Lazurni kamen

Lapis lazuli (/ ˈlæpɪs ˈlæzjʊli, -laɪ /) ali na kratko lapis je globoko modra metamorfna kamnina, ki se uporablja kot poldragi kamen, ki je bil že od antike cenjen zaradi svoje intenzivne barve.

Lapis lazuli
Lapis lazuli iz Afganistana v naravnem stanju
Splošno
Kategorijametamorfna kamnina
Kemijska formulamešanica mineralov z lazuritom kot glavno sestavino.
Lastnosti
Barvamodra ali škrlatna, lisast z belim kalcitom in medeninastim piritom
Kristalni habitkompakten, masiven
Kristalni sistemNoben, saj je lapis skala. Lazurit, glavna sestavina, se pogosto pojavlja kot dodekaeder
Lomneenakomerno-konhoidno
Trdota5–5,5
Sijajdolgočasno
Barva črtesvetlo modra
Specifična teža2,7–2,9
Lomni količnik1,5
DrugoSpremembe v sestavi povzročajo velike razlike v zgornji vrednosti

Že v 7. tisočletju pred našim štetjem so lapis lazuli kopali v rudnikih Sar-i Sang [1], Šortugaj in v drugih rudnikih v zgodovinski regiji Badahšan na severovzhodu današnjega Afganistana.[2]

Artefakti lapis lazuli iz leta 7570 pr. n. št. so bili najdeni v arheološkem najdišču Bhirrana, ki je najstarejše mesto civilizacije doline Inda.[3] Lapis je ta civilizacija zelo cenila (7570–1900 pr. n. št.). Kroglice lapisa so našli v neolitskih grobovih v Mehrgarhu na Kavkazu in celo do Mavretanije.[4] Uporabljali so ga v Tutankamonovi pogrebni maski (1341–1323 pr. n. št.)

Do konca srednjega veka so lapis lazuli začeli izvažati v Evropo, kjer so ga mleli v prah in iz njega naredili ultramarin, najboljši in najdražji izmed vseh modrih pigmentov. Ultramarin so uporabljali nekateri najpomembnejši umetniki renesanse in baroka, med njimi Masaccio, Perugino, Tizian in Vermeer, pogosto pa je bil rezerviran za oblačila osrednjih osebnosti njihovih slik, zlasti svete Marije. Ultramarin so našli tudi v zobnem kamnu srednjeveških redovnic in pisarjev.[5]

EtimologijaUredi

Lapis je latinska beseda za 'kamen', lazulī pa je rodilna oblika srednjeveškega latinskega lazulum, ki je vzet iz arabščine لازورد lāzaward, ta pa iz perzijščine لاجورد lājevard, kar je ime kamna v perzijščini [10] in tudi kraja, kjer so kopali lapis lazuli. Lazulum je etimološko povezan z modro barvo in se uporablja kot koren za besedo za modro v več jezikih, vključno s španščino in portugalščino azul.[6][7]

Znanost in uporabaUredi

SestavaUredi

Najpomembnejša mineralna sestavina lapis lazuli je lazurit [8] (25 % do 40 %), modri feldspatoidni silikatni mineral s formulo (Na,Ca)8(AlSiO4)6(S,SO4,Cl)1-2.[9] Večina lapis lazuli vsebuje tudi kalcit (bel), sodalit (modri) in pirit (kovinsko rumen). Nekateri vzorci lapis lazuli vsebujejo avgit, diopsid, enstatit, sljudo, hauitit, rogovačo, nosean in löllingite, bogat z žveplom gejerit.

Lapis lazuli se običajno pojavi v kristalinskem marmorju kot posledica kontaktnega metamorfizma.

BarvaUredi

 
Lapis-Lazuli pod mikroskopom (povečava x240)

Intenzivna modra barva je posledica prisotnosti trisžveplovega radikalnega iona (S•−
3
) v kristalu.[10] Elektronsko vzbujanje enega elektrona iz najvišje dvojno napolnjene molekularne orbitale (št. 24) v najnižjo posamezno zasedeno orbitalo (št. 25) [11] povzroči zelo močno sprektralno linijo pri λmax ~617 nm.

NahajališčaUredi

Lapis lazuli najdemo v apnencu v dolini reke Kokcha v provinci Badahšan na severovzhodu Afganistana, kjer je nahajališče rudnikov Sar-e-Sang že več kot 6000 let. Afganistan je bil vir lapisa za staroegipčanske in mezopotamske civilizacije, pa tudi poznejše Grke in Rimljane. Stari Egipčani so material pridobivali s trgovino z Mezopotamci. V času visoke civilizacije doline Inda, približno leta 2000 pred našim štetjem, je bila v bližini rudnikov lapisa ustanovljena kolonija Harappan, ki je danes znana kot Šortugai.

Glede na vodilno delo sorbonskega mineraloga Pierra Barianda o virih lapis lazulija v sodobnem času in na reference v Afganistanskem Modrem zakladu: Lapis Lazuli (2011) Lailee McNair Bakhtiar, najdemo lapis lazuli v 'jamah', ki jih tradicionalno ne štejejo rudnike in lapis lazuli prihaja iz glavnega vira gorovja Hindukuš v afganistanski dolini reke Kochka in ne iz Pakistana.

