Wikipedija

Kim Il-sung

severnokorejski komunistični diktator

Kim Il-sung (korejsko 김일성, Kim Il Sŏng), severnokorejski politik, diktator in vrhovni vodja Severne Koreje, * 15. april 1912, Mangjongde, † 8. julij 1994, Pjongjang, Severna Koreja.

Kim Il-sung
김일성
Uradni portret (posmrtni, izdan 1994)
Uradni portret (posmrtni, izdan 1994)
Večni predsednik repiblike (naziv)
Trenutni nosilec naziva
Začetek delovanja
8. julij 1994
1. vrhovni voditelj Severne Koreje
Na položaju
9. september 1948 – 8. julij 1994
NaslednikKim Džong-il
Osebni podatki
Rojstvo김성주
15. april 1912({{padleft:1912|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:15|2|0}})[1][2][…]
Mangyongdae District[d], Koreja pod japonsko oblastjo[d]
Smrt8. julij 1994({{padleft:1994|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:8|2|0}})[1][2][…] (82 let)
Pjongjang
Politična strankaDelavska partija Koreje
Poklicpolitik, pisatelj, partizan, avtobiograf
PodpisKim Il Sung Signature.svg

Bil je ustanovitelj Severne Koreje, ki ji je vladal od ustanovitve države leta 1948 do svoje smrti leta 1994.[4] Bil je premier od leta 1948 do 1972 in predsednik od 1972 do 1994. Bil je tudi vodja Delavske partije Koreje od leta 1949 do 1994 (z naslovom predsednika od 1949 do 1966 in kot generalnega sekretarja po letu 1966). Ko je prišel na oblast po koncu japonske vladavine leta 1945, je leta 1950 odobril invazijo na Južno Korejo in sprožil posredovanje Združenih narodov pod vodstvom Združenih držav Amerike v obrambo Južne Koreje. Po vojaškem zastoju v korejski vojni je bilo 27. julija 1953 podpisano premirje. Bil je tretji najdaljši nekdanjski voditelj države/vlade v 20. stoletju, ki je bil na položaju več kot 45 let.

Pod njegovim vodstvom je bila Severna Koreja ustanovljena kot komunistična država z javno in načrtovano ekonomijo. S Sovjetsko zvezo je imel tesne politične in gospodarske odnose. V poznih petdesetih ter v šestdesetih in sedemdesetih letih je Severna Koreja uživala višji življenjski standard kot Južna, ki je trpela zaradi političnega kaosa in gospodarskih kriz. Položaj se je obrnil v osemdesetih letih, ko je na novo stabilna Južna Koreja postala gospodarska sila, ki so jo spodbujale japonske in ameriške naložbe, vojaška pomoč in notranji gospodarski razvoj, medtem ko je Severna Koreja v istem obdobju stagnirala in nato upadala. Med Severno Korejo in Sovjetsko zvezo so se pojavile razlike, med njimi je bila glavna filozofija Kima Il-sunga, ki se je osredotočala na korejski nacionalizem, samozavest in socializem. Kljub temu je država prejemala sredstva, subvencije in pomoč iz ZSSR in vzhodne države do razpada ZSSR leta 1991. Posledična izguba gospodarske pomoči je negativno vplivala na severno gospodarstvo, kar je leta 1994 povzročilo široko lakoto. Koreja je ostala kritična tudi do prisotnosti obrambnih sil Združenih držav v regiji, za katero je menila, da je imperialistična, saj je leta 1968 zasegla ameriško ladjo USS Pueblo, ki je bila del kampanje infiltracije in subverzije za ponovno združitev polotoka pod oblastjo Severne Koreje. Kim je na oblasti ostal v času šestih južnokorejskih predsednikov, desetih ameriških predsednikov in vladanja britanskih monarhov Georgea VI in kasneje njegove hčere Elizabete II. Kim, znan kot veliki vodja (Suryong), je vzpostavil kult osebnosti, ki prevladuje v notranji politiki Severne Koreje.

Na 6. kongresu WPK leta 1980 je bil njegov najstarejši sin Kim Džong-il izvoljen za člana predsedstva in izbran za njegovega naslednika. Rojstni dan Kima Il-sunga je v Severni Koreji državni praznik, imenovan »dan sonca«. Leta 1998, 4 leta po njegovi smrti, je bil Kim Il-sung razglašen za »večnega predsednika republike«. Kimov režim je bil pripisan za enega najbolj groznih režimov, ki jih je svet kadarkoli videl.[5]

Zgodnje življenjeUredi

Izobraževanje, komunistične ideologije in izgnanstvoUredi

Po uradnih podatkih naj bi se Kim II-Sung rodil v majhni vasici Mangyungbong (takrat imenovani Namni) blizu Pjongjanga, 15. aprila 1912.[6][7] K zgodnji pol uradni biografiji Kim Il-sunga, ki je bila leta 1964 objavljena na Japonskem s podporo Severne Koreje, se je Kim rodil v materinem domu v Chingjongu, pozneje pa je odraščal v Mangyungbongu. Bil je sin Kima Hyŏng-jik in Kang Pan-sŏk, ki sta mu dala ime Kim Sŏng-ju; Kim je imel tudi dva mlajša brata, Ch'ŏl-chu (ali Kim Chul-ju) in Kim Yŏng-ju.[8]

 
Kim leta 1927

Oktobra 1926 je Kim ustanovil Zvezo navzdol s imperializmom.[9] Kim je leta 1926 obiskoval vojaško akademijo Whasung, vendar je ugotovil, da so metode usposabljanja na akademiji zastarele in jih leta 1927 zapustil. Od takrat je do leta 1930 obiskoval srednjo šolo Yuwen v kitajski provinci Jilin, kjer je zavračal fevdalne tradicije starejših generacij Korejcev in se začeli zanimati za komunistične ideologije; njegovo formalno izobraževanje se je končalo, ko ga je policija aretirala in zaprla zaradi njegovih subverzivnih dejavnosti. Kim je pri sedemnajstih postal najmlajši član podzemne marksistične organizacije z manj kot dvajsetimi člani, ki jo je vodil Hŏ So, ki je pripadal Južnomanžurski komunistični mladinski zvezi. Policija je odkrila skupino tri tedne po ustanovitvi leta 1929 in Kima za več mesecev zaprla.[10]

