Julija (luna)

Julija je Uranov notranji satelit.

Julija
Uranus-Juliet-NASA.gif
Odkritje
OdkriteljStephen P. Synnott / Voyager 2
Datum odkritja3. januar, 1986
Oznake
Uran XI, S/1986 U 2
Značilnosti tira
64.358,222 ± 0,048 km[1]
Izsrednost0,00066 ± 0,000087[1]
0,493065490 ± 0,000000012 dni[1]
Naklon tira0,06546 ± 0,040° (na Uranov ekvator)[1]
ObkrožaUran
Fizikalne značilnosti
Razsežnosti150 × 74 × 74 km[2]
Srednji polmer
53 ± 4 km[2]
~35,000 km²[3]
Prostornina~632.000 km³[3]
Masa~8,2 · 1017 kg[3]
Srednja gostota
~1,3 g/cm³ predvideno
~0,016 m/s2[3]
~0,040 km/s[3]
sinhrono vrtenje[2]
[2]
Albedo0,08 ± 0,01[4]
Temperatura~64 K[3]

Odkritje in imenovanjeUredi

Luno Julijo je odkril Stephen P. Synnott 13 januarja 1986 na posnetkih, ki jih je naredil Voyager 2. Takrat je dobila začasno oznako S/1986 U 6 [5]. Uradno ime je dobila po Juliji iz Shakespearjeve tragedije Romeo in Julija. Spada v »Porcijino skupino« lun, ki imajo podobne tirnice in fotometrične lastnosti. V to skupino spadajo še Bjanka, Kresida, Desdemona, Porcija, Rozalinda, Belinda, Kupid in Perdita.

LastnostiUredi

O luni Juliji je znana samo tirnica [1], premer [2] in albedo. Njena gostota je okoli 1,3 g/cm³, kar je manj kot gostota Zemlje. To kaže na to, da jo sestavlja v veliki meri tudi vodni led. Njena površina je zelo temna (albedo je 0,08[4]). Težnostni pospešek na površini je komaj 0,0016 m/s². Na posnetkih Voyagerja 2 izgleda kot podolgovato telo z daljšo osjo vedno obrnjeno proti Uranu. Njena površina je siva[2].

Opombe in referenceUredi

  1. 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 Jacobson, R.A. (1998). "The Orbits of the Inner Uranian Satellites From Hubble Space Telescope and Voyager2 Observations". The Astronomical Journal. 115: 1195–1199. doi:10.1086/300263.
  2. 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 2,5 Karkoschka, Erich (2001). "Voyager's Eleventh Discovery of a Satellite of Uranus and Photometry and the First Size Measurements of Nine Satellites". Icarus. 151: 69–77. doi:10.1006/icar.2001.6597.
  3. 3,0 3,1 3,2 3,3 3,4 3,5 Izračunano na osnovi drugih parametrov
  4. 4,0 4,1 Karkoschka, Erich (2001). "Comprehensive Photometry of the Rings and 16 Satellites of Uranus with the Hubble Space Telescope". Icarus. 151: 51–68. doi:10.1006/icar.2001.6596.
  5. Smith, B. A. (16. januar 1986). "IAU Circular No. 4164". Pridobljeno dne 2006-08-06.

Zunanje povezaveUredi