Poleg afganistanskih nahajališč se lapis pridobiva tudi v Andih (blizu Ovalle v Čilu) in zahodno od Bajkalskega jezera v Sibiriji v Rusiji na nahajališču Tultui Lazurite. V manjših količinah se koplje v Angoli, Argentini, Burmi, Pakistanu, Kanadi, Italiji, Indiji ter v ZDA v Kaliforniji in Koloradu.[12]

Uporaba in nadomestkiUredi

Lapis se odlično polira, iz njega izdelujejo nakit, rezbarije, škatle, mozaike, okraske, majhne kipe in vaze. Prav tako iz lapisa lahko izdelajo notranjo opremo in zaključna dela. Dva stebra, ki uokvirjata ikonostas v cerkvi svetega Izaka v Sankt Peterburgu, sta zgrajena z lapisom. V času renesanse je bil lapis zmlet in predelan, da je pigment postal ultramarin za uporabo v freskah in oljnih poslikavah. Njegova uporaba kot pigment v oljni barvi se je v veliki meri končal v začetku 19. stoletja, ko je postala na voljo kemično enaka sintetična sorta.

Lapis lazuli se komercialno sintetizira ali simulira po Gilsonovem postopku, ki se uporablja za izdelavo umetnega ultramarina in vodnih cinkovih fosfatov.[13] Lahko ga nadomesti tudi s spinelom ali sodalitom ali z barvanim jaspisom ali hovlitom.[14]

Zgodovina in umetnostUredi

V antičnem svetuUredi

 
Staroegipčanska kultna podoba Pta; 945–600 pr. lapis lazuli; višina figure: 5,2 cm, višina podstavka: 0,4 cm; Metropolitanski muzej umetnosti (New York City)

Lapis lazuli so kopali v Afganistanu in ga izvažali v sredozemski svet in Južno Azijo že od neolitske dobe [20] [21] po starodavni trgovski poti med Afganistanom in dolino Inda iz 7. tisočletja pred našim štetjem. Številne kroglice so našli v naseljih iz 4. tisočletja pred našim štetjem v severni Mezopotamiji in iz bronaste dobe na območju Šahr-e Suhteh v jugovzhodnem Iranu (3. tisočletje pred našim štetjem). V kraljevih grobnicah sumerske mestne države Ur od 3. tisočletja pred našim štetjem so našli bodalo z ročajem iz lapisa, skledo z vložkom iz lapisa, amulete, kroglice in vložke, ki predstavljajo obrvi in brado.

Lapis so v starodavni Mezopotamiji uporabljali tudi Akadci, Asirci in Babilonci za pečate in nakit. Večkrat je omenjen v mezopotamski pesnitvi Ep o Gilgamešu (17. – 18. stoletje pr. n. št.), enem najstarejših znanih literarnih del. Kip Ebih-Ila, kip iz 3. tisočletja pred našim štetjem, najden v starodavni mestni državi Mari v današnji Siriji, ki je danes v Louvru, za šarenice oči uporablja vložke iz lapis lazulija.[15]

V Starem Egiptu je bil lapis lazuli najljubši kamen za amulete in okraske, kot so skarabeji. Nakit iz lapisa so našli pri izkopavanjih predinastičnega egiptovskega mesta Naqada (3300–3100 pr. n. št.). V Karnaku so na reliefnih rezbarijah Tutmoza III. (1479–1429 pr. n. št.) odlomki in kosi lapis lazulija, ki so mu jih dostavili kot poklon. Kleopatra VII. je lapis v prahu uporabljala kot senčilo za oči.[16]

Nakit iz lapis lazulija je bil najden tudi v Mikenah, kar priča o odnosih med Mikenci in razvitimi civilizacijami Egipta in Vzhoda.[17]

Plinij starejši je zapisal, da je lapis lazuli »neprozoren in posut z drobci zlata«. Ker kamen združuje modrino nebes in zlati sijaj sonca, je bil v stari judovski tradiciji znak uspeha. V zgodnji krščanski tradiciji je lapis lazuli veljal za kamen svete Marije.

V poznih klasičnih časih in že v srednjem veku so lapis lazuli pogosto imenovali safir (sapphirus v latinščini, sappir v hebrejščini)[18], čeprav s kamnom, ki je danes znan kot modri korund sorte safir, nima veliko opraviti. Grški učenjak Teofrast je v svoji knjigi o kamnih opisal »safir, ki je obarvan z zlatom«, opis, ki ustreza lapisu lazuli.[19]

V Stari zavezi se veliko sklicuje na safirje, vendar se večina učenjakov strinja, da ker safir pred Rimskim cesarstvom ni bil znan, gre najverjetneje za lapis lazuli. Na primer v 2. Mojzesovi knjigi (2 Mz 24,10): »In videli so Izraelovega Boga; pod njegovimi nogami je bil nekakšen tlak iz safirja, tako čist kakor sámo nebo. ...«. Izraz, ki se v tem navodilu uporablja v latinski bibliji Vulgata, je lapidus sapphiri, izraz za lapis lazuli.[20] Nekateri sodobni prevodi Biblije, kot je New Living Translation Second Edition[21], se v večini primerov nanašajo na lapis lazuli namesto na safir.