Leta 1931 se je Kim pridružil Kitajski komunistični partiji - Korejska komunistična partija je bila ustanovljena leta 1925, vendar so jo v začetku tridesetih let 20. stoletja zavrgli iz Kominterne, ker je bila preveč nacionalistična. Pridružil se je različnim protijaponskim gerilskim skupinam na severu Kitajske. V Mandžuriji so bili občutki proti Japoncem, vendar maja 1930 Japonci še niso zasedli Mandžurije. 30. maja 1930 je v vzhodni Mandžuriji prišlo do spontane nasilne vstaje, v kateri so kmetje napadli nekatere lokalne vasi v imenu upiranja »japonski agresiji«. Zaradi napada so Japonci začeli načrtovati okupacijo Mandžurije.[11] V govoru, ki naj bi ga Kim imel pred sestankom delegatov Zveze mladih komunistov 20. maja 1931 v okrožju Yenchi v Mandžurijo, je delegate opozoril pred nenačrtovanimi vstajami, kot je bila vstaja 30. maja 1930 v vzhodni Mandžurijo.[12]

Štiri mesece pozneje, 18. septembra 1931, se je zgodil »incident v Mukdnu«, v katerem je v bližini japonske železnice v mestu Mukden v Mandžuriji razstrelila razmeroma šibka eksplozivna eksplozija. Čeprav ni prišlo do škode, so Japonci incident uporabili kot izgovor za pošiljanje oboroženih sil v Mandžurijo in za imenovanje marionetne vlade. Leta 1935 je Kim postal član severovzhodne protijaponske združene vojske, gverilske skupine, ki jo vodi Kitajska komunistična partija. Kim je bil istega leta imenovan za političnega komisarja tretjega odreda druge divizije, ki ga je sestavljalo okoli 160 vojakov. Tu je Kim spoznal človeka, ki bi mu kot komunist postal mentor, Wei Zhengmin, Kimov neposredni častnik, ki je takrat opravljal funkcijo predsednika Političnega odbora severovzhodne protijaponske združene vojske. Wei je poročal neposredno Kang Shengu, visokemu članu stranke blizu Mao Cetunga v Yan'anu, do Weijeve smrti 8. marca 1941.[13]

Leta 1935 je Kim prevzel ime Kim Il-sung, kar pomeni »Kim postane sonce«.[14] Kim je bil leta 1937, pri 24 letih, imenovan za poveljnika 6. divizije in je nadzoroval nekaj sto mož v skupini ki je postala znana kot »divizija Kim Il-sunga«. Ko je poveljeval tej diviziji, je 4. junija 1937 izvedel napad na Poch'onbo. Čeprav je Kimova divizija za nekaj ur zajela le majhno mesto pod japonsko upravo tik ob korejski meji, je kljub temu veljal vojaški uspeh v tem času, ko so gverilske enote imele težave pri zavzetju katerega koli sovražnega ozemlja. Ta dosežek bi Kimu dal nekaj slave med kitajskimi gverilci, severnokorejski življenjepisi pa bi ga kasneje izkoristili kot veliko zmago Koreje. Japonci so smatrali Kima za enega najučinkovitejših in najbolj priljubljenih korejskih gverilskih voditeljev. Na japonskih iskalnih listih se je pojavil kot »Tiger«. Japonska »enota Maeda« je bila poslana v lov nanj februarja 1940. Kasneje leta 1940 so Japonci ugrabili žensko po imenu Kim Hje-sun, za katero se domneva, da je bila prva žena Kim Il-Sunga. Potem ko so jo uporabili kot talko, da bi poskušali prepričati korejske gverilce, naj se predajo, je bila ubita. Kim je bil imenovan za poveljnika 2. operativne regije 1. armade, vendar je bil do konca leta 1940 edini vodja 1. armade še živ. Kim, ki je ostal od njegove vojske, je preganjal japonske čete in prebegnil reko Amur v Sovjetsko zvezo. Kim je bil poslan v taborišče v Vyatskoye pri Khabarovsku, kjer so Sovjeti prekvalificirali korejske komunistične gverile. Avgusta 1942 sta bila Kim in njegova vojska dodeljena posebni enoti, znani kot 88. ločena strelska brigada, ki je pripadala sovjetski Rdeči armadi. Kim je bil neposredno nadrejen Zhou Baozhong. Kim je postal major v sovjetski Rdeči armadi 50 in v njej služboval do konca druge svetovne vojne leta 1945.[15]

Vrnitev v KorejoUredi

Sovjetska zveza je Japonski napovedala vojno 8. avgusta 1945, Rdeča armada pa je vstopila v Pjongjang 24. avgusta 1945. Josif Stalin je Lavrentiju Beriji naročil, naj priporoči komunističnega vodjo za ozemlja, ki jih je okupirala Sovjetska zveza, in Beria se je večkrat srečal s Kimom, preden ga je priporočil Stalinu.[16]

Kim je po 26 letih v izgnanstvu 19. septembra 1945 prišel v korejsko pristanišče Wonsan.[17] Po besedah ​​Leonida Vassina, častnika sovjetskega MVD, je bil Kim v bistvu »ustvarjen iz nič«. Prvič, njegov korejski je bil v najboljšem primeru obroben; imel je le osem let formalne izobrazbe, vse v kitajščini. Za branje govora (ki mu ga je pripravila MVD) na kongresu komunistične partije tri dni po njegovem prihodu je potreboval precejšnje usposabljanje.

