Louis Joel Mordell, FRS, ameriško-britanski matematik, * 28. januar 1888, Filadelfija, Pensilvanija, ZDA, † 12. marec 1972, Cambridge, grofija Cambridgeshire, Anglija.

Louis Joel Mordell
Portret
RojstvoLouis Joel Mordell
28. januar 1888({{padleft:1888|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:28|2|0}})[1][2][…]
Filadelfija
Smrt12. marec 1972({{padleft:1972|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:12|2|0}})[1][2][3] (84 let)
Cambridge[2]
Državljanstvo ZDA
Poklicmatematik, univerzitetni učitelj

Mordell je znan po svojem pionirskem delu v teoriji števil.

Življenje in delo uredi

Izhajal je iz judovske družine litovskega porekla. Za matematiko se je začel zanimati v nižji srednji šoli. V gimnaziji, tedaj nastarejši srednji šoli zunaj Nove Anglije, so mu sošolci nadeli vzdevek »X, Y, Z«. Decembra 1906 je prišel v Cambridge na sprejemni izpit za Kolidž St John's, ki ga je uspešno opravil, in s tem dobil tudi študijsko štipendijo. Dovolj dobrega predznanja na srednji šoli ni mogel dobiti, vendar se je večino neelementarne matematike naučil sam. Pomagal si je z rabljenimi knjigami, kjer so bile tudi naloge s cambriškega zaključnega izpita. Ker sta bila starša revna, si je tudi zaslužil del denarja za vozovnico s poučevanjem svojih sošolcev. Po sprejemnem izpitu je imel le toliko denarja, da je lahko s telegramom sporočil očetu dobro novico. Če štipendije ne bi dobil, bi si moral v Angliji začeti služiti kruh.

Na zaključnem izpitu je bil tretji. Ker z razliko od nemških univerz tedaj v Cambridgeu ni bilo doktorskeg študija, je začel neodvisno raziskovati posamezne diofantske enačbe: vprašanje celoštevilskih točk na kubični krivulji in poseben primer, ki se sedaj imenuje Thuejeva enačba, Mordellovo enačbo, ki jo je obravnaval že de Fermat:

 

Za obravnavo tega problema je prejel drugo Smithovo nagrado Univerze v Cambridgeu.

V letu 1913 je začel poučevati na Kolidžu Birkbeck v Londonu. Med 1. svetovno vojno je za Ministrstvo za orožje opravljal dela iz statistike. Leta 1916 se je poročil z Mabel Elizabeth Cambridge. V vojnem času raziskovanja v matematiki ni povsem opustil in je leta 1917 pri raziskovanju modularnih funkcij dokazal dve od treh značilnosti Ramanudžanove funkcije τ:

  • multiplikativnost:   če sta m in n tuji števili ( ), in
  •   za praštevilo p in  .

Tretjo značilnost:

  za vsa praštevila p

je dokazal leta 1974 Deligne. Mordellov dokaz je kasneje ponovno odkril in razširil Hilbertov učenec Hecke. Problem se je izkazal za osnovnega v teoriji Heckejevih operatorjev in je bil hkrati velik napredek v teoriji modularnih form, ki so jo tedaj imeli za čudno vejo teorije specialnih funkcij.

Leta 1920 je postal profesor na tedanjem Mestnem tehnološkem kolidžu v Manchestru (danes od leta 2004 Univerza v Manchestru (UM)). Nato je leta 1922 kot izredni profesor prevzel Fieldenovo stolico za čisto matematiko na tedanji zvezni Univerzi Victoria (danes UM), leto kasneje pa je postal redni profesor. V tem času se je začel zanimati za tretje področje znotraj teorije števil, geometrijo števil, ki izhaja iz dela Minkowskega. Med letoma 1921 in 1922 se je ukvarjal s problemom, ki ga je verjetno postavil Poincaré okoli leta 1908, dokazal pa Mordell. Tega leta je tudi postavil domnevo o racionalnih rešitvah diofantskih enačb, ki jo je leta 1983 dokazal Faltings, za kar je leta 1986 prejel Fieldsovo medaljo.

V letu 1924 so Mordella izbrali za člana Kraljeve družbe, čeprav je bil še vedno ameriški državljan.

Mordell je leta 1929 sprejel britansko državljanstvo. V Manchestru je ustanovil oddelek, ki je ponujal delovna mesta več izjemnim matematikom, ki niso dobili dela drugod po Evropi. Sem so prišli: Baer, Billing, Erdős, Ke Čao, Mahler in Segre. Sodelavci oddelka so bili tudi: Todd, Du Val, Davenport, Young in mnogi drugi ugledni povabljeni gosti. Med letoma 1943 in 1945 je bil predsednik Londonskega matematičnega društva.

V letu 1945 se je vrnil v Cambridge, kjer je nadomestil Hardyja, in postal peti predstojnik stolice Sadleirove za čisto matematiko in bil na tem mestu do leta 1953, ko se je uradno upokojil. V tem času je imel le raziskovalne študente, med njimi je bil Cassels, sedmi profesor Sadleirove. Zanj bi bil dokaz o transcendentnosti Euler-Mascheronijeve konstante γ verjetno vreden doktorata. Njegova knjiga Diofantske enačbe (Diophantine Equations, 1969) je izšla na podlagi njegovih predavanj in daje vpogled v njegov diskurziven slog.

Bil je dejaven vse do svoje smrti. Bil je velik ljubitelj gora. Tudi v visoki starosti je predaval na več univerzah, zadnje gostujoče predavanje je na Linnikovo pobudo imel v Leningradu, po vrnitvi domov pa je zbolel in kmalu zatem preminul.

Priznanja uredi

Nagrade uredi

Londonsko matematično društvo mu je leta 1941 podelilo De Morganovo medaljo, Kraljeva družba pa mu je za dosežke s področja teorije števil leta 1949 podelila Sylvestrovo medaljo.

Glej tudi uredi

Zunanje povezave uredi


  1. 1,0 1,1 Record #117713155 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  2. 2,0 2,1 2,2 MacTutor History of Mathematics archive — 1994.
  3. 3,0 3,1 SNAC — 2010.