Wikipedija

Južnomorski slon

Južnomôrski slòn (znanstveno ime Mirounga leonina) je ena od dveh vrst morskih slonov. Je največji predstavnik klada plavutonožcev (Pinnipedia) in reda zveri (Carnivora), pa tudi največji živeči morski sesalec, ki ni kit. Ime je dobil po ogromni velikosti in velikem rilcu odraslega samca, ki se uporablja za zelo glasno rjovenje, zlasti v času razmnoževanja. Samec južnomorskega slona je približno 40 % težji od samca severnomorskega slona (Mirounga angustirostris), več kot dvakrat težji od samca mroža (Odobenus rosmarus),[5] in 6–7 krat težji od največjega živečega kopenskega mesojeda, severnega medveda (Ursus maritimus) in kodijaškega medveda (Ursus arctos middendorffi).[6]

Južnomorski slon
Fosilni razpon: pleistocen-recentno

samec
 Samica in mladič
Samica in mladič
Ohranitveno stanje taksona
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Razred: Mammalia (sesalci)
Red: Carnivora (zveri)
(nerangirano) Pinnipedia (plavutonožci)
Družina: Phocidae (pravi tjulnji)
Rod: Mirounga (morski sloni)
Vrsta: Mirounga leonina
Znanstveno ime
Mirounga leonina
Linnaeus, 1758[2]
Razširjenost južnomorskega slona
Razširjenost južnomorskega slona
Sinonimi

Phoca leonina Linnaeus, 1758
Macrorhinus leoninus (Linn.)[3]
Macrorhinus elephantinus[4]

Taksonomija uredi

Južnomorski slon je bil ena izmed mnogih vrst, ki jih je švedski zoolog Carl Linnaeus originalno opisal v 10. izdaji svojega dela Systema naturae leta 1758, kjer je dobil dvočlensko ime Phoca leonina. John Edward Gray je rod Mirounga ustanovil leta 1827.[7]

V 19. stoletju so vrsto pogosto imenovali »stekleniconosi tjulenj« (angleško bottle-nosed seal).[8]

Opis uredi

 
Okostje južnomorskega slona
 
Mladič južnomorskega slona kaže obraz in detajl ust

Južnomorski slon se od severnomorskega slona (ki se s to vrsto ne prekriva) razlikuje po večji telesni masi in krajšem hrbtu. Tudi južni samci se zdijo višji v bojih zaradi nagnjenosti k močnejšemu upogibanju hrbta kot severne vrste. Ta vrsta lahko kaže tudi največji spolni dimorfizem katerega koli sesalca glede na masno razmerje, pri čemer so samci običajno pet do šestkrat težji od samic.[9] V povprečju samice južnomorskih slonov tehtajo od 400 do 900 kg in merijo od 2,6 do 3 m, samci pa lahko tehtajo od 2200 do 4000 kg in zrastejo od 4,2 do 5,8 m. Za primerjavo: samci med severnomorskim slonom in kitom glavačem (Physeter macrocephalus) - dvema velikima morskima sesalcema, ki sta po velikosti zelo spolno dimorfna - samci običajno prevladajo nad samicami za trikrat; izjemno masivni samci lahko tehtajo štirikrat več kot samice.[10]

Velikost se razlikuje tudi po regijah. Študije so pokazale, da so tisti z otoka Južna Georgija približno 30 % težji in v povprečju za 10 % daljši od tistih z otoka Macquarie. Rekordno velik samec, odstreljen v zalivu Possession Bay na Južni Georgiji, 28. februarja 1913, je bil dolg 6,85 m in bil ocenjen na 5000 kg, čeprav je bil le delno stehtan. [11] Največja velikost samice je 1000 kg in 3,7 m.

Oči južnomorskega slona so velike, okrogle in črne. Širina oči in visoka koncentracija pigmentov pri šibki svetlobi kažeta, da ima vid pomembno vlogo pri zajemanju plena. Kot vsi tjulnji imajo tudi slonji tjulnji zadnje ude, katerih konci tvorijo rep in repno plavut. Vsaka 'noga' ima pet dolgih, spletenih prstov. Ta okretna dvojna dlan se uporablja za pogon vode. Med plavanjem se prsne plavuti malo uporabljajo. Medtem ko njihovi zadnji udi niso primerni za gibanje na kopnem, slonji tjulnji uporabljajo plavuti kot oporo za poganjanje svojih teles. Na ta način se lahko hitro poganjajo (do 8 km/h) pri gibanju na kratke razdalje, vrnitev v vodo, dohitevanje samice ali preganjanje vsiljivca.