Decembra 1945 so Sovjeti Kima postavili za prvega sekretarja severnokorejskega podružničnega urada Korejske komunistične partija. Prvotno so Sovjeti raje izbrali Cho Man-sika za vodenje priljubljene frontne vlade, vendar je Cho zavrnil podporo Skrbništvo, ki ga podpirajo ZN, se je spopadlo s Kimom.[18] General Terentii Shtykov, ki je vodil sovjetsko okupacijo Severne Koreje, je podprl Kim nad Pak Hon-yongjem, da bi 8. februarja 1946 vodil Začasni ljudski odbor za Severno Korejo. Kot predsednik odbora je bil Kim »najvišji korejski upravni vodja na severu«, čeprav je bil še vedno de facto podrejen generalu Shtykovu do kitajskega posredovanja v korejski vojni.

Za utrditev svojega nadzora je Kim ustanovil Korejsko ljudsko vojsko (KPA), ki je bila usklajena s Komunistično partijo, in je zaposlil kader gverilcev in nekdanjih vojakov, ki so si bojne izkušnje pridobili v bitkah proti Japoncem in kasneje proti nacionalističnim kitajskim četam.[19] Kim je s sovjetskimi svetovalci in opremo zgradil veliko vojsko, usposobljeno za taktiko infiltracije in gverilskega bojevanja. Pred Kimovo invazijo na Južno Korejo leta 1950, ki je sprožila korejsko vojno, je Stalin KPA opremil s sodobnimi srednjimi tanki, tovornjaki, topništvom in osebnim orožjem sovjetske izdelave. Kim je ustanovil tudi letalske sile, ki so bile najprej opremljene s sovjetskimi lovci na propeler in napadalnimi letali. Kasneje so bili severnokorejski kandidati za pilote poslani v Sovjetsko zvezo in na Kitajsko, da bi se v tajnih bazah usposabljali v reaktivnih letalih MiG-15.[20]

Voditelj Severne KorejeUredi

Zgodnja leta vladanjaUredi

 
Kim leta 1950

Kljub načrtom Združenih narodov za izvedbo vsekorejskih volitev so Sovjeti 25. avgusta 1948 v svoji coni opravili lastne volitve za vrhovno ljudsko skupščino.[21] Volivcem je bil predstavljen en sam seznam iz Demokratične fronte za ponovno združitev domovine, ki so ji prevladovali komunisti. 15. avgusta 1948 je južni del polotoka razglasil državnost kot Republika Koreja. Komunistično partijo je nominalno vodil Kim Tu-bong, čeprav je Kim Il-sung že od samega začetka imel resnično moč.

Sovjetska zveza je 12. oktobra priznala Kimovo vlado kot suvereno vlado celotnega polotoka, vključno z južno.[22] Komunistična partija se je združila z Novo ljudsko stranko Koreje in ustanovila Delavsko stranko Severne Koreje, s podpredsednikom Kim. Leta 1949 se je Delavska stranka Severne Koreje združila s svojim južnim kolegom in postala Delavska partija Koreje s Kimom kot predsednikom stranke. Do leta 1949 so Kim in njegovi komunisti utrdili svojo oblast v Severni Koreji. Približno v tem času je Kim začel spodbujati močan osebnostni kult. Pojavil se je prvi od mnogih njegovih kipov in začel se je imenovati »Veliki vodja«.

Februarja 1946 se je Kim Il-sung odločil uvesti številne reforme. Več kot 50% obdelovalnih površin je bilo prerazporejenih, razglašen je bil 8-urni delovni dan in vsa težka industrija pa so bila nacionalizirana. Zdravstveno stanje prebivalstva se je izboljšalo, potem ko je nacionaliziral zdravstveno varstvo in ga dal na voljo vsi državljani.[23]

Korejska vojnaUredi

 
Kim (v sredini) na skupnem sestanku Nove ljudske stranke in Delavske stranke Severne Koreje v Pjongčangu, 28. avgusta 1946

Arhivsko gradivo nakazuje, da je Severna Koreja napadla Južno Korejo na ukaz Kima, in ne sovjetov. Dokazi kažejo, da so sovjetski obveščevalci prek svojih vohunskih virov v ameriški vladi in britanski SIS pridobili informacije o omejitvah zalog ameriških atomskih bomb in zmanjšanju obrambnega programa, zaradi česar je Stalin sklenil, da Trumanova administracija ne bo posredovala v Koreji.[24] 

Kitajska je le nejevoljno pristala na zamisel o ponovni združitvi Koreje, potem ko je Kim povedal, da je Stalin ukrep odobril. Kitajci Severni Koreji niso nudili neposredne vojaške podpore (razen logističnih poti), dokler vojaki Združenih narodov, večinoma ameriške sile, skoraj niso prišli do reke Yalu konec leta 1950. Na začetku vojne junija in julija je severnokorejske sile zavzel Seul in zasedel večino južnega dela, razen za majhen del ozemlja v jugovzhodni regiji juga, ki se je imenoval Pusan ​​Perimeter. Toda septembra so Severnokorejce odgnali protinapad pod vodstvom ZDA, ki se je začel z izkrcanjem ZN v Incheonu, nato pa je sledila kombinirana ofenziva Južnokoreje-ZDA-ZN s oboda Pusan. Do oktobra so sile ZN ponovno zavzele Seul in napadle sever, da bi ponovno združile državo pod jugom. 19. oktobra so ameriške in južnokorejske čete zavzele P'yŏngyang, s čimer so Kim in njegovo vlado prisilili na beg proti severu, najprej v Sinuiju in na koncu v Kanggye.[25][26]

