Odpre glavni meni
Bikonveksna leča.
Valovno čelo pri prehodu skozi zbiralno lečo.

Léča je optični element, ki prepušča in lomi svetlobo, pri tem pa žarek svetlobe zbere ali razprši.

Vsebina

VrsteUredi


Večina optičnih leč ima krogelno površino. To pomeni, da njeno površino sestavljata dve površini, ki sta krogelna izseka. Pri tem je optična os leče pravokotna na obe površini. Ena izmed površin ja lahko tudi ravna (planarna). Vrsta leč, ki je na obeh straneh ukrivljena, imenujemo meniskus leče. Te vrste leč se lahko tanjšajo od središča proti zunanjemu robu - nastanejo iz plankonveksne leče (pozitivni meniskus) ali pa se debelijo od središča proti zunanjemu robu - nastanejo iz plankonkavne leče (negativni meniskus).

Zbiralna (konveksna) lečaUredi

Kadar sta obe povšini leče izbočeni (konveksni), imamo bikonveksno lečo. Takšni leči običajno poenostavljeno pravimo kar konveksna leča. Lahko je ena stran ravna površina. V tem primeru pa dobimo plankonveksno lečo.


Razpršilna (konkavna) lečaUredi

Kadar pa sta obe površini vbočeni (konkavni), imamo bikonkavno lečo. Takšni leči pa poenostavljeno pravimo kar konkavna leča. Lahko je ena stran ravna površina. V tem primeru pa dobimo plankonkavno lečo.

Navidezna in realna slikaUredi

Pri leči lahko nastane navidezna ali realna slika. Realno sliko lahko ulovimo na zaslon, ki ga postavimo na mesto nastanka slike. Navidezne slike ne moremo uloviti na zaslon. Razen tega je slika lahko še pokončna ali obrnjena.

Konstrukcija slikeUredi

Zbiralna (konveksna) lečaUredi

 
Nastanek slike pri konveksni leči. Predmet je med neskončnostjo in goriščem.


Nastane obrnjena realna slika. Kadar je predmet v gorišču, nastane slika v neskončnosti. Če pa je predmet med goriščem in lečo, dobimo navidezno pokončno sliko.

Razpršilna (konkavna) lečaUredi

 
Nastanek slike pri konkavni sliki. Predmet je med neskončnostjo in goriščem.


Nastane pokončna navidezna slika.

Izračun goriščne razdaljeUredi

 
Debele leča =>  

Goriščno razdaljo   izračunamo po naslednjem obrazcu:

 

kjer je

  goriščna razdalja leče,
  je lomni količnik snovi iz katere je leča,
  je polmer krivulje, ki predstavlja površino leče na tistem delu, ki je bližje viru svetlobe,
  je polmer krivulje, ki predstavlja površino leče na tistem delu, ki je bolj oddaljen od vira svetlobe,
  debelina leče (razdalja med dvema točkama, kjer površina leče seka optično os).

Če označimo razdaljo med lečo in predmeton s   ter razdaljo med sliko in lečo s   lahko zapišemo tudi:

 .

To pomeni, da ima vsaka leča v resnici dve gorišči. Prvo pripada vrednosti  , drugo pa  .
To lahko zapišemo tudi v naslednji obliki:

  [1].

kjer je

  •  
  •  

Kadar je   majhen (tanke leče) velja

  [2]

Predznak vrednosti   in   je po dogovoru pri konveksnih površinah pozitiven, pri konkavnih pa negativen. Za zadnjo stran površine leče je obratno. Kadar je površina ravna, je   neskončen. Predznak določa samo oblika površine leče, ni pa odvosen od smeri v kateri svetloba potuje skozi lečo.

Leča v poljubnem sredstvuUredi

Leča se lahko nahaja tudi v sredstvu, ki ni zrak (npr. v vodi). V tem primeru je njena goriščna razdalja enaka :

 

kjer je

  •   lomni količnik sredstva iz katerega je leča
  •   lomni količnik sredstva, ki lečo obdaja (zrak ima lomni količnik  )
  •   je debelina leče

Za tanke leče (majhen  ) postane ta obrazec enak:

 .

Kadar je   so zbirne bikonveksne, plankonveksne in meniskus pozitivne leče (tanjšajo se od središča proti zunanjemu robu). V tem primeru so razpršilne leče bikonkavne, plankonkavne in meniskus negativne leče (debelijo se od središča pri zunanjemu robu).

Kadar pa je   je obratno.

PovečavaUredi

Povečava (razmerje med navidezno velikostjo predmeta in njegovo sliko) leče je

  .

Kadar je  , je slika večja od navidezne velikosti predmeta. Za realne slike je   negativen in slika je obrnjena. Za navidezne slike je   pozitiven in slika ni obrnjena.

V primeru, da je predmet v neskončnosti ali  , je   in povečava je  . To pomeni, da se vpadni žarki zberejo v eni točki (gorišču), kar je v resnici samo teoretična predpostavka.

NapakeUredi

Leče niso idealni elementi. Slike, ki jih leče dajejo, imajo večje ali manjše optične napake, ki so lahko povezane s spremembami barve ali samo s popačenjem slike. Najbolj so znane:

Sestavljene lečeUredi

Leče sestavljamo iz več leč zato, da bi preprečili nastanek nekaterih napak. Na ta način dobimo sestavljene leče, ki so sestavljene iz različnih enostavnih oblik leč. Tako dobimo na primer akromatske leče. Kadar je leča sestavljena iz dveh leč, ki imata goriščne razdalje enake   in  , dobimo lečo, ki ima goriščno razdaljo enako

 .

Kadar sta dve leči na zraku ločeni za razdaljo  , dobimo lečo z goriščno razdaljo   po obrazcu

 

ZgodovinaUredi

Najstarejši artefakt leče je nimrudska leča iz kamene strele, ki je stara več kot tri tisoč let, in izhaja iz starodavne Asirije.[3] David Brewster je predlagal, da so jo morda uporabljali kot povečevalno steklo, ali pa kot pripomoček pri zažiganju s pomočjo sončne svetlobe.[3][4] Asirski rokodelci so izdelali zapletene gravure in so lahko pri svojem delu uporabljali takšne leče. Drug zgodnji vir na povečavo izhaja iz starodavnih egipčanskih hieroglifov iz 8. stoletja pr. n. št., ki upodabljajo »preproste steklene meniskalne leče.«[5]

SkliciUredi

  1. Hecht (2002), p. 120.
  2. Hecht, § 5.2.3
  3. 3,0 3,1 Whitehouse, David (1999-07-01). "World's oldest telescope?". BBC News (angleščina). Pridobljeno dne 2008-05-10. 
  4. Brewster (1852).
  5. Kriss, Kriss (1998).

ViriUredi

Zunanje povezaveUredi