Luigi Guido Grandi
Luigi Guido Grandi, italijanski rimskokatoliški duhovnik, filozof, matematik in inženir, * 1. oktober 1671, Cremona, Italija, † 4. julij 1742, Pisa, Italija.
| Luigi Guido Grandi | |
|---|---|
 | |
| Rojstvo | 10. oktober 1671[1][2] Cremona[1][2] |
| Smrt | 4. julij 1742[3][4][…] (70 let) Pisa[2] |
| Poklic | matematik, inženir, filozof, teolog |
Grandi se je izšolal pri jezuitih in je postal član reda kamaldulov. Od leta 1700 je bil profesor filozofije v kamaldulskem samostanu v Firencah, leta 1714 pa profesor matematike.
V matematiki je najbolj znan po raziskovanju vrtnice, ravninske krivulje z obliko, ki spominja na cvetlico, ter po neskončni vrsti oblike: 1 − 1 + 1 − 1 + … Vrtnico je imenoval rodoneja. Leta 1703 je raziskoval krivuljo Agnesin koder.
Prispeval je k delu Zapisek o Galilejevi razpravi o naravnem gibanju v prvi firenški izdaji Galilejevih del in v Italiji pomagal razširjati Leibnizeve zamisli o infinitezimalnem računu. Po Vivianijevi smrti je dokončal in izdal njegovo delo o resistenci trdih teles.
Deloval je tudi kot inženir in je bil nadzornik voda v Toskani. Ukvarjal se je z izsuševanjem Doline Chiana. Leta 1709 je obiskal Anglijo, kjer so ga izbrali za člana Kraljeve družbe iz Londona.
Sklici
uredi- ↑ 1,0 1,1 1,2 Baldini U. Dizionario Biografico degli Italiani — 2002. — Vol. 58.
- ↑ 2,0 2,1 2,2 Digital DISCI
- ↑ SNAC — 2010.
- ↑ Internet Philosophy Ontology project
Zunanje povezave
uredi- Stran o Luigiju Guidu Grandiju Univerze svetega Andreja (angleško)
- Projekt Galileo: Guido Grandi (angleško)
 | Ta članek o matematiku je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite. |