25. oktobra 1950, potem ko so poslali različna opozorila o svojem namenu, da bi posredovali, če sile ZN ne bi ustavile njihovega napredovanja. 23 tisoč kitajskih vojakov je prečkalo reko Yalu in vstopilo v vojno kot zavezniki KPA. Kljub temu so bile napetosti med Kimom in kitajsko vlado velike. Kim je bil opozorjen na verjetnost amfibijskega pristanka v Incheonu, ki pa ni bil upoštevan. Zdelo se je tudi, da so Severnokorejci v vojni plačali malo v primerjavi s Kitajci, ki so se za svojo državo desetletja borili proti sovražnikom z boljšo tehnologijo. Čete ZN so se morale umakniti, kitajske čete pa so se ponovno prevzele P'yŏngyang decembra in Seul januarja 1951. Marca so sile ZN začele novo ofenzivo, ponovno zavzele Seul in napredovale proti severu, ki so se ustavile na točki severno od 38. vzporednice. Po vrsti ofenziv in protinapadov na obeh straneh, ki jim je sledilo naporno obdobje pretežno statičnega bojevanja v jarkih, ki je trajalo od poletja 1951 do julija 1953, se je fronta stabilizirala vzdolž tega, kar je bilo sčasoma podpisano stalno premirje 27. julija 1953. Med korejsko vojno je umrlo več kot 2,5 milijona ljudi.[27]

Kitajski in ruski dokumenti iz tistega časa razkrivajo, da je Kim postajal vse bolj obupan, da bi vzpostavil premirje, saj je verjetnost, da bodo nadaljnji boji uspešno združili Korejo pod njegovo oblastjo, s prisotnostjo ZN in ZDA bolj oddaljena. Kim je tudi zameril, da so Kitajci prevzeli večino bojev v njegovi državi, pri čemer so bile kitajske sile nameščene na sredini črte fronte, korejska ljudska armada pa je bila večinoma omejena na obalne boke fronte.[28]

Konsolidacijska močUredi

 
Kim med obiskom Vzhodne Nemčije leta 1956

Kim II-Sung je ob koncu korejske vojne kljub neuspehu, da bi Korejo združil pod svojo oblastjo, vojno razglasil za zmago v smislu, da je ostal na oblasti na severnem delu korejskega polotoka. Vendar je triletna vojna pustila Severno Korejo opustošeno in Kim se je takoj lotil velikih prizadevanj za obnovo. Začel je s petletnim nacionalnim gospodarskim načrtom za vzpostavitev poveljniškega gospodarstva, pri čemer je bila vsa industrija v lasti države in vse kmetijstvo kolektivizirano. Gospodarstvo je bilo osredotočeno na težko industrijo in proizvodnjo orožja. Do šestdesetih let je Severna Koreja za kratek čas uživala višji življenjski standard kot Južna, kar je bilo polno politične nestabilnosti in gospodarskih kriz.[29][30][31] Tako Južna kot Severna Koreja sta obdržali ogromne oborožene sile za obrambo demilitariziranega območja leta 1953, ameriške sile pa so ostale na jugu.

V naslednjih letih se je Kim uveljavil kot neodvisen vodja mednarodnega komunizma. Leta 1956 se je pridružil Mau v »anti-revizionističnem« taborišču, ki ni sprejelo programa destalinizacije Nikite Hruščova, vendar sam ni postal maoist. Hkrati je utrdil svojo moč nad korejskim komunističnim gibanjem. Rivalski voditelji so bili izločeni. Pak Hon-yong, vodja Korejske komunistične partije, je bil aretiran in usmrčen leta 1955. Zdi se, da je bil aretiran tudi Choe Chang-ik. Govor Juche iz leta 1955, ki je poudarjal neodvisnost Koreje, je imel govor v kontekstu Kimovega boja za oblast proti voditeljem, kot je Pak, ki je imel sovjetsko podporo. To se je takrat malo opazilo, dokler državni mediji o tem niso začeli poročati leta 1963.[32][33]

Kult osebnosti Kim Il Sunga so sprva kritizirali nekateri člani vlade. Severnokorejski veleposlanik v ZSSR Li Sangjo, član frakcije Yan'an, je poročal, da je postalo kaznivo dejanje, če bi pisali na Kimovo sliko v časopisu in da je bil povzdignjen v status Marxa, Lenina, Maa in Stalina v komunističnem panteonu. Kima je obtožil tudi ponovnega pisanja zgodovine, da bi bilo videti, kot da bi njegova gverilska frakcija samostojno osvobodila Korejo pred Japonci, pri čemer je popolnoma zanemarila pomoč kitajskih ljudskih prostovoljcev. Poleg tega je Li izjavil, da so v procesu kolektivizacije kmetijstva kmetom na silo odvzeli žito, kar je povzročilo »vsaj 300 samomorov«, prav tako pa je izjavil, da je Kim skoraj vse pomembne politične odločitve in imenovanja sprejel sam. Li je poročal, da je več kot 30.000 ljudi pristalo v zaporu zaradi popolnoma nepravičnih in samovoljnih razlogov, ki so bili tako nepomembni, kot da portreta Kim Il-Sunga niso natisnili na dovolj kakovostnem papirju ali uporabili časopise s svojo sliko za zavijanje paketov. Zaseg žita in pobiranje davkov sta bila izvedena tudi s silo, ki je obsegala nasilje, pretepanje in grožnjo z zaporom.[34]

Med avgustovskim incidentom leta 1956 se je Kim uspešno uprl sovjetskim in kitajskim prizadevanjem, da bi ga odstranili z mesta vodje v korist prosovjetskih Korejcev ali Korejcev, ki so pripadali prokitajski frakciji Yan'an. Zadnji kitajski vojaki so se iz države umaknili oktobra 1958, kar je soglasje kot zadnji datum, ko je Severna Koreja postala dejansko neodvisna, čeprav nekateri znanstveniki menijo, da je incident avgusta 1956 dokaz neodvisnosti Severne Koreje.[35][36]

Med vzponom in utrjevanjem oblasti je Kim ustvaril kastni sistem songbun, ki je severnokorejsko ljudstvo razdelil v tri skupine. Vsaka oseba je bila glede na svoje politično, družbeno in ekonomsko ozadje razvrščena kot »jedro«, »kolebljiv« ali »sovražen« razred - sistem, ki obstaja še danes. Songbun je bil uporabljen za odločanje o vseh vidikih človekovega obstoja v severnokorejski družbi, vključno z dostopom do izobraževanja, stanovanja, zaposlitve, razdeljevanjem hrane, zmožnostjo vstopa v vladajočo stranko in celo tam, kjer je bilo dovoljeno živeti. Veliko število ljudi iz tako imenovanega sovražnega razreda, ki je vključeval intelektualce, lastnike zemljišč in nekdanje podpornike japonske okupatorske vlade med drugo svetovno vojno, je bilo prisilno premeščeno v osamljene in obubožane severne province v državi. Ko so leta 1990 v državi opustošile polave, so bili najbolj prizadeti tisti ljudje, ki so živeli v njenih bližinah.[37]

