Leposlóvje (besédna umétnost ali beletrístika) so tista književna dela, ki uresničujejo umetniški namen. Gre torej za področje umetnosti, pri kateri je jezik izrazno sredstvo. Drug segment književnosti je neumetniška književnost; le-ta uporablja jezik zgolj kot sredstvo za podajanje strokovnih, verskih, političnih in podobnih vsebin (razprave, članki ...).

Za leposlovno delo so bistvene tri razsežnosti:

  • estetska (pri bralcu želi doseči estetsko ugodje),
  • spoznavna (podaja spoznanja o življenju, svetu ...),
  • nravstvena (podaja vrednote, ideološka izhodišča ...).

Najvišja oziroma najkakovostnejša oblika leposlovja je klasika, ki zgornje tri razsežnosti vplete na umetelen način v skladno celoto.

Oblike leposlovnih del Uredi

Vsako leposlovno delo podaja neko vsebino, ki pa ne obstaja sama po sebi, marveč je oblikovana v neko strukturo. Glede na zgradbo leposlovnega dela ločimo 3 književne vrste, znotraj katerih so nadalje številne književne zvrsti:

  • pesništvo ali lirika (gre za vezano besedo, kjer prevladujeta čustvena in miselna razsežnost),
  • pripovedništvo ali epika (nevezana, redkeje vezana beseda, kjer prevladuje snovna komponenta),
  • dramatika (le del dogajanja je ubeseden, vsebuje še neverbalno dogajanje).