Kidričevo
Kidričevo je mestno naselje in sedež istoimenske občine v zahodnem delu Dravskega polja, ob železniški progi in blizu ceste Pragersko - Ptuj.
Kidričevo | ||
|---|---|---|
| Strnišče (do 1947) | ||
 Dvorec Kidričevo | ||
| ||
  Kidričevo Geografski položaj v Sloveniji | ||
| Koordinati: 46°24′21.61″N 15°47′53.90″E / 46.4060028°N 15.7983056°EKoordinati: 46°24′21.61″N 15°47′53.90″E / 46.4060028°N 15.7983056°E | ||
| Država |  Slovenija | |
| Neformalna pokrajina | Štajerska | |
| Statistična regija | Podravska regija | |
| Občina | Kidričevo | |
| Upravljanje | ||
| • župan | Anton Leskovar | |
| Površina | ||
| • Skupno | 7,10 km2 | |
| Nadm. višina | 238,5 m | |
| Prebivalstvo (2020)[1] | ||
| • Skupno | 1.168 | |
| • Gostota | 160 preb./km2 | |
| Demonim | Kidričan, Kidričanka | |
| Časovni pas | UTC+1 (CET) | |
| Poštna številka | 2325 | |
| Omrežna skupina | 02 | |
| Avtomobilska oznaka | MB | |
| Spletna stran | [www.kidricevo.si www.kidricevo.si] | |
Kidričevo - naselje | ||
| Lega | Občina Kidričevo | |
| RKD št. | 22209 (opis enote)[2] | |
| Razglasitev NSLP | 3. avgust 2007 | |
Etimologija Uredi
Kidričevo se je vse do leta 1953, ko so ga preimenovali po revolucionarju in gospodarstveniku Borisu Kidriču, imenovalo Strnišče pri Ptuju oz. nemško Sternthal ali Šterntal.
Po Lovrenški župnijski kroniki nemško ime Sternthal ali Šterntal izvira iz podomačenega imena graščinskih hlevov z ovcami (nem. Stärstall, »ovčji hlev«). Slovensko inačico krajevnega imena Strnišče domačini pripisujejo dejstvu, da je med prvo svetovno vojno avstro-ogrska vojska blizu graščine zgradila bolnišnice in taborišče z barakami, za katere so izsekali del tukajšnjih gozdov – nastalo je strnišče.[3] Ime Sterntal se je uporabljalo že med prvo svetovno vojno za celotno barakarsko naselje taborišča vojnih ujetnikov in vojaških bolnišnic, ki se je nahajalo v katastrskih občinah Apače, Gerečja vas in Lovrenc na Dravskem polju.
Zgodovina Uredi
Zaselek Strnišče je bil nekoč del turniške gospoščine, ki jo jo leta 1749 močno zadolženo kupil grof Anton Gaisruck, za poplačilo upnikov pa je moral leta 1757 prodati urad Zlatoličje, ki ga je kupila grofica Kajetana Sauer. Gaisruck je že 1. novembra 1768 Turnišče prodal opatu cistercijanskega samostana Neuberg pri Brucku ob Muri. Ob jožefinski reformi leta 1787 je bil samostan v Neubergu razpuščen in njegove posesti so prešle v last države. Šele leta 1826 je bila posest prodana saškemu grofu Adolfu von Schönfeldu, ki je dal v Strnišče razširiti ovčerejo.
Graščina Strnišče Uredi
Leta 1870 je dal grof Schöndorf, lastnik tudi propadajočega dvorca Schneeweiss v Apačah, tukaj zgraditi dvorec, ob njem pa so čez nekaj let zgradili še tri gospodarska poslopja. Sterntalsko posestvo z dvorcem je leta 1896 kupil Franc. pl. Hellin s Ptuja, leta 1912 je bila v Strnišču zgrajena železniška postaja. Med prvo svetovno vojno je bila v dvorcu sedež uprave tukajšnjih cesarsko-kraljevih bolnišnic, zgrajenih leta 1915, skupaj s taboriščem za vojne ujetnike. Posest v izmeri 104 ha, dvorec in pomožna poslopja je uprava vzela v najem od strniškega lastnika Hellina. Po koncu vojne je vojaška uprava Strnišče zapustila, Hellin pa je posest z dvorcem leta 1919 prodal ptujskemu trgovcu Francu Čučku in njegovi ženi Antoniji. Ob okupaciji 1941 je imelo v dvorcu svoj sedež nemško vojaško poveljstvo.
V Strnišču je takoj po koncu druge svetovne vojne, od sredine maja do jeseni 1945, delovalo komunistično koncentracijsko taborišče Šterntal, nato pa so bili posest, dvorec in objekti nacionalizirani in leta 1961 predani Kmetijskemu kombinatu Ptuj.
Tovarna glinice in aluminija Uredi
Leta 1942 je nemška družba Vereinigte Aluminium Werke začela v Strnišču graditi tovarno glinice. Ravninsko območje Dravskega polja, kjer so bile med prvo svetovno vojno bolnišnice in taborišča, je bile zelo primerno za gradnjo večjega industrijskega kompleksa, saj je bilo delno že komunalno opremljeno, v bližini je bila železniška proga, nerodovitna zemlja pa ni obetala omembe vrednega pridelka. Do leta 1945 je bilo zaključenih okrog 70 % gradbenih del. Večino že dobavljene opreme in vso dokumentacijo so ob koncu vojne odpeljali v Nemčijo.
20. januarja 1947 je zvezno ministrstvo za gospodarstvo ustanovilo Tovarno glinice in aluminija Strnišče in ji podelilo status državnega podjetja zveznega pomena.
Gospodarstvo Uredi
Kidričevo je pomembno zaposlitveno središče v regiji. Tovarna aluminija Talum zagotavlja večino delovnih mest. Proizvodnja glinice je ustavljena, prav tako pa v kraju več ne obratuje nekdanje čevljarsko podjetje Čevljarstvo Kidričevo.[4]
Sklici Uredi
- ↑ »Prebivalstvo po naseljih, podrobni podatki, Slovenija, 1. januar 2020«. Statistični urad Republike Slovenije. 8. junij 2020. Pridobljeno 8. junija 2020.
- ↑ »Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 22209«. Pregledovalnik Registra kulturne dediščine (Zakon o varstvu kulturne dediščine, Uradni list RS, št. 16/2008). Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
- ↑ Župnijska kronika svetega Lovrenca na Dravskem polju.
- ↑ Orožen Adamič, Milan; Perko, Drago; Kladnik, Darko (1995). Krajevni leksikon Slovenije. Ljubljana: DZS. str. 185. COBISS 64093184. ISBN 86-341-1141-5.
Viri Uredi
- Kolar, Nataša Zbornik Občine Kidričevo, Občina Kidričevo, Kidričevo 2010, (COBISS)
- Radovanovič, Sašo Podravje, Maribor, Ptuj A-Žː priročnik za popotnika in poslovnega človeka, Pomurska založba, Murska Sobota 1996, (COBISS)
- Krušič, Marjan Slovenija: turistični vodnik, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 2009, (COBISS)
Glej tudi Uredi