Kršitve človekovih pravicUredi

V času Kimovega vladavanja je bila Severna Koreja odgovorna za številne hude kršitve človekovih pravic.[38][39][40] Kim Il-sung je resnično in zaznano nestrinjanje, nasprotovanje ter upiranje kaznoval z množičnimi poboji, ki so vključevale velike javne usmrtitve in prisilno preganjanje, pa tudi prisilno opravljanje zelo težkih del. Kaznoval ni samo drugih nasprotnikov, ampak tudi nasprotnike v svojem lastnem narodu, družinam svojcev je hkrati znižal življenjske pogoje, mnogi med njimi pa so bili premeščeni v skrivni sistem političnih koncentracijskih taborišč. Ta taborišča, ki so bila del obsežne Kimove mreže zlorabnih zavodov za kazen in prisilno delo, so bila ograjena in močno varovana v kolonijah v gorskih območjih države, kjer so bili zaporniki prisiljeni opravljati težka in lomljiva dela, kot so sečnja, rudarjenje in obiranje pridelkov. Večina zapornikov je bila v teh taboriščih doživljenjsko, njihovi življenjski in delovni pogoji pa so bili pogosto smrtno nevarni. Na primer, zaporniki so skorajda umrli od lakote, odrekli so jim zdravstveno oskrbo, odrekli so jim primerno stanovanje in oblačila, bili so podvrženi spolnemu nasilju in drugemu nečloveškemu ravnanju, stražarji pa so jih redno pretepali, mučili in pobijali.[41]

Poznejša leta vladanjaUredi

Kljub nasprotovanju destalinizaciji Kim nikoli ni uradno prekinil odnosov s Sovjetsko zvezo in ni sodeloval v kitajsko-sovjetskem razcepu. Potem ko je leta 1964 Hruščova zamenjal Leonid Brežnjev, so se odnosi Kima s Sovjetsko zvezo izboljšali. Hkrati se je Kim vse bolj izogibal zaradi Maovega nestabilnega sloga vodenja, zlasti med kulturno revolucijo v poznih šestdesetih letih.[42] Maova rdeča garda je obtožila Kima. Hkrati je Kim izboljšal odnose z večino komunističnih držav vzhodne Evrope, predvsem z Vzhodno Nemčijo Ericha Honeckerja in Romunijo Nicolaea Ceauşescuja. Zlasti Ceauşescuja je močno vplivala Kimova ideologija, osebnostni kult, ki je okoli njega rastel v Romuniji, pa je bil zelo podoben Kimovemu.[43]

 
Kim skupaj z Maom Cetungom leta 1970

Vendar pa je bil albanski voditelj Enver Hoxha (še en neodvisno misleč komunistični voditelj) hud sovražnik Severne Koreje in Kima Il-Sunga, ki je junija 1977 zapisal, da bodo »pravi marksisti-leninisti« razumeli, da sta, »ideologija, ki vodi korejske delavce«, stranka in Komunistična partija Kitajske revizionistični "in kasneje istega meseca dodal, da" verjame, da bo v Pjongjangu celo Josip Broz Tito presenečen nad razsežnostmi kulta svojega gostitelja Kima, ki je dosegel stopnjo, ki je ni bilo slišati nikjer drugje, bodisi v preteklih ali sedanjih časih, kaj šele v državi, ki je socialistična. Nadalje je trdil, da je" vodstvo Kitajske komunistične partije izdalo [delovne ljudi]. Tudi v Koreji se vodstvo Delavske partije Koreje vali v istih vodah in trdil, da je Kim prosil za pomoč drugih držav, zlasti med vzhodnim delom in neuvrščenimi državami, kot Jugoslavija. Posledično so odnosi med Severno Korejo in Albanijo ostali hladni in napeti vse do Hoxhine smrti leta 1985. Čeprav je bil odločen protikomunist, je zairski Mobutu Sese Seko močno vplival tudi Kimov slog vladanja.[44] Hkrati je Kim vzpostavljal obsežen osebnostni kult. Kim je politiko in ideologijo Jucheja razvil v nasprotju z idejo Severne Koreje kot satelitske države Kitajske ali Sovjetske zveze.

V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bil Kim navdušen nad prizadevanji voditelja Severnega Vietnama Ho Chi Minha, da bi ponovno združil Vietnam s pomočjo gverilskega bojevanja, in je mislil, da bi bilo v Koreji mogoče storiti kaj podobnega. Tako so se prizadevanja za infiltracijo in subverzijo močno okrepila proti ameriškim silam in vodstvu v Južni Koreji. Ta prizadevanja so dosegla vrhunec v poskusu, da bi vdrli v Modro hišo in ubili predsednika Parka Chung-heeja. Severnokorejske čete so tako prevzele veliko bolj agresivni odnos do ameriških sil v Južni Koreji in njeni okolici ter vključevanje vojakov ameriške vojske v gašenje požarov vzdolž demilitariziranega območja. Del te kampanje je bil tudi ujet posadke vohunske ladje USS Pueblo leta 1968.[45]