GalerijaUredi

SkliciUredi

  1. David Bomford and Ashok Roy, A Closer Look- Colour (2009), National Gallery Company, London, (ISBN 978-1-85709-442-8)
  2. Moorey, Peter Roger (1999). Ancient Mesopotamian Materials and Industries: the Archaeological Evidence. Eisenbrauns. str. 86–87. ISBN 978-1-57506-042-2.
  3. "Excavation Bhirrana | ASI Nagpur". excnagasi.in. Pridobljeno dne 2020-08-21.
  4. Bowersox & Chamberlin 1995
  5. Zhang, Sarah (January 9, 2019). "Why a Medieval Woman Had Lapis Lazuli Hidden in Her Teeth". The Atlantic. Pridobljeno dne May 9, 2020.
  6. Senning, Alexander (2007). "lapis lazuli (lazurite)". Elsevier's Dictionary of Chemoetymology. Amsterdam: Elsevier. str. 224. ISBN 978-0-444-52239-9.
  7. Weekley, Ernest (1967). "azure". An Etymological Dictionary of Modern English. New York: Dover Publications. str. 97.
  8. "Lapis lazuli: Mineral information, data and localities". www.mindat.org.
  9. "Lazurite: Mineral information, data and localities". www.mindat.org.
  10. Boros, E.; Earle, M. J.; Gilea, M. A.; Metlen, A.; Mudring, A.-V.; Rieger, F.; Robertson, A. J.; Seddon, K. R.; Tomaszowska, A. A.; Trusov, L.; Vyle, J. S. (2010). "On the dissolution of non-metallic solid elements (sulfur, selenium, tellurium and phosphorus) in ionic liquids". Chem. Comm. 46 (5): 716–718. doi:10.1039/b910469k. PMID 20087497.
  11. H. S. Rzepa, "Lapis lazuli: the Colour of Ultramarine." Accessed: 2011-03-06. (Archived by WebCite® at https://www.webcitation.org/5wyiNxh3B?url=http://www.ch.imperial.ac.uk/rzepa/blog/?p=360)
  12. "ICA - ICA". www.gemstone.org.
  13. Read, Peter (2005). Gemmology, Elsevier, p. 185. ISBN 0-7506-6449-5.
  14. Lapis lazuli, Gemstone Buzz.
  15. Claire, Iselin. "Ebih-Il, the Superintendent of Mari". Musée du Louvre. Pridobljeno dne 10 October 2012.
  16. [1] Moment of Science site, Indiana Public Media
  17. Alcestis Papademetriou, Mycenae, John S. Latsis Public Benefit Foundation, 2015, p. 32.
  18. Schumann, Walter (2006) [2002]. "Sapphire". Gemstones of the World. trans. Annette Englander & Daniel Shea (Newly revised & expanded 3rd izd.). New York: Sterling. str. 102. In antiquity and as late as the Middle Ages, the name sapphire was understood to mean what is today described as lapis lazuli.
  19. Theophrastus, On Stones (De Lapidibus) – IV-23, translated by D.E. Eichholtz, Oxford University Press, 1965.
  20. Pearlie Braswell-Tripp (2013), Real Diamonds and Precious Stones of the Bible ISBN 978-1-4797-9644-1
  21. "In His Image Devotional Bible" ISBN 978-1-4143-3763-0

LiteraturaUredi

  • Bakhtiar, Lailee McNair, Afghanistan's Blue Treasure Lapis Lazuli, Front Porch Publishing, 2011, ISBN 978-0615573700
  • Bariand, Pierre, "Lapis Lazuli", Mineral Digest, Vol 4 Winter 1972.
  • Bowersox, Gary W.; Chamberlin, Bonita E. (1995). Gemstones of Afghanistan. Tucson, AZ: Geoscience Press.
  • Herrmann, Georgina, "Lapis Lazuli: The Early Phases of Its Trade", Oxford University Dissertation, 1966.
  • Korzhinskij, D. S., "Gisements bimetasomatiques de philogophite et de lazurite de l'Archen du pribajkale", Traduction par Mr. Jean Sagarzky-B.R.G.M., 1944.
  • Lapparent A. F., Bariand, P. et Blaise, J., "Une visite au gisement de lapis lazuli de Sar-e-Sang du Hindu Kouch, Afghanistan," C.R. Somm.S.G.P.p. 30, 1964.
  • Oldershaw, Cally (2003). Firefly Guide to Gems. Toronto: Firefly Books..
  • Wise, Richard W., Secrets of the Gem Trade: The Connoisseur's Guide to Precious Gemstones, 2016 ISBN 9780972822329
  • Wyart J. Bariand P, Filippi J., "Le Lapis Lazuli de Sar-e-SAng", Revue de Geographie Physique et de Geologie Dynamique (2) Vol. XIV Pasc. 4 pp. 443–448, Paris, 1972.

Zunanje povezaveUredi