škof kot spremstvo, o večerji 13. maja pa je dodal, da je bila še prijetnejša, saj je gostitelj v župnišču poskrbel za glasbeno spremstvo dveh igralcev na šelmaj ter na večjo in manjšo flavto.[8] Santonino je ponovno obiskal Konjice 27. maja 1485, ko je zapisal, da so pri maši peli izvrstni glasbeniki. Tedaj je škof s spremstvom obiskal tudi konjiški grad, imel tega dne v Konjicah birmo, ob večerji v župnišču pa so hvalnice in himne prepevali cerkveni pevci pod vodstvom učitelja, med katerimi so bili zelo verjetno tudi učenci. V Konjicah v drugi polovici 15. stoletja v cerkvi ni bilo orgel, saj bi jih Santonino najbrž omenil, kot je to ob obisku Kamnika. Da Konjice niso na seznamu glasbenih teles 16. stoletja, je treba skoraj gotovo pripisati le nepoznavanju ali pa izgubi zgodovinskih virov.[9]

Glavni članek: Paolo Santonino.

Kronološki pregled zgodovinskih dogodkovUredi

pomembni dogodki v nadžupniji
1146 v pisnih virih je prvič omenjena konjiška nadžupnija (Cuonowiz) [1]
1173 prvič je omenjen konjiški župnik Sighard. V tem času je bila zgrajena župnijska cerkev sv. Jurija.
1369 že pred tem letom je vitez Ortolf Konjiški pozidal kapelo sv. Jakoba (sedanjo stransko ladjo) in jo določil za svoje zadnje počivališče
1482–1509 župnik Valentin Fabri je cerkev, ki je prvotno imela romanski videz (pravokotna stavba z ravnim lesenim stropom) obokal, gotiziral, jo opremil s podporniki in poslikavami, ravno tako je dal prezidati tudi župnišče
1669–1697 konjiški župnik Boštjan Glavinić de Glamoč iz Pičenske škofije v Istri je dal v nadžupnijski cerkvi postaviti glavni oltar. Med 1690 in 1697 je bil škof v Senju. Na potovanju na Dunaj skozi Konjice je tu leta 1697 umrl in je pokopan v roženvenski kapeli
1713 v stranski ladji je bil pod beneficiatom Štefana Jamnika postavljen oltar sv. Križa. O tem priča napis SVB BENEFICIATO STEPHANO JAMNIK ERECTUM 1713
1751 župnija povišana v nadžupnijo
1799 pokopališče okoli cerkve so opustili in uredili novo ob nekdanji grajski kapeli, sedanji cerkvi sv. Ane. Ta je bila pod cesarjem Jožefom II. ukinjena, blagoslovil jo je nadžupnik Jakomini
1863 nadžupnijska cerkev je dobila križev pot, ki je sedaj v cerkvi sv. Ane. Moderni križev pot, ki je sedaj v ladji, je ob zadnji obnovi cerkve naslikal akademski slikar Jože Koporc
1866 slikar Tomaž Fantoni in njegov pomočnik Jakob Brollo iz Humina v Furlaniji sta cekveno ladjo cerkev preslikala. Brollo je naslikal tudi podobo Jezusa - dobrega pastirja nad vhodom v župnišče
1869 namesto starega baročnega glavnega oltarja je bil postavljen nov veliki psevdogotski oltar, delo Tomaža Fantonija, ki je danes ohranjen le delno
1874 streha na rožnovenjski kapeli je dobila današnjo podobo
1875 novo mašo je obhajal Mihael Napotnik, kmečki sin s Tepanjskega Vrha, poznejši lavantinski škof
1887 Tomaž Fantoni je v baročni kapeli postavil postavil sedanji rožnovenski oltar
1910 papež Pij X. je na prošnjo škofa Napotnika z apostolskim pismom podelil vsakokratnemu konjiškemu nadžupniku naslov arhidiakon. Ob tej priložnosti so v prezbiteriju župnijske cerkve vzidali marmorno ploščo z napisom in kronogramom

Evropska pešpot sv. Martina TourškegaUredi

Iz Zreč do nadžupnijske cerkve sv. Jurija in naprej v Žičko kartuzijo (etapa 10) vodi Evropska pešpot sv. Martina Tourškega[10] (Via Sancti Martini), ki jo je leta 2005 Svet Evrope proglasil za Veliko evropsko kulturno pot. Dolga je 2500 km (Szombathely-Tours) in povezuje kraje, ki so zaznamovali življenje in čaščenja tega znamenitega svetnika.

 
Župnišče, zahodna stran
 
Poslikani leseni strop v župnišču iz leta 1670

Župnišče (farof)Uredi

Konjice v srednjem veku niso bile utrjene. V stiskah so se tržani zatekali v župnišče, katerega obisk omenja tudi Paolo Santonino v svojem popotnem dnevniku s tretjega potovanja, ko je Konjice obiskal kot spremljevalec odposlanca oglejskega patriarha, caorlijskega škofa Pietra Carla leta 1487.[11] Markantna stavba je v južnem traktu še iz 15. stoletja, v kleti so lepi gotski portali.[12] Že pred 1500 so jo močno utrdili. Župnik Marko Gonan, po rodu plemič iz Pazina v Istri, je med 1625-1635 stavbo prezidal in povečal. Nad portalom z zazidano renesančno biforo v nadstropju je na pročelju njegova podoba in grb z napisom. Furlanski slikar Jakob Brollo je leta 1866 naslikal podobo Jezusa, dobrega pastirja nad vhodom v župnišče, ki pa je ohranjena samo v fragmentih. Poleg srednjeveških sestavin izstopajo poznorenesančne stebriščne arkade [12] na notranjem dvorišču iz leta 1632, številni arhitekturni detajli, štukirani strop iz 1740 [12] v jedilnici, v eni od sob v nadstropju pa poslikani leseni strop iz 1670, z groteskami, drolerijami, karikaturami, živalskimi podobami... gre za najstarejši tovrsten spomenik s povsem profano motiviko v Sloveniji.[13]