Praksa severnokorejske vlade, da ugrabi tuje državljane, kot so Južnokorejci, Japonci, Kitajci, Tajci in Romuni, je še ena praksa Kima Il-Sunga, ki traja še danes. Kim Il-Sung je načrtoval te operacije, da bi zasegel osebje, ki bi jih lahko uporabili za podporo čezmorskim obveščevalnim operacijam Severne Koreje, ali tiste, ki so imeli tehnične sposobnosti za vzdrževanje gospodarske infrastrukture socialistične države na kmetijah, v gradbeništvu, bolnišnicah in težki industriji. Po podatkih družinske zveze korejskih vojnih ugrabljencev (KWAFU) je med vojno, ki jih je Severna Koreja ugrabila po vojni, bilo 2919 javnih uslužbencev, 1613 policistov, 190 sodnikov in odvetnikov ter 424 zdravnikov. Pri ugrabitvi in ​​zasegu leta YR-11 družbe Korean Airlines leta 1969 s strani severnokorejskih agentov so bili piloti in mehaniki ter drugi s posebnimi veščinami edini, ki se jim nikoli ni dovolilo vrniti v Južno Korejo. Skupno število ugrabljenih in izginulih tujcev še vedno ni znano, ocenjuje pa se, da vključuje več kot 200.000 ljudi. Velika večina izginotij se je zgodila ali je bila povezana s korejsko vojno, vendar je bilo v šestdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja ugrabljenih na stotine Južnokorejcev in Japoncev. V letih 2000 in 2010 so bili očitno ugrabljeni tudi številni Južnokorejci in državljani Ljudske republike Kitajske. Izginilo je najmanj 100.000 ljudi.[46]

 
Kim (od desne proti levi: Kim je četrti desno spodaj) skupaj z svetovnimi voditelji na njegovem 80. rojstnem dnevu, aprila 1992.

Decembra 1972 je bila razglašena nova ustava, ki je ustvarila izvršilno predsedstvo. Kim se je odrekel premierskemu položaju in bil izvoljen za predsednika. 14. aprila 1975 je Severna Koreja prenehala z večino formalne uporabe svojih tradicionalnih enot in sprejela metrični sistem. Leta 1980 se je Kim odločil, da ga bo nasledil njegov sin Kim Džong-il, in vodenje vlade je vse bolj prenašal nanj. Družino Kim je vojska podpirala zaradi revolucionarnih dosežkov Kim Il-Sunga in podpore veteranskega obrambnega ministra O Chin-uja. Na šestem kongresu stranke oktobra 1980 je Kim svojega sina javno označil za svojega naslednika. Leta 1986 se je razširila govorica, da je bil Kim umorjen, zaradi česar je bila zaskrbljenost zaradi sposobnosti Džong-ila, da nasledi svojega očeta, resnična. Kim je govorice zavrnil z vrsto javnih nastopov. Trdili pa so, da je incident pripomogel k vzpostavitvi nasledstvenega reda-prvega patrifilija v komunistični državi-, ki bi se na koncu zgodil po Kimovi smrti leta 1994.

 
Portret Kima na korejski tekmi.

Približno v tem času je Severna Koreja naletela na vse večje gospodarske težave. Južna Koreja je postala gospodarska sila, ki so jo spodbujale japonske in ameriške naložbe, vojaška pomoč in notranji gospodarski razvoj, medtem ko je Severna Koreja v osemdesetih letih napredovala in nato močno upadla. Praktični učinek Jucheja je bil, da je državo odstranil tako rekoč od vse zunanje trgovine, da bi postala popolnoma samostojna. Gospodarske reforme Denga Xiaopinga na Kitajskem od leta 1979 dalje so pomenile, da je trgovina z umirajočim gospodarstvom Severne Koreje vse manj zanimanja za Kitajsko. Revolucije leta 1989 v Vzhodni Evropi in Sovjetski zvezi, v letih 1989–1992, so dokončale virtualno izolacijo Severne Koreje. Ti dogodki so privedli do naraščajočih gospodarskih težav, ker Kim ni hotel izvesti nobenih gospodarskih ali političnih reform.[47]

Od starosti sedemdesetih let prejšnjega stoletja se je Kimu razvila kalcijeva usedlina na desni strani vratu. Dolgo je veljalo, da zaradi neposredne bližine možganov in hrbtenjače v nevarnosti Vendar pa je Juan Reynaldo Sanchez, pobegnjeni telesni stražar Fidela Castra, ki se je leta 1986 srečal s Kimom, kasneje zapisal, da je bila zaradi njegovega lastnega nepotrpljenja onemogočena operacija. Zaradi svoje neprivlačne narave so morali severnokorejski poročevalci in fotografi fotografirati Kima, ki stoji nekoliko levo od njega, da bi skrili rast pred uradnimi fotografijami in novicami. Skrivanje rasti je postajalo vse težje, ko je rast do poznih osemdesetih let dosegla velikost bejzbola.[48]

Da bi svojemu sinu in imenovanemu nasledniku Kim Džong-ilu zagotovil popolno nasledstvo, je Kim odstopil svoje predsedstvo Severnokorejski obrambni komisiji-organu, ki je v glavnem odgovoren za nadzor oboroženih sil in vrhovno poveljstvo države, milijonska močna vojaška sila, Korejska ljudska armada-njegovemu sinu v letih 1991 in 1993. Doslej je starejši Kim-čeprav je mrtev-ostal predsednik države, generalni sekretar njene vladajoče Delavske partije Koreje in predsednik Centralne vojaške komisije stranke, organizacije stranke, ki ima vrhovni nadzor in oblast nad vojaškimi zadevami.

