Majnhard I. Goriški
Majnhard I. (datum rojstva ni znan; † 1142) iz rodbine Majnhardincev je bil advokat (vogt) Oglejskega patriarhata[1] in grof (saj je kot Goriški grof omenjen v dokumentu o letnici njegove smrti).
| Majnhard I. Goriški | |
|---|---|
| Rojstvo | 1070 ali 1102 |
| Smrt | 1142 |
| Državljanstvo |  Beneška republika |
| Poklic | aristokrat |
Izvor uredi
Po Dopschu/Meyerju je bil njogov oče grof Meginhard III. iz Zgornjega Lurngaua okoli Lienza. Listina oglejskega patriarhata iz okoli 1120/1121 dokazuje, da je bil njegov brat palatinski grof Engelbert I. (Bavarski, † 13./15. december iz leta 1122/23) [2].
Zaradi velike razlike v starosti 15/20 let se domneva, da imata različni materi, ki v virih nista omenjeni.
Življenje uredi
Majnhard se prvič pojavi leta 1120/21 v dokumentu, omenjenem pod opombo 2 oglejskega patriarhata, katerega advokat (vogt) je bil. Ker je še mladostnik okoli leta 1120, je moral biti star najmanj 14 let in rojen najkasneje leta 1106 ali prej. Dokument, ki ga je navedel Wiesflecker iz junija 1117, je zelo verjetno ponaredek. [3] Brata Majnhard I. in Engelbert I. se pojavita v nedatirani listini o donaciji patriarha Ulrika Oglejskega cerkvi sv. Janeza, domnevno okoli leta 1120. [4] Leta 1139 se iz patriarhovih vasi pritožujejo zaradi krivičnih in neusmiljenih izterjav davkov s strani advokata Majnharda. [5] Januarja 1142 je bil Majnhard priča pri izdaji listine kralja Konrada III. v Regensburgu.[6] Okoli leta 1142 Meginhardus comes de Gorza po svoji smrti podeli tri vinograde samostanu sv. Petra v Salzburgu.[7] To je njegova zadnja omemba. Po nekrologih iz Ogleja in Milštadta je umrl 14. septembra.
Družina in potomci uredi
Majnhardova žena je bila Elisa, hči grofa Pota Schwarzenburškega na Bavarskem in njegove žene Petrise. Elisa je v dokumentu passavskega škofa Reginmarja, ki je nastal okoli leta 1130, imenovana kot goriška grofica. [8] Črnograjski grof je v notranji Istri pridobil posest na kateri je postavil grad Črni grad, kot tudi pri Žužemberku na Dolenjskem. Iz tega bi lahko sklepali njegovo povezavo z Andeš-Meranskimi. Elisa se je rodila najpozneje 1103/1104 in se zadnjič omenja okoli 1155/1157. Opredelitev teh Schwarzenburgov je negotova, saj ni na voljo nobenega vira niti o Elisinih starših niti o bratih, imenovanih v delno ponarejeni listini. Sama Elisa se kasneje kot vdova spet poroči.
Po listinskih virih je imel par naslednje štiri otroke ali potomce:
• Grof Engelbert II., advokat Milštata (prvič omenjen leta 1132 kot grof Ebersteinski, † 13./16. januarja približno 1189).
• Grof Henrik I., (prvič omenjen 1139, † 10. oktobra 1148/1149).
• Beatrix, redovnica v samostanu Sv. Marije v Ogleju, (imenovana [1146 - 1161 9. avgusta], † 11. decembra po [1146 - 1161 po 9. avgustu]).
• Hči NN (* prvič omenjena 1127/28, omenjena tudi približno 1155/1157) ∞ svodnjak Oto II. Von Lengenbach / Rehberg (1120, † 16. maj od 1161).
Literatura uredi
- Peter Štih, Goriški grofje ter njihovi ministeriali in militi v Istri in na Kranjskem (Razprave Filozofske fakultete, Ljubljana
21997) str. 11 in op. 2.
- Heinz Dopsch, Therese Meyer: Od Bavarske do Furlanije. O nastanku Goriških grofov in njihovih začetkih na Koroškem in Furlanskem, Kranjskem in v Istri, v: Zeitschrift für bayerische Landesgeschichte, Band 65, München 2002, S. 293 - 370; siehe Stammtafel S. 307, S. 309 - 315.
- Reinhard Härtel: Gorica in Goriški grofje v visokem srednjem veku, v: MIÖG, 110. Band, Heft 1-2, S. 1 – S. 66, siehe S. 6-47.
- Philipp Jedelhauser: Die Abstammung von Bischof Bruno von Brixen, Graf von Kirchberg (Iller) mit Exkurs zu Gräfin Mathilde von Andechs, Ehefrau von Graf Engelbert III. von Görz sowie Stammtafel der Grafen von Görz, in: Adler, Zeitschrift für Genealogie und Heraldik, 28. Band, April/September 2016, Heft 6-7, S. 277–341. Zu allen oben genannten Geburtsdaten, Ersterwähnungen und Sterbedaten siehe Stammtafel der Görzer S. 322 mit folgender Kommentierung nach Quellen zu den genannten Personen.
Sklici in opombe uredi
- ↑ Pietro Kandler: Codice Diplomatico Istriano, Band I, Triest 1862–1865 (ND Triest 1986), Nr. 128, S. 255, Aquileia 1125, Spitzenzeuge: Meinardus advocatus ( Vogt).
- ↑ Cesare Scalon: Diplomi patriarcali. I documenti dei patrarchi aquileiesi anteriori alla meta del XIII secuio nell`Archivio capitolare di Udine,Quaterni e dispense dell` Istituto di storia dell` Universita degli Studi di Udine 8, Udine 1983, Nr. 4, S. 27f., ca. 1120/1121, ... a Mengynardo de Gurica pro beneficio fratres sui Engelini...
- ↑ Hermann Wiesflecker: Regesti Goriško-Tirolskih grofov, palatinskih grofov Koroške, I. zvezek, Innsbruck 1949, Št. 176, str. 49, Breže , 1117 junij 9.
- ↑ Hermann Wiesflecker, kot zgoraj , I. zvezek, Št. 177, str. 49, (cca 1120), original listine je izgubljen.
- ↑ Hermann Wiesflecker, I. zvezek, Št. 204, str. 57, Čedad 1139.
- ↑ Hermann Wiesflecker, I. zvezek, Št. 208, str. 58, Regensburg, januar 1142.
- ↑ Samostanski arhiv Erzabtei St. Peter, Sig. Handschrift A1, Traditionscodex M, Nr. 321, S. 100, undatiert. Die Diskussion und Ableitung der Datierung siehe unter Literatur bei Jedelhauser, str. 325f.
- ↑ Roman Zehetmayer u. a.: Niederösterreichisches Urkundenbuch, 1. Band, Nr.(+) 17 3-8, S. 578 - 584 sowie S. 590-592, 1129 nach August 7 / 1130 nach August 7.