Konjiški župniki (do 1738), nadžupniki in arhidiakoni [14]Uredi

Konjiški novomašniki 1945-2015[15]Uredi

SkliciUredi

  1. 1,0 1,1 1,2 Boldin, Aleksandra (2016). Konjiceː 870 let prve pisne omembe, Boldin Aleksandra: Začetki Konjic in prva omemba v pisnih virihː listina oglejskega patriarha Pelegrina. Občina Slovenske Konjice. str. 16, 17. COBISS 284984064. ISBN 978-961-92153-4-0.
  2. 2,0 2,1 Ožinger, Anton (1996). Konjiško ob 850-letnici pražupnije, Zgodovinski oris konjiške prafare od ustanovitve do konca prve svetovne vojne. Občina Slovenske Konjice, Nadžupnija Slovenske Konjice. str. 59. COBISS 38788353.
  3. Stegenšek, Avguštin (1909). Konjiška dekanija. Občina Slovenske Konjice, Nadžupnija Slovenske Konjice. COBISS 42552832.
  4. Baraga, Jože; Motaln, Valerija (2006). Konjiško 860 let (1146–2006) Zbornik ob 860-letnici Slovenskih Konjic, Kronologija Konjic. Občina Slovenske Konjice. str. 7. COBISS 227330048.
  5. Boldin, Aleksandra (2016). Konjiceː 870 let prve pisne omembe, Levart Jure: Zgodovinski oris nadžupnije Slovenske Konjice (1996-2016). Občina Slovenske Konjice. str. 85. COBISS 284984064. ISBN 978-961-92153-4-0.
  6. 6,0 6,1 Ožinger, Anton (1996). Konjiško ob 850-letnici pražupnije, Zgodovinski oris konjiške prafare od ustanovitve do konca prve svetovne vojne. Občina Slovenske Konjice, Nadžupnija Slovenske Konjice. str. 40. COBISS 38788353.
  7. 7,0 7,1 Ožinger, Anton (1996). Konjiško ob 850-letnici pražupnije, Zgodovinski oris konjiške prafare od ustanovitve do konca prve svetovne vojne. Občina Slovenske Konjice, Nadžupnija Slovenske Konjice. str. 41. COBISS 38788353.
  8. Škulj Edo, Dobravec Jurij (2018). Orgle Slovenije. Ars Organi Sloveiae. str. 477. COBISS 295329792. ISBN 978-961-288-543-4.
  9. Zgodovina glasbe na Slovenskem I., Od začetkov do konca 16. stoletja
  10. "Pot svetega Martina v Sloveniji". Pridobljeno dne 12.11.2016.
  11. Stopar, Ivan (1976). Grad Slovenske Konjice. Kulturna skupnost Slovenske Konjice. str. 23. COBISS 42552832.
  12. 12,0 12,1 12,2 Stopar, Ivan (1976). Grad Slovenske Konjice. Kulturna skupnost Slovenske Konjice. str. 27. COBISS 42552832.
  13. "Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 10232". Pregledovalnik Registra nepremične kulturne dediščine. Ministrstvo RS za kulturo.
  14. Ožinger, Anton (1996). Konjiško ob 850-letnici pražupnije, Zgodovinski oris konjiške prafare od ustanovitve do konca prve svetovne vojne. Občina Slovenske Konjice, Nadžupnija Slovenske Konjice. str. 34. COBISS 38788353.
  15. Pajk, Ivan (1996). Konjiško ob 850-letnici pražupnije, Konjiška nadžupnija po letu 1918. Občina Slovenske Konjice, Nadžupnijski urad Slovenske Konjice. str. 63. COBISS 38788353.

ViriUredi

  • Höfler Janez, O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem: k razvoju cerkvene teritorialne organizacije slovenskih dežel v srednjem veku, Ljubljana, Viharnik, 2013. (COBISS)
  • Höfler Janez, Lastniške cerkve v Sloveniji: raziskana, registrirana in potencialna zgodnjesrednjeveška grobišča, Ljubljana, Viharnik, 2019. (COBISS)
  • Stegenšek Avguštin , Konjiška dekanija, Maribor, 1909. (COBISS)
  • Slekovec Matej, Duhovni sinovi slavne nadžupnije Konjiške, Maribor, 1898.(COBISS)
  • Ožinger Anton, Pajk Ivan, Konjiško ob 850-letnici pražupnije (1146–1996), Slovenske Konjice: Nadžupnijski urad, 1996. (COBISS)
  • Baraga Jože, Motaln Valerija, Konjiško 860 let (1146–2006) Zbornik ob 860-letnici Slovenskih Konjic (COBISS)
  • Boldin Aleksandra, 120-letnica imenovanja Mihaela Napotnika za lavantinskega škofa, Slovenske Konjice:Občina:Nadžupnija 2009. (COBISS)
  • Petrič Franci, Msgr. Alojzij Cvikl dj, mariborski nadškof metropolit, Ljubljana 2015: Družina d.o.o.
  • Zadnikar Marijan, Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti 2, Celje, 1975, Mohorjeva družba Celje (COBISS)
  • Boldin Aleksandra, Konjice: 870 let prve pisne omembe, Slovenske Konjice, 2016, Občina Slovenske Konjice (COBISS)

Glej tudiUredi

Zunanje povezaveUredi

  • Nadžupnija na Facebooku: Facebook.com pridobljeno 27. avgust 2015
  • Nadžupnija na Družina.si: Druzina.si pridobljeno 27. avgust 2015