Mitnina
Mitnina je prometna pristojbina, ki se pobira od blaga na prehodu čez mitnico ali mitninsko postajo, ob prihodu v mesto ali odhodu iz njega ali ob prodaji na sejmu.[1] Mitnina je posredni davek na porabo in od producenta do porabnika obdavčeno blago močno podraži, nastala je v srednjem veku, kasneje pa so jo nadomestile trošarine.[2]
Pri mitninah oziroma sorodnih dajatvah je v srednjem veku davčno osnovo najprej predstavljala transportirana količina blaga, kasneje pa tudi tržna mitnina od vrednosti prodaje. [3] Pred pojavom sodobnega pobiranja davkov so države pobiranje takšnih davkov izvajale točkovno, to je na pomembnih strateških mestih, mostovih, prehodih in naselbinah, ob prehodu blaga prek mitnice.[4] V 14. in 15. stoletju, ko so se krepili Habsburžani, so se na Slovenskem začele pojavljati mitninske tarife po vrstah blaga.[5] Pobiranje mitnine je upadlo v času Marije Terezije, saj se je dohodke iz mitnin vladarica trudila nadomestiti z močno carinsko zaščito.[6] Leta 1835 so v stari Avstriji velik del operativnega mitništva nadomestili z dohodarstveno oziroma pristojbinsko stražo, ki je kasneje postala del finančne straže.[7] Ena od podoblik mitnine, ki je preživela do današnjih dni, je vezana na uporabo transportne poti in se imenuje cestnina.
Sklici uredi
Viri uredi
- Gestrin, Ferdo (1972). Mitninske knjige 16. in 17. stoletja na Slovenskem. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti.
- Hepe, Boštjan (2011). Zgodovina carine od antike do konca druge svetovne vojne. Iz: Hepe, Boštjan (ur.): Zgodovina carine na Slovenskem od antike do slovenske osamosvojitve Arhivirano 2014-07-14 na Wayback Machine..
- Kosi, Miha (1998). Potujoči srednji vek. Ljubljana: ZRC.
- -- (1999). K problemu mitnine v srednjem veku. Mihelič, Darja. Gestrinov zbornik. Ljubljana: Založba ZRC (ZRC SAZU).
- Žibert, Franc (1993). Teorija javnih financ. Ljubljana, Uradni list Republike Slovenije.