V začetku leta 1994 je Kim začel vlagati denar v jedrsko energijo, da bi nadomestil pomanjkanje energije, ki so ga povzročali gospodarski problemi. To je bila prva od mnogih »jedrskih kriz«. 19. maja 1994 je Kim uradno izjavil, da se izrabljeno gorivo raztovori iz že spornega jedrskega raziskovalnega objekta v Yongbyonu. Kljub temu, da so zahodni narodi večkrat očitali, je Kim še naprej izvajal jedrske raziskave in nadaljeval s programom bogatenja urana.[49] Junija 1994 je nekdanji ameriški predsednik Jimmy Carter odpotoval v Pjongjang, da bi prepričal Kima, da se pogaja s Clintonovo upravo glede svojega jedrskega programa. Na presenečenje Združenih držav in Mednarodne agencije za atomsko energijo se je Kim strinjal, da bo ustavil svoj program jedrskih raziskav in zdelo se je, da se loti novega pogajanja k Zahodu.[50]

Smrt in pogrebUredi

8. julija 1994 pozno zjutraj je Kim padel v nezavest v rezidenci v Hyangsanu v severnem Pjonganu potem, ko je doživel nenaden hud srčni infarkt. Takoj po srčnem napadu je Kim Džong-il, ki je bil ves čas ob očetu, poklical skupino zdravnikov in poskrbel, da bodo iz Pjongjanga pripeljali najboljše zdravnike v državi. Po nekaj urah so prišli zdravniki iz Pjongjanga, a kljub prizadevanjem, da bi ga rešili, je Kim il-sung pozneje tega dne zaradi posledic srčne kapi umrl v starosti 82 let. Po tradicionalnem konfucijanskem žalovanju je bila njegova smrt razglašena trideset ur pozneje.[51]

Smrt Kima Il-sunga je povzročila žalovanje po vsej državi, Kim Džong-il pa je razglasil desetdnevno žalovanje. Njegov pogreb je bil 17. julija 1994 v Pjongčangu in udeležilo se ga je na stotine tisoč ljudi, ki so v mesto pripotovali iz vse Severne Koreje. Truplo Kima Il-Sunga je bilo postavljeno v javni mavzolej v palači Sonca Kumsusan, kjer njegovo ohranjeno in balzamirano truplo leži pod stekleno krsto na voljo za ogled. Njegova glava počiva na tradicionalni korejski blazini, prekrita pa je z zastavo Delavske partije Koreje. Novinarski posnetek pogreba v Pjongčangu je bil predvajan na več omrežjih in ga je zdaj mogoče najti na različnih spletnih mestih.[52]

Zasebno življenjeUredi

 
Kimova prva žena in njegov najstarejši sin Kim Džong-il

Kim Il-sung se je poročil dvakrat. Njegova prva žena Kim Jong-suk (1917–1949) je rodila dva sina in eno hčerko ter je umrla med porodom mrtvorojenega dekleta. Kim Džong-il je bil njegov najstarejši sin. Drugi sin (Kim Man-il ali Shaura Kim) iz te poroke je leta 1947 umrl v plavalni nesreči. Hči Kim Kyong-hui se je rodila leta 1946. Kim se je leta 1952 poročil s Kim Song-ae (1924–2014) in verjame se, da je imel z njo tri otroke: Kim Jong-il (ne smemo zamenjati z nekdanji premier Severne Koreje z istim imenom), Kim Kjong-il in Kim Pjong-il. Kim Pyong-il je bil pomemben v korejski politiki, dokler ni postal veleposlanik na Madžarskem. Kim Pyong-il je leta 2015 postal veleposlanik na Češkem, leta 2019 pa se je uradno upokojil in ponovno prebiva v Severni Koreji. Poročali so, da je imela Kim še druge otroke z ženskami, s katerimi ni bil poročen.[53] Med njimi je bila Kim Hjon-nam (rojena leta 1972, vodja oddelka za propagando in agitacijo Delavske partije od leta 2002).[54]

