Maso di Bartolomeo, italijanski arhitekt, kipar, zlatar in talilec brona, * 1406,[2] Capannole, † 1456,[3] Ragusa di Dalmazia

Maso di Bartolomeo
Portret
Capsella della Sacra Cintola
Rojstvo1406[1]
Bucine[d]
Smrt1456
Dubrovnik
Državljanstvo Beneška republika
Poklicarhitekt, kipar, zlatar
Poznan poarhitektura, kiparstvo
Gibanjevisoka renesansa

Pomemben predstavnik florentinske renesanse je bil učenec Donatella in Michelozza, s katerima je delal v Pratu. Verjetno je bil vzgojen v delavnici Lorenza Ghibertija, bil je tudi sodelavec Luca della Robbia.

Življenjepis uredi

 
Kapela v Santissima Annunziata, Firence

Firence uredi

V Firencah je z Luco della Robbia in Michelozzom leta 1444 sodeloval pri ustvarjanju Vstajenja v terakoti.[4]

Leta 1447 je ustvaril tudi bronasto rešetko, ki zapira edikulo kapele Santissima Annunziata v baziliki Santissima Annunziata v Firencah [5] in leseno razpelo, ki je trenutno postavljeno na oltarju zakristije bazilike Santa Maria Novella. Tudi v Firencah je ustvaril okrasne frize z enobarvnimi grafitnimi girlandami na dvorišču [[Palazzo Medici Riccardi.[6]

 
Kandelaber s sedmimi vejami v stolnici v Pratu

Prato uredi

 
Zunanja prižnica stolnice v Pratu

Ker je postal sodelavec Donatella in Michelozza, se je z njima preselil v Prato za projekt zunanje prižnice, za katero je poskrbel za montažo parapeta in prefinjenega dežnika, ki ga krona.

Tu je delal na različnih delih za stolnico, kot je bronasti kandelaber s sedmimi kraki (ok. 1440), ki ima obliko podolgovate vaze, iz katere izhaja sedem mesnatih rastlinskih stebel. Zasnoval je tudi bližnjo notranjo teraso, na protifasadi: parapet je bil okrašen z emblemom mesta Prato in z bronastimi rozetami.[7] Še vedno v stolnici v Pratu je ustvaril bronasta vrata, ki zapirajo kapelo Sacro Cingolo. Izvedba tega dela je bila leta 1438 prekinjena; med letoma 1447 in 1459 ga je nadaljeval Antonio di Cola, leta 1468 pa ga je dokončal Pasquino da Montepulciano.[8]

Delo Masa di Bartolomea je ista Capsella della Sacra Cintola iz leta 1446: dragocena skrinjica, namenjena shranjevanju relikvije, ki so jo uporabljali do 17. stoletja.[9]

Urbino uredi

 
Portal Masa di Bartolomea v cerkvi sv. Dominika v Urbinu

Leta 1449 ga je verjetno po priprošnji Fra' Carnevale iz Urbina, slikarja v delavnici Filippa Lippija, v Urbino poklical Federico da Montefeltro, novi vojvoda mesta, ki si je želel prenoviti mestni obraz, sodoben, udoben, racionalen in lep, navdihnjen s florentinskim humanizmom.[10]

V Urbinu je Maso di Bartolomeo (v sodelovanju s Pasquinom da Montepulcianom) med letoma 1449 in 1451 ustvaril portal cerkve San Domenico, prvo renesančno arhitekturo v središču Marke. Delo je nato dokončal Michele di Giovanni da Fiesole leta 1454.[11] Luneto je okrasila Madona z otrokom s svetniki v glazirani polikromirani terakoti Luca della Robbia. Zelo izviren portal je strukturiran kot transpozicija na monumentalni lestvici tabernaklja cerkve Santa Maria a Peretola Luca della Robbia (1441-1443) ali grobnice kardinala Rainalda Brancaccia Donatella in Michelozza.

Od marca 1450 je Federico zaposloval Maso pri fuziji bombard in pihalnikov.[12] V letih 1451-1454 je odpotoval v Rimini, kjer je ustvaril medeninasta in bronasta vrata za kapelo San Sigismondo v Tempio Malatestiano.

Kasneje je skupaj z drugimi arhitekti sodeloval pri prvi povečavi Doževe palače s povezovalno stavbo med že obstoječimi stavbami, imenovano Palazzetto della Jole. Zunaj, na trgu pred stolnico v Urbinu, je srednji del pročelja, ki ga krasi pet oken, edini del prvotne stavbe, ki jo je zasnoval Maso, in je ostal nedotaknjen.

Ragusa di Dalmazia uredi

Maso di Bartolomeo je zasnoval tudi križni hodnik dominikanskega samostana v Ragusi, ki je bil zgrajen po njegovi smrti: od 1456 do 1483.[13]

Sklici uredi

  1. RKDartists
  2. Capannole in Val d'Ambra è una frazione di Bucine, comune in provincia di Arezzo. Alcuni riferiscono come luogo di nascita Pergine Valdarno (vedi Università di Siena - Bibliografia aretina a cura di Roberto G. Salvadori Arhivirano 2008-04-19 na Wayback Machine. e Museo dell'Opera del Duomo, Prato Arhivirano 2014-04-27 na Wayback Machine.)
  3. Enciclopedia Treccani - treccani.it[1](XML), su treccani.it. URL consultato l'8 ottobre 2009.
  4. Università di Siena - Bibliografia aretina a cura di Roberto G. Salvadori[2] Arhivirano 2008-04-19 na Wayback Machine. su unisi.it. URL consultato l'08-10-2009.
  5. Sito della Basilica della Santissima Annunziata[3] su xoomer.virgilio.it. URL consultato l'08-10-2009.
  6. Mediateca di Palazzo Medici Riccardi - Il cortile del Palazzo[4] su palazzo-medici.it. URL consultato l'08-10-2009.
  7. imonumenti.it - Portale italiano dei monumenti[5]u imonumenti.it. URL consultato l'08-10-2009 (archiviato dall'url originale l'11 gennaio 2011. [6])
  8. Diocesi di Prato[7]] su diocesiprato.it. URL consultato l'8 ottobre 2009 (archiviato dall'url originale il 4 giugno 2006. [8])
  9. Museo dell'Opera del Duomo di Prato[9]su piccoligrandimusei.it. URL consultato il 06-09-2018.
  10. Blasio, 2007, p.12.
  11. Biografia da Treccani.it[10]](XML), su treccani.it. URL consultato il 20 ottobre 2009.
  12. Blasio, 2007, p.15.
  13. Croazia Guide Routard, Touring Editore, 2004, p.368

Literatura uredi

  • Giancarlo Gentilini, et al., Della Robbia, Giunti, 1998. ISBN 88-09-76261-4, ISBN 978-88-09-76261-9
  • Adolfo Venturi, Jacqueline D. Sisson, Storia dell'arte italiana, Hoepli, 1908.
  • Mario Scalini, I maestri della cancellata della Cintola : Maso di Bartolomeo, Antonio di ser Cola e Pasquino da Montepulciano, in La Sacra Cintola nel Duomo di Prato, C. Martini, 1995, pp. 264-279.
  • Silvia Blasio, Marche e Toscana, terre di grandi maestri tra Quattro e Seicento, Pisa, Pacini Editore, 2007, ISBN 978-88-7781-951-2.

Zunanje povezave uredi