Mehit (egipčansko Mḥjt) je bila staroegipčanska boginja.

Mehit
Mḥjt
Egipčanska boginja
Relief boginje Mehit iz obdobja Ptolemaja II. Filadelfa, Walters Art Museum, Baltimore, ZDA
Ime v hieroglifih
V22V28M17M17X1
H8
B1
ali
V22X1
H8
I12
Kultno središčeHierakonpolis, Tinis
Osebne informacije
StaršiRa
PartnerAnhur

V zgodnjem dinastičnem obdobju so jo upodabljali kot levinjo s tremi ukrivljenimi palicami, ki so štrlele iz njenega hrbta. V tem obdobju se je pojavljala na številnih dinastičnih pečatih in slonokoščenih predmetih, običajno skupaj s svetiščem Gornjega Egipta.[1] Glavni središči njenega čaščenja sta bil Hierakonpolis in Tinis.[2]

Mehit je bila žena boga lova Anhurja ali Onurisa, katerega so častili v Tinisu. Različna besedila menjajo mit, da je Anhur zasledoval Mehit v Nubijo in jo pripeljal v Egipt kot svojo ženo. Ta dogodek je osnova Anhurjevega imena, kar pomeni prinašanje oddaljenega. Kasnejši viri to zgodbo enačijo z mitom o Daljnji boginji, v katerem se Rajevo oko, sončno božanstvo, ki je lahko privzelo podobo različnih boginj, pobegnilo od svojega očeta Raja, ki je poslal enega od svojih bogov, da jo reši. V inačici z Anhurjem in Mehit je Anhur poistoveten s Šujem, Mehit pa s Hator-Tefnut, Šujevo mitološko sestro in ženo. Ker sta Šu in Tefnut včasih predstavljala sonce in luno, je Mehit lahko predstavljala tudi polno luno. Njena vrnitev na pravo mesto bi tako lahko pomenila obnovo Horovega očesa, simbola lune in božjega reda v vesolju.[3]

Geraldine Pinch domneva, da bi Daljnja boginja izvorno lahko bila poosebljenje divje Nubijske puščave, katere mit se je vključil v kompleks mitov, ki so obdajali Horovo oko.[3] Angleški egiptolog Toby Wilkinson trdi, da bi v zgodnjem dinastičnem obdobju lahko bila boginja zaščitnica, povezana s svetimi mesti.[1]

Sklici

uredi
  1. 1,0 1,1 Toby A. H. Wilkinson (2001): Early Dynastic Egypt, Routledge, ISBN 0415260116, str. 290.
  2. Emery, W.B. (1961): Archaic Egypt, Harmondsworth: Penguin, str. 125.
  3. 3,0 3,1 Pinch, Geraldine (2004): Egyptian Mythology: A Guide to the Gods, Goddesses, and Traditions of Ancient Egypt, Oxford University Press, str. 71–73, 177.