SkliciUredi

  1. ↑ 1,0 1,1 Person Profile // Internet Movie Database — 1990.
  2. ↑ 2,0 2,1 data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  3. ↑ 3,0 3,1 Encyclopædia Britannica
  4. ↑ »Umrl predsednik Severne Koreje Kim Il Sung«. STA.
  5. ↑ Evolution of Evil: The Kim Dynasty of North Korea You Tube
  6. ↑ »Soviet Officer Reveals Secrets of Mangyongdae«. Daily NK. 2. januar 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. februarja 2014. Pridobljeno 15. aprila 2014.
  7. ↑ Baik Bong (1973). Kim il Sung: Volume I: From Birth to Triumphant Return to Homeland. Beirut, Lebanon: Dar Al-talia.
  8. ↑ Suh, Dae-sook (1988). Kim Il Sung: The North Korean Leader. New York: Columbia University Press. ISBN 0231065736.
  9. ↑ Smith, Lydia (8. julij 2014). »Kim Il-sung Death Anniversary: How the North Korea Founder Created a Cult of Personality«. International Business Times UK. Arhivirano iz spletišča dne 6. oktobra 2014. Pridobljeno 1. oktobra 2014.
  10. ↑ Andrei Lankov (2004). The DPRK yesterday and today. Informal history of North Korea. Moscow: Восток-Запад (English: East-West). str. 73. 243895. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. avgusta 2020. Pridobljeno 27. decembra 2021.
  11. ↑ Yamamuro, Shin'ichi (2006). Manchuria Under Japanese Dominion. ISBN 9780812239126. Arhivirano iz spletišča dne 18. maja 2016. Pridobljeno 8. februarja 2016.
  12. ↑ Kim Il-Sung, "Let Us Repudiate the 'Left' Adventurist Line and Follow the Revolutionary Organizational Line" contained in On Juche in Our Revolution, pp.1-15.
  13. ↑ Suh, Dae-sook (1988). Kim Il Sung: The North Korean Leader. New York: Columbia University Press. ISBN 0231065736.
  14. ↑ Bradley K. Martin (2004). Under the Loving Care of the Fatherly Leader: North Korea and the Kim Dynasty. Thomas Dunne Books. ISBN 978-0-312-32322-6.
  15. ↑ Buzo, Adrian (2016). The Making of Modern Korea (Third izd.). London: Routledge. str. 270. ISBN 978-1-317-42278-5.
  16. ↑ »Soviet Officer Reveals Secrets of Mangyongdae«. Daily NK. 2. januar 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. februarja 2014. Pridobljeno 15. aprila 2014.
  17. ↑ Bradley K. Martin (2004). Under the Loving Care of the Fatherly Leader: North Korea and the Kim Dynasty. Thomas Dunne Books. ISBN 978-0-312-32322-6.
  18. ↑ Armstrong, Charles (15. april 2013). The North Korean Revolution, 1945–1950. Cornell University Press.
  19. ↑ »Defense«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. marca 2016.
  20. ↑ Blair, Clay, The Forgotten War: America in Korea, Naval Institute Press (2003).
  21. ↑ Malkasian, Carter (2001). The Korean War 1950-1953. Chicago: Fitzroy Dearborn. str. 13. ISBN 978-1-57958-364-4.
  22. ↑ »DPRK Diplomatic Relations«. NCNK. 11. april 2017. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. aprila 2014.
  23. ↑ Behnke, Alison (1. avgust 2012). Kim Jong Il's North Korea. ISBN 9781467703550.
  24. ↑ Sudoplatov, Pavel Anatoli, Schecter, Jerrold L., and Schecter, Leona P., Special Tasks: The Memoirs of an Unwanted Witness—A Soviet Spymaster, Little Brown, Boston (1994)
  25. ↑ Mossman, Billy (29. junij 2005). United States Army in the Korean War: Ebb and Flow November 1950-July 1951. University Press of the Pacific. str. 51.
  26. ↑ Sandler, Stanley (1999). The Korean War: No Victors, No Vanquished. The University Press of Kentucky. str. 108.
  27. ↑ Bethany Lacina and Nils Petter Gleditsch, Monitoring Trends in Global Combat: A New Dataset of Battle Deaths Arhivirano 12 October 2013 na Wayback Machine., European Journal of Population (2005) 21: 145–166.
  28. ↑ »25 October 1950«. teachingamericanhistory.org.
  29. ↑ Buzo, Adrian (2002). The Making of Modern Korea. London: Routledge. str. 140. ISBN 978-0-415-23749-9.
  30. ↑ Cumings, Bruce (2005). Korea's Place in the Sun: A Modern History. New York: W. W. Norton & Company. str. 434. ISBN 978-0-393-32702-1.
  31. ↑ Robinson, Michael E (2007). Korea's Twentieth-Century Odyssey. Honolulu: University of Hawaii Press. str. 153. ISBN 978-0-8248-3174-5.
  32. ↑ Chung, Chin O. Pyongyang Between Peking and Moscow: North Korea's Involvement in the Sino-Soviet Dispute, 1958-1975. University of Alabama. 1978.
  33. ↑ French, Paul (2014). North Korea: State of Paranoia. New York: St. Martin's Press.
  34. ↑ Ri, Sang-jo. »Letter from Ri Sang-jo to the Central Committee of the Korean Workers Party«. Woodrow Wilson Center. Pridobljeno 5. marca 2014.
  35. ↑ Chung, Chin O. Pyongyang Between Peking and Moscow: North Korea's Involvement in the Sino-Soviet Dispute, 1958-1975. University of Alabama, 1978, p. 45.
  36. ↑ Kim Young Kun; Zagoria, Donald S. (december 1975). »North Korea and the Major Powers«. Asian Survey. 15 (12): 1017–1035. doi:10.2307/2643582. JSTOR 2643582.
  37. ↑ North Korea: Kim Il-Sung's Catastrophic Rights Legacy 13 April 2016. Human Rights Watch, 2016.
  38. ↑ Black Book of Communism. str. 564.
  39. ↑ The Worst of the Worst: The World's Most Repressive Societies Arhivirano 7 June 2013 na Wayback Machine.. Freedom House, 2012.
  40. ↑ Statistics of democide - Chapter 10 - Statistics Of North Korean Democide - Estimates, Calculations, And Sources by Rudolph Rummel.
  41. ↑ North Korea: Kim Il-Sung's Catastrophic Rights Legacy 13 April 2016. Human Rights Watch, 2016.
  42. ↑ »Brezhnev-Kim Il-Sung relations«. Asia Times. Arhivirano iz prvotnega dne 23. avgusta 2012.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: neustrezen URL (povezava)
  43. ↑ Behr, Edward Kiss the Hand You Cannot Bite, New York: Villard Books, 1991 page 195.
  44. ↑ Howard W. French, With Rebel Gains and Mobutu in France, Nation Is in Effect Without a Government Arhivirano 30 June 2017 na Wayback Machine., The New York Times (17 March 1997).
  45. ↑ Lankov, Andrei (2015). The Real North Korea: Life and Politics in the Failed Stalinist Utopia. Oxford: Oxford University Press. ISBN 978-0-19-939003-8.
  46. ↑ Haberman, Clyde; Times, Special to The New York (17. november 1986). »Kim Il Sung, at 74, Is Reported Dead«. The New York Times. Arhivirano iz spletišča dne 19. marca 2017. Pridobljeno 19. marca 2017.
  47. ↑ »North Korea's Trade With the Soviet Union and Eastern Europe«. Open Society Archives. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. marca 2016.
  48. ↑ Cumings, Bruce (2003). North Korea: Another Country. New York: New Press. str. 115. ISBN 978-1-56584-940-2.
  49. ↑ Blakemore, Erin (1. september 2018). »Bill Clinton Once Struck a Nuclear Deal With North Korea«. history.com. A&E Television Networks. Pridobljeno 3. julija 2019.
  50. ↑ »Chronology of U.S.-North Korean Nuclear and Missile Diplomacy«. Arms Control Association. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. aprila 2012.
  51. ↑ Demick, Barbara: Nothing to Envy: Ordinary Lives in North Korea. p. 92
  52. ↑ Scenes of lamentation after Kim Il-sung's death na YouTubu
  53. ↑ Saxonberg, Steven (14. februar 2013). Transitions and Non-Transitions from Communism: Regime Survival in China, Cuba, North Korea, and Vietnam. Cambridge University Press. str. 123. ISBN 978-1-107-02388-8. Arhivirano iz spletišča dne 18. maja 2016.
  54. ↑ Henry, Terrence (1. maj 2005). »After Kim Jong Il«. The Atlantic. Pridobljeno 1. oktobra 2014.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Kim_Il-sung&oldid=6025056«