Musa Čelebi

Musa Čelebi (turško Musa Çelebi) je bil osmanski princ (şehzade) in sovladar v osmanskem medvladju (1402-1413), * 1388, † 5. julij 1413.

Musa Čelebi
Musa Çelebi.jpg  *
Drugi osmanski emir Rumelije
Rojstvo1388({{padleft:1388|4|0}})
Osmansko cesarstvo
Smrt5. julij 1413 (star 25 let)
Osmansko cesarstvo
ZakonecArina (1403)
Fülane Hatun (1412)
OčeBajazid I.

Čelebi je bil osmanski častni naziv, ki pomeni uglajen gospod.

OzadjeUredi

Musa je bil sin četrtega osmanskega sultana Bajazida I.[1] Njegova mati je bila ali hčerka bega turških Germijanidov ali bizantinska princesa. Po Bajazidovem porazu v bitki s Timur Lenkom pri Ankari so Bajazida in Muso ujeli. Po Bajazidovi smrti leta 1403 so Muso osvobodili. Vrnil se je v Osmansko cesarstvo, kjer je bila državljanska vojna, in poskušal priti do prestola v tedanji prestolnici Bursi. Za osmanski prestol sta se takrat v Anatoliji potegovala tudi brata Isa Čelebi v Balıkesirju in Mehmed Čelebi v Amasyi, v Rumeliji pa brat Sulejman Čelebi v Edirnu, evropski prestolnici Osmanskega cesarstva.

Osmansko medvladjeUredi

Glavni članek: Osmansko medvladje.

Isa je porazil Muso in zasedel Burso. Musa je pobegnil v Germijan in čakal na primeren trenutek za nov poskus. Leta 1406 je Mehmed porazil Iso in postal vladar azijskega dela Osmanskega cesarstva, Sulejman v evropskem delu cesarstva pa je bil zanj premočan nasprotnik. Mehmed se je zato v Kırşehirju v osrednji Anatoliji sestal z Muso in z njim sklenil zavezništvo proti Sulejmanu.[1][2] Zavezništvo je podprla večina anatolskih bejlikov.

Musa je skladno s sporazumom odplul preko Črnega morja v Vlaško in se povezal v Mirceo I. Sulejman se je moral zdaj vojskovati na dveh frontah: proti Mehmedu v Anatoliji in Musi v Evropi. Strategija bratov je bila samo delno uspešna, ker se je Sulejman odrekel Anatoliji, vendar je bil dovolj močan, da je porazil Muso. Musa se je kljub porazu do leta 1410 vojskoval proti Sulejmanu s taktiko udari in pobegni. Sulejman je v tem času zaradi svojega neobvladljivega vedenja izgubil večino zaveznikov. Musova taktika je leta 1411 obrodila uspeh z osvojitvijo Edirna. Poraženi Sulejman je poskusil pobegniti na bizantinsko ozemlje, vendar so ga na begu ujeli in ga 18. februarja 1411 ubili. Musa je postal sovladar Osmanskega cesarstva.[1][3]

SovladarUredi

Podrobnosti sporazuma med bratoma Mehmedom in Muso niso jasne. Musa se je razglasil za sultana evropskega dela Osmanskega cesarstva, Mehmed pa je v njem videl svojega vazala. Musa se je bizantinskemu cesarju Manuelu II. Paleologu maščeval za njegovo podporo Sulejmanu z obleganjem Konstantinopla. Cesar je za pomoč zaprosil Mehmeda, ki je izdal Muso in proti njemu sklenil zavezništvo z bizantinskim cesarjem.

Mehmedova vojska se je leta 1411 in 1412 udarila z Musovo in bila obakrat poražena. Leta 1413 je dobil Mehmed podporo srbskega despota Stefana Lazarevića, dulkadirskega emirja in nekaj Musovih generalov in v bitki pri Čamurluju (Samokov) v Bolgariji je porazil Muso.[2] Musa je poslušal pobegniti, vendar so ga ujeli in 5. julija 1413 ubili.[1][4]

ZapuščinaUredi

Z Musovo smrtjo se je končalo osmansko medvladje. Brat Mehmed Čelebi je postal sultan Mehmed I. Leta 1416 se je Mehmedu neuspešno uprl Šejk Bedreddin, eden od nekdanjih Musovih zaveznikov in vrhovni vojaški sodnik (kazasker).[5] Druga dogodka, ki bi lahko bila nadaljevanje medvladja, sta bila upora Bajazidovega sina Mustafe Čelebija, ki se je skrival v Anatoliji. Mustafa je bil peti kandidat za osmanski prestol, ki se je neuspešno uprl Mehmedu I. leta 1416 in njegovemu sinu Mehmedu II. leta 1421.

DružinaUredi

Musa je imel dve ženi:

SkliciUredi

  1. 1,0 1,1 1,2 1,3 Kastritsis, Dimitris (2007). The Sons of Bayezid: Empire Building and Representation in the Ottoman. Civil War of 1402-1413. Brill. ISBN 978-90-04-15836-8.
  2. 2,0 2,1 Encyclopædia Britannica Evpo, 70 ed., Vol. 22. str. 368.
  3. Yaşar Yüce, Ali Sevim. Türkiye tarihi Cilt II. AKDTYKTTK Yayınları. İstanbul, 1991. str. 74-75.
  4. Joseph von Hammer. Osmanlı Tarihi cilt I. (Povzetek Abdülkadir Karahan). Milliyet yayınları, İstanbul. str 58-60.
  5. C.E. Bosworth, E. Van Donzel, W.P. Heinrichs, CH. Pellat (uredniki). Encyclopedia of Islam. Vol 7. E.J. BRILL, 1993. str. 699.