Mladiči so rojeni s krznom in so popolnoma črni. Njihovi plašči niso primerni za vodo, vendar dojenčke zaščitijo tako, da jih izolirajo pred hladnim zrakom. Prvo levitev spremlja odstavitev. Po levitvi lahko dlake postanejo sive in rjave, odvisno od debeline in vlage dlake. Pri starejših samcih ima koža debelo usnje, ki je pogosto brazgotinasto.

Tako kot drugi tjulnji je tudi vaskularni sistem južnomorskih slonov prilagojen mrazu; mešanica majhnih žil obkroža arterije in iz njih zajema toploto. Ta struktura je prisotna v okončinah, kot so zadnje noge.

Obseg in populacija uredi

Svetovna populacija je bila sredi 1990-ih ocenjena na 650.000 živali, leta 2005 pa med 664.000 in 740.000 živalmi.[12] Študije so pokazale, da obstajajo tri geografske podpopulacije, po ena v vsakem od treh oceanov.

Študije sledenja so pokazale poti, ki so jih prepotovali južnomorski sloni in pokazale, da je njihovo glavno območje hranjenja na robu antarktične celine. Medtem ko lahko občasno pridejo na kopno na Antarktiki, da se odpočijejo ali parijo, se zberejo za vzrejo na subantarktičnih lokacijah.

 
Harem južnomorskega slona na obalah Kuerguelenskih otokov

Največja subpopulacija je v južnem Atlantiku, več kot 400.000 osebkov, vključno s približno 113.000 plemenskimi samicami na Južni Georgiji; druge gnezditvene kolonije atlantske subpopulacije so na Falklandskih otokih in polotoku Valdes v Argentini (edina celinska plemenska populacija).

Subpopulacijo na jugu Indijskega oceana sestavlja do 200.000 osebkov, od katerih se tri četrtine vzrejajo na Kuerguelenskih otokih, ostale pa na otokih Crozet, Marion in otokih princa Edwarda ter na otoku Heard. Nekateri posamezniki tudi na otoku Amsterdam.

 
Kraljevi pingvini in južnomorski sloni na otoku Južna Georgija

Tretjo subpopulacijo s približno 75.000 osebki najdemo na subantarktičnih otokih Tihega oceana južno od Tasmanije in Nove Zelandije, predvsem na Macquariejevem otoku.

Kolonije so nekoč obstajale v Tasmaniji, na Sveti Heleni in na otokih Juana Fernándeza ob obali Čila. Nekatere posameznike v času levitve so našli v Južni Afriki ali Avstraliji. Občasno poročajo tudi o izgubljenih živalih na obalah Mavricija, dve poročili pa izvirata z območja izliva Río Guayas v Ekvadorju in plaže v Limi v Peruju.[13] Resničnost bitja, imenovanega Manatee of Helena, je bila izpostavljena kot možna napačna identifikacija južnomorskega slona, ki so bili v preteklosti prisotni na Sveti Heleni.[14]

Po koncu obsežnega lova na tjulnje v 19. stoletju je južnomorski slon v 1950-ih okreval v precejšnjo populacijo; od takrat je prišlo do nepojasnjenega upada subpopulacij Indijskega in Tihega oceana. Zdi se, da je populacija zdaj stabilna; razlogi za nihanja niso znani. Predlagana pojasnila vključujejo pojav depresije po hitrem demografskem oživljanju, ki izčrpa vitalne vire, podnebne spremembe, konkurenco z drugimi vrstami, katerih število se je prav tako spreminjalo ali celo neugoden vpliv znanstvenih tehnik spremljanja.[15]

Vedenje uredi

Socialno vedenje in razmnoževanje uredi

 
Samca v borbi

Južnomorski sloni spadajo med tjulnje, ki lahko na kopnem ostanejo najdlje časa, saj lahko ostanejo suhi več zaporednih tednov vsako leto. Samci prispejo v kolonije prej kot samice in se ob prihodu borijo za nadzor nad haremi.[16] Velika telesna velikost daje prednosti v boju in agonistični odnosi samcev povzročajo prevladujočo hierarhijo, pri čemer je dostop do haremov in aktivnost v haremih določena glede na čin.[17] Prevladujoči samci ('gospodarji haremov') vzpostavijo hareme več deset samic. Najmanj uspešni nimajo haremov, lahko pa poskusijo kopulirati s samicami haremskega samca, ko ta ne gleda. Večina prvorojenih samic in pomemben delež večplodnih samic se pari na morju z gostujočimi samci stran od haremov.[18]

