Kratki nedoločnik

Kratki nedoločnik je pogovorni nedoločnik brez končnega -i (npr. delat, nest, peč). Pogosto se tudi naglasno razlikuje od dolgega nedoločnika (nôsitnosíti, nèst (sicer tudi nêst) – nêsti).[1] Naglasno se lahko loči tudi od namenilnika (kratki nedoločnik bràt, spàt, kovàt, dajàt, pìt : namenilnik brát, spát, kovát, daját, pít).[2]

TvorbaUredi

Jože Toporišič je razvrstil glagole glede na tvorbo kratkega nedoločnika v naslednje skupine:[3]
1. Glagoli na -áti -ám imajo kratki nedoločnik na -àt (nakupovátinakupovàt). Na enak način tvorimo kratki nedoločnik pri glagolih, ki imajo nasploh naglas na a (krástikràst).
2. Glagoli na -éti imajo pri kratkem nedoločniku e dolg (začétizačét). Tak ozek e imajo tudi kratki nedoločniki iz glagolov, ki imajo korenski é v nedoločniku (vléčivléč).
3. Pri glagolih na -íti -ím so možne kratke nedoločniške oblike tako na -ít kot na -ìt (kosítikosít ali kosìt). Posebnost je na primer glagol govoríti, kjer je poleg oblik govorít in govorìt možen tudi izgovor kratkega nedoločnika kot govôrit.
4. Za glagole z naglašenim širokim samoglasnikom v dolgem nedoločniku (nêsti, bôsti) je pri kratkem nedoločniku možen dolg naglašen samoglasnik (nêst, bôst) ali kratek (nèst, bòst).

ViriUredi

  1. Slovenski pravopis, Ljubljana 2007, str. 200.
  2. ŠEKLI, Matej. Oblikotvorje in jakostni naglas glagola v knjižni slovenščini. V: SMOLE, Vera (ur.). Slovanstvo v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi : zbornik predavanj. V Ljubljani: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2010, str. 139–160.
  3. Toporišič, J.: Pogovorni nedoločnik. Jezik in slovstvo, 1966, letnik 11, številka 8.