Kidričevo

naselje v Sloveniji

Kidričevo je mestno naselje in sedež istoimenske občine v zahodnem delu Dravskega polja, ob železniški progi in blizu ceste Pragersko - Ptuj.

Kidričevo
Strnišče (do 1947)
Dvorec Kidričevo
Dvorec Kidričevo
Grb Kidričevo
Grb
Kidričevo se nahaja v Slovenija
Kidričevo
Kidričevo
Geografski položaj v Sloveniji
Koordinati: 46°24′21.61″N 15°47′53.90″E / 46.4060028°N 15.7983056°E / 46.4060028; 15.7983056Koordinati: 46°24′21.61″N 15°47′53.90″E / 46.4060028°N 15.7983056°E / 46.4060028; 15.7983056
DržavaZastava Slovenije Slovenija
Neformalna pokrajinaŠtajerska
Statistična regijaPodravska regija
ObčinaKidričevo
Upravljanje
 • županAnton Leskovar
Površina
 • Skupno7,10 km2
Nadm. višina
238,5 m
Prebivalstvo
 (2020)[1]
 • Skupno1.168
 • Gostota160 preb./km2
DemonimKidričan, Kidričanka
Časovni pasUTC+1 (CET)
Poštna številka
2325
Omrežna skupina02
Avtomobilska oznakaMB
Spletna stran[www.kidricevo.si www.kidricevo.si]
Kidričevo - naselje
LegaObčina Kidričevo
RKD št.22209 (opis enote)[2]
Razglasitev NSLP3. avgust 2007

Kidričevo sodi med mlajše kraje, je urbano, sodobno naselje, ki ni brez duše. Nastalo je kot novozgrajeno industrijsko naselje, ki je raslo s stanovanjskimi bloki med borovimi gozdovi sredi Dravskega polja, nedaleč stran od tovarne glinice in aluminija, ter prevzelo vodilno vlogo v širšem prostoru in se razvilo v samostojno krajevno in občinsko središče. Pri Kidričevem gre za poseben fenomen novodobnega kraja, ki je umeščen v zgodovinsko bogato kulturno krajino starih župnijskih središč Svetega Lovrenca, Svete Kungote, Cirkovc in občinskega središča Slovenja vas, ter v trikotniku dvorec Ravno polje, grad Turnišče in Ptujsko Goro.

Kidričevo je del destinacije Visit Ravno polje, ki ponuja različne možnosti za rekreacijo, kulturo in naravne znamenitosti.

Etimologija uredi

Kidričevo se je vse do leta 1953, ko so ga preimenovali po revolucionarju in gospodarstveniku Borisu Kidriču, imenovalo Strnišče pri Ptuju oz. (Avstro-Ogrska) Sternthal in nemško okupacijo Sterntal ali Šterntal.

Po Lovrenški župnijski kroniki nemško ime Sternthal ali Šterntal izvira iz podomačenega imena graščinskih hlevov z ovcami (nem. Stärstall, »ovčji hlev«). Slovensko inačico krajevnega imena Strnišče domačini pripisujejo dejstvu, da je med prvo svetovno vojno avstro-ogrska vojska blizu graščine zgradila bolnišnice in taborišče z barakami, za katere so izsekali del tukajšnjih gozdov – nastalo je strnišče.[3] Ime Sterntal se je uporabljalo že med prvo svetovno vojno za celotno barakarsko naselje taborišča vojnih ujetnikov in vojaških bolnišnic, ki se je nahajalo v katastrskih občinah Apače, Gerečja vas in Lovrenc na Dravskem polju.

Matej Slekovec kot zgodovinar samouk je zbral obsežno zgodovinsko dokumentacijo in napisal pomembne zgodovinske razprave o slovenski Štajerski. Izdal je knjižico "Župnija sv. Lovrenca na Dravskem polju. Krajepisno - zgodovinske črtice" (1885).[4]

Zgodovina[5] uredi

Zaselek Strnišče je bil nekoč del turniške gospoščine, ki jo jo leta 1749 močno zadolženo kupil grof Anton Gaisruck, za poplačilo upnikov pa je moral leta 1757 prodati urad Zlatoličje, ki ga je kupila grofica Kajetana Sauer. Gaisruck je že 1. novembra 1768 Turnišče prodal opatu cistercijanskega samostana Neuberg pri Brucku ob Muri. Ob jožefinski reformi leta 1787 je bil samostan v Neubergu razpuščen in njegove posesti so prešle v last države. Šele leta 1826 je bila posest prodana saškemu grofu Adolfu von Schönfeldu, ki je dal v Strnišče razširiti ovčerejo.

Dvorec Strnišče[6] uredi

Leta 1870 je dal grof Schöndorf, lastnik tudi propadajočega dvorca Schneeweiss v Apačah, tukaj zgraditi dvorec, ob njem pa so čez nekaj let zgradili še tri gospodarska poslopja. Sterntal-sko posestvo z dvorcem je leta 1896 kupil Franc. pl. Hellin s Ptuja, leta 1912 je bila v Strnišču zgrajena železniška postaja. Med prvo svetovno vojno je bila v dvorcu sedež uprave tukajšnjih cesarsko-kraljevih bolnišnic, zgrajenih leta 1915, skupaj s taboriščem za vojne ujetnike. Posest v izmeri 104 ha, dvorec in pomožna poslopja je uprava vzela v najem od strniškega lastnika Hellina. Po koncu vojne je vojaška uprava Strnišče zapustila, Hellin pa je posest z dvorcem leta 1919 prodal ptujskemu trgovcu Francu Čučku in njegovi ženi Antoniji.

Taborišča vojnih ujetnikov Avstro-Ogrske med prvo svetovno vojno 1915-1918[7][8]

Avstro-ogrski vojski so narekovale med prvo svetovno vojno vojaške potrebe, da je zgradila leta 1915 v Strnišču več vojaških rezervnih bolnišnic taborišče za vojne ujetnike.

Z vstopom Italije v vojno so se razmere zelo spremenile. Na bojiščih so nudili prvo pomoč ranjencem frontni lazareti in bližnje vojaške bolnišnice. Velik naval ranjencev in bolnih vojakov na vojaške bolnišnice je vojaške oblasti prisilil, da so zgrajeno taborišče spremenili v rezervne bolnišnice z imeni matičnih bolnišnic, od koder so prihajale.

Kakor nam dokazujejo zgodovinski viri, so pričeli graditi taborišče v Strnišču marca 1915 in z gradnjami zaključili že jeseni 1915, le nekaj manjših gradenj so opravili še pozneje. V šestih ograjenih taboriščih z lesenimi barakami in z nekaterimi delavnimi barakami izven ograjenih taborišč je bilo prostora za okrog 14.100 postelj, kar nam prikazuje ohranjeni načrt taborišč iz leta 1915. Ptuja je leta 1910 štel le okrog 4000 prebivalcev.

Da so se vojaške oblasti odločile prav v Strnišču zgraditi veliko vojaško bolniško naselje, so bili odločilni trije dejavniki: bližina železnice, zemlje- pisna lega in kakovost tal.

Begunsko taborišče primorskih Slovencev 1918-1922[9]

Od 1918–1922 se je dalo Strniško taborišče v uporabo za primorske begunce Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Najvišje število primorskih beguncev, ki so živeli v Strnišču od preobrata do ukinitve, je bilo 6400. Na dan ukinitve je bivalo v Strnišču 1541 oseb, od teh je bilo 186 domačinov, 32 železničarjev, 819 Rusov, 503 primorskih beguncev in en begunec italijanske narodnosti.

Ruski begunci so prispeli s Krimskim in Donskim kadetskim korpusom v Strnišče 23.12.1920 in bivali do 1922[10]

  • 23. 12. 1920 prispe Krimski kadetski Korpus z 650 kadeti.
  • Krimski kadetski korpus v skrajnem pomanjkanju zapusti 20. oktobra 1922 in odpotuje v Belo Crkvo.
  • 23. 12. 1920: prispe 2. donski kadetski korpus z 185 kadeti in 50 otroki.
  • Donski kadetski korpus 20. oktobra 1922 zapusti Strnišče.
  • V začetku leta 1921 je v Strnišču že nad 1.500 pripadnikov ruskih korpusov.


Čučkova industrializacija Strnišča 1922-1930[11]

Vojaška taborišča v Strnišču iz prve svetovne vojne so še po njej predstavljala s svojim premičnim in nepremičnim premoženjem veliko vrednost. Barake z opremo, skladišča z raznim blagom, parna elektrarna, vodovod, ozkotirna železnica, pekarna, pralnice in še vse drugo, je nudilo priložnost za izkoriščanje taborišč v gospodarske namene.

Za nakup objektov in materiala se je ogrel podjetnik Franc Čuček s Ptuja, proizvajalec šampanjca. Leta 1919 se je o nakupu Hellinove strniške graščine s posestjo nameščenih barak pogajal z gospodarsko komisijo pri Deželni vladi za Slovenijo, ki je taborišče tedaj prevzela. Pri nakupu se je Franc Čuček obvezal, da ne bo mešetaril, temveč bo poiskal družabnike, ki bodo svoj kapital vložili v gradnjo velike tovarne in več manjših obratov. V pismu komisiji 30. marca 1921 je Čuček predstavil načrt industrializacije Strnišča in pri tem navedel svoje pogovore z gospodarstveniki iz Slovenije, Hrvaške in Srbije o prevzemu taboriščnega dela Mlada Boleslava južno od železniške proge. Tam bi zgradili veliko tovarno železniških voz in premakljivih stavb. Tovarno naj bi opremila saška tovarna (Christoph in comp. Unmack iz Görlitza pri Dresdnu), ki bi vložila 25 % svojega kapitala, preostali 75 % delež pa jugoslovanska podjetja. Vse je propadlo, Čuček je bankrotiral in celotno taborišče so razgradili in prodali.

TABORIŠČE 1941-1945[12]

Naselja današnje občine Kidričevo so bila med okupacijo vključena v iste občine kot pred vojno. Po okupatorjevem štetju prebivalstva z dne 29. novembra 1942 je na ozemlju današnje občine Kidričevo živelo 6064 prebivalcev. Ker iz okupatorjevih statistik niso podani podatki za posamezne kraje, navajam podatke za celo občino.

Takoj po prihodu so nemške okupacijske oblasti najprej poskrbele za ponemčenje naših krajev. Pri tem so se naslonile na krajevni imenik, ki gaje pripravil Inštitut za jugovzhodno nemštvo v Gradcu že leta 1940. Nacisti so ga uporabljali vse do jeseni 1943, ko so nekatere kraje ponovno preimenovali. Med okupacijo so kraje občine Kidričevo preimenovali takole: Cirkovce - Zirkovetz - leta 1943 Stauden, Dragonja vas - Drasensdorf, Mihovci - Micheldorf, Pongerci - Pongerzen leta 1943 Baumgarten am Draufclde, Spodnjo Jablano - Untorjabling, Starošinci - Staroschinzen leta 1943 Altmannsdorf, Stražgonjca - Strassgoinzen lota 1943 Strassgang am Draufelde, Šikole - Schikola leta 1943 Hofstatt, Zgornje Jablane - Oberjabling, Apače - Amtmannsdorf, Sv. Lovrenc na Dravskem polju - St. Lorenz am Draufelde leta 1943 Lorenz am Draufelde, Župečja vas - Saukendorf, Pleterje - Langenacker, Kungota - St. Kunigund, Ravno polje - Ebensfeld in Njiverce - Niverzen leta 1943 Kniobotsdorf.

Ob okupaciji 1941 je imelo v dvorcu svoj sedež nemško vojaško poveljstvo.

Koncentracijsko taborišče Strnišče[13]

V Strnišču je takoj po koncu , od sredine maja do jeseni 1945, delovalo

Po osvoboditvi, takoj po drugi svetovni vojni, maja 1945, je taborišče Šterntal, OZNA prevzela komunistična koncentracijska taborišča in napolnila s pripadniki nemške in madžarske narodne manjšine, ujetimi pripadniki slovenskega domobranstva, razrednimi sovražniki in pripadniki vojaških enot iz drugih jugoslovanskih pokrajin, ki so se borili proti partizanom. Ravnanje z interniranci v teh taboriščih je bilo enako okrutno kot v nacističnih koncentracijskih taboriščih. V nekaterih komunističnih taboriščih, na primer v Teharjih, Strnišču in v Škofovih zavodih v Št. Vidu nad Ljubljano je bila velika večina internirancev pobita brez kakršnega koli sojenja. Jeseni 1945 so bila koncentracijska taborišča v Sloveniji ukinjena. Komunistična delovna taborišča v Sloveniji so bila ustanovljena, prav tako, že leta 1945. To so bila taborišča za prisilno delo in so jih imenovali »kazenska taborišča«. Leta 1949 so “popravna taborišča” in ustanovljena so bila taborišča za družbeno koristno delo, imenovana »delovne skupine«. Vsa ta delovna taborišča so bila ukinjena v začetku leta 1951, ko je bila sprejeta nova kazenska zakonodaja, osvobojena pojma prisilnega, popravnega in družbeno koristnega dela. Nato pa so bila posest, dvorec in objekti nacionalizirani in leta 1961 predani Kmetijskemu kombinatu Ptuj.

Gospodarstvo uredi

Kidričevo je pomembno zaposlitveno središče v regiji. Tovarna aluminija Talum zagotavlja večino delovnih mest. Proizvodnja glinice je ustavljena, prav tako pa v kraju več ne obratuje nekdanje čevljarsko podjetje Čevljarstvo Kidričevo.[14]

Tovarna glinice in aluminija[15]

Leta 1942 je nemška družba Vereinigte Aluminium Werke začela v Strnišču graditi tovarno glinice. Ravninsko območje Dravskega polja, kjer so bile med prvo svetovno vojno bolnišnice in taborišča, je bile zelo primerno za gradnjo večjega industrijskega kompleksa, saj je bilo delno že komunalno opremljeno, v bližini je bila železniška proga, nerodovitna zemlja pa ni obetala omembe vrednega pridelka. Do leta 1945 je bilo zaključenih okrog 70 % gradbenih del. Večino že dobavljene opreme in vso dokumentacijo so ob koncu vojne odpeljali v Nemčijo.

20. januarja 1947 je zvezno ministrstvo za gospodarstvo ustanovilo Tovarno glinice in aluminija - TGA Strnišče in ji podelilo status državnega podjetja zveznega pomena.

Sklici uredi

  1. »Prebivalstvo po naseljih, podrobni podatki, Slovenija, 1. januar 2020«. Statistični urad Republike Slovenije. 8. junij 2020. Pridobljeno 8. junija 2020.
  2. »Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 22209«. Pregledovalnik Registra kulturne dediščine (Zakon o varstvu kulturne dediščine, Uradni list RS, št. 16/2008). Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
  3. Župnijska kronika svetega Lovrenca na Dravskem polju.
  4. »dLib.si - Župnija sv. Lovrenca na Dravskem polju«. www.dlib.si. Knjiga. Pridobljeno 18. januarja 2024.
  5. »ZGODOVINA - KIDRIČEVO«. ZGODOVINA - KIDRIČEVO. Pridobljeno 18. januarja 2024.
  6. »Dvorec Sterthal«. ZGODOVINA - KIDRIČEVO. 27. februar 2020. Pridobljeno 18. januarja 2024.
  7. »TABORIŠČE 1915-1918«. ZGODOVINA - KIDRIČEVO. 15. februar 2020. Pridobljeno 18. januarja 2024.
  8. »dLib.si - STERNTHAL 1915–1918«. Knjiga. dLib.si. 1915–1918. doi:10.1515/9783486741506.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: zapis datuma (povezava)
  9. »Primorski begunci«. ZGODOVINA - KIDRIČEVO. 12. april 2022. Pridobljeno 18. januarja 2024.
  10. »Ruski begunci 1920-1922«. ZGODOVINA - KIDRIČEVO. 4. marec 2020. Pridobljeno 18. januarja 2024.
  11. »ČUČKOVE FIRME 1922-1930«. ZGODOVINA - KIDRIČEVO. 15. februar 2020. Pridobljeno 18. januarja 2024.
  12. »TABORIŠČE 1941-1945«. ZGODOVINA - KIDRIČEVO. 15. februar 2020. Pridobljeno 18. januarja 2024.
  13. Meglič (15. februar 2020). »TABORIŠČE 1945-1950«. ZGODOVINA - KIDRIČEVO. Pridobljeno 18. januarja 2024.
  14. Orožen Adamič, Milan; Perko, Drago; Kladnik, Darko (1995). Krajevni leksikon Slovenije. Ljubljana: DZS. str. 185. COBISS 64093184. ISBN 86-341-1141-5.
  15. »TGA«. ZGODOVINA - KIDRIČEVO (v britanski angleščini). 16. marec 2020. Pridobljeno 18. januarja 2024.

Viri uredi

  • Kolar, Nataša Zbornik Občine Kidričevo, Občina Kidričevo, Kidričevo 2010, (COBISS)
  • Radovanovič, Sašo Podravje, Maribor, Ptuj A-Žː priročnik za popotnika in poslovnega človeka, Pomurska založba, Murska Sobota 1996, (COBISS)
  • Krušič, Marjan Slovenija: turistični vodnik, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 2009, (COBISS)

Glej tudi uredi