Južnomorski slon mora ostati na svojem ozemlju, da ga bo branil, kar bi lahko pomenilo mesece, ne da bi jedel in živeti od svoje zaloge. Dva samca, ki se borita, uporabljata svojo težo in zobe drug proti drugemu. Izid je redko usoden in poraženi samec bo pobegnil; vendar lahko trpijo zaradi hudih raztrganin in ugrizov. Nekateri samci lahko ostanejo na kopnem več kot tri mesece brez hrane. Samci se pogosto oglašajo s kašljanjem, ki služi tako pri individualnem prepoznavanju kot pri oceni velikosti. Konflikte med samci z visokim položajem pogosteje rešujejo z držo in vokalizacijo kot s fizičnim stikom.

 
Samice (ena koti)

Na splošno se mladiči skotijo precej hitro v obdobju razmnoževanja.[19] Po rojstvu bo novorojenček lajal ali bevskal, njegova mati pa se bo odzvala z visokim stokanjem. Novorojenček začne takoj sesati. Laktacija traja povprečno 23 dni. V tem obdobju se samica posti. Novorojenčki ob rojstvu tehtajo približno 40 kg in do odstavitve dosežejo od 120 do 130 kg. Mati v tem času znatno shujša. Mladi odstavljeni tjulnji se zbirajo v vrtcih, dokler ne izgubijo rojstnih plaščev. V vodo vstopijo, da vadijo plavanje, vajeništvo običajno začnejo v izlivih ali ribnikih. Poleti južnomorski sloni pridejo na kopno, da bi se levili. To se včasih zgodi neposredno po razmnoževanju.

Hranjenje in potapljanje uredi

 
Pravkar odstavljen mladič: prvo kopanje

Satelitsko sledenje je pokazalo, da tjulnji na površini preživijo zelo malo časa, običajno nekaj minut za dihanje. Večkrat se potopijo, vsakič več kot 20 minut, da lovijo svoj plen – lignje in ribe – na globinah od 400 do 1000 m. So najgloblji potapljači nekiti, ki dihajo zrak in so bili zabeleženi na največ 2388 m globine.[20]

 
Mladi samci: kolektivna blatna kopel

Kar zadeva trajanje, globino in zaporedje potopov, je južnomorski slon najuspešnejši. V mnogih pogledih presegajo celo večino kitov in delfinov. Te zmožnosti so posledica nestandardnih fizioloških prilagoditev, ki so skupne morskim sesalcem, vendar so še posebej razvite pri slonjih tjulnjih. Strategija spopadanja temelji na povečanem shranjevanju kisika in zmanjšani porabi kisika.

V oceanu očitno živijo sami. Večina samic se potaplja v pelagičnih conah za iskanje hrane, medtem ko se samci potapljajo v pelagičnih in bentoških conah. Posamezniki se bodo vsako leto vračali na ista lovišča. Zaradi nedostopnosti njihovih globokomorskih hranilnih območij niso dobili izčrpnih informacij o njihovih prehranskih preferencah, čeprav je prišlo do nekaterih opazovanj lovskega vedenja in izbire plena.[21]

Med lovom v temni globini se zdi, da vsaj deloma lovijo svoj plen z uporabo vida; bioluminiscenca nekaterih živali lahko olajša njihovo ujetje. Slonji tjulnji nimajo razvitega sistema eholokacije na način kitov, vendar imajo njihovi vibrisi (obrazni brki), ki so občutljivi na vibracije, vlogo pri iskanju hrane. Na subantarktičnih ali antarktičnih obalah se tjulnji pretežno krmijo z globokomorskimi vrstami glavonožcev, kot so Psychroteuthis glacialis, Alluroteuthis antarcticus, Histeoteuthis eltaninae, Onykia ingens, Gonatus antarcticus. Martialia hyadesi in drugimi mehkužci, različnimi vrstami rib, vključno z ribami lanternicami (tj. Electrona spp. in Gymnoscopelus spp.), Nototheniidae (tj. Genera Lepidonotothen, Pleuragramma, Trematomus, Pagothenia), Channichthyidsae spp., Bathylagidae spp., krilom (večinoma Euphausia spp.) In drugimi raki ter celo algami.

Plenjenje uredi

Odstavljeni mladiči in nedorasli mladiči lahko postanejo plen ork.[22] Zabeleženi so primeri, ko so odstavljene mladiče napadli in ubili morski leopardi (Hydrurga leptonyx) in novozelandski morski levi (Phocarctos hookeri), v zadnjem primeru izključno majhne mladiče. Veliki beli morski psi (Carcharodon carcharias) so lovili južnomorske slone v bližini otoka Campbell, medtem ko so na preživelih na otokih Macquarie odkrili sledi ugriza južnega morskega psa (Somniosus antarcticus).[23][24]

Zaščita uredi

 
Igra borbe

Po skorajšnjem izumrtju zaradi lova v 19. stoletju je bila leta 2005 celotna populacija ocenjena na 664.000 do 740.000 živali, od leta 2002 pa sta dve od treh večjih populacij upadali. Razlogi za to niso jasni, vendar naj bi bili povezani s porazdelitvijo in upadanjem ravni primarnih virov hrane tjulnjev.Večina njihovih pomembnih gnezdišč je zdaj zaščitena z mednarodno pogodbo, kot Unescova svetovna dediščina, ali z nacionalno zakonodajo.

Klimatske spremembe uredi

Podnebne spremembe imajo verjetno širok in raznolik vpliv na morske vrste, kot so južnomorski sloni. Kot glavni plenilci v južnem oceanu naseljujejo eno najobčutljivejših regij za hitre podnebne spremembe. Globalna prizadevanja, da so južnomorski sloni kot oceanografski vzorčevalniki[25] in projekti morskih sesalcev, ki raziskujejo ocean od pol do pola,[26] so privedla do zbiranja obsežne zbirke dolgoročnih povezanih vedenjsko-oceanografskih podatkov. Kot del teh projektov so bili na slone pritrjeni satelitski relejni zapisovalniki podatkov za zbiranje fizičnih in bioloških podatkov. Hkratno zbiranje vedenjskih in okoljskih podatkov, ki traja več kot deset let, je raziskovalcem omogočilo, da preučijo vpliv podnebnih sprememb na južnomorske slone in antarktični ekosistem. Ti podatki zagotavljajo informacije o tem, kako se južni ocean spreminja glede na podnebne spremembe in kako se te vrste odzivajo na spremembe.[27][28]

Ti projekti so se osredotočili na južnomorske slone, ker so globoki potapljači in tudi glavni plenilec v južnem oceanu glede na svojo populacijo in porabo hrane. Kot plenilci zgornjih ravni živilskega prostora njihov uspeh pri iskanju hrane in dinamika populacije dajejo dragocene informacije o produktivnosti na različnih trofičnih ravneh.[29] Dobro počutje živali torej odraža dobrobit celotnega antarktičnega ekosistema.

Južnomorski sloni iz različnih kolonij pogosto iščejo posebne oceanografske regije in se najuspešneje prehranjujejo na območjih s posebnimi hidrografskimi lastnostmi, npr. območja vzpona cirkropolarne globoke vode znotraj Antarktičnega krožnega toka. V južnem oceanu se pogosteje povezujejo z južnimi frontami z višjo širino in čelnimi območji. Vendar se uspeh iskanja hrane v povezavi s temi regijami močno razlikuje glede na leto, sezono in spol. Nekatere sezonske in medletne razlike v uspehu iskanja hrane so lahko povezane s podnebnimi spremembami, kot so položajni premiki na frontah in spremenljivost, povezana s frontalnimi položaji.[30] Na splošno se zdi, da so južnomorski sloni odporni na očitno spremenljivost lege in produktivnosti frontalnih sistemov.

Sklici uredi

  1. ↑ Hofmeyr, G.J.G. (2015). »Mirounga leonina«. Rdeči seznam IUCN ogroženih vrst. 2015: e.T13583A45227247. Pridobljeno 14. februarja 2020.
  2. ↑ Linnæus, Carl (1758). Systema naturæ per regna tria naturæ, secundum classes, ordines, genera, species, cum characteribus, differentiis, synonymis, locis. Tomus I (v latinščini) (10th izd.). Holmiæ: Laurentius Salvius. str. 37–38. Pridobljeno 23. novembra 2012.
  3. ↑ For Macrorhinus leoninus see for instance: Flower, William Henry (1881). »On the Elephant Seal, Macrorhinus leoninus (Linn.)«. Proceedings of the Zoological Society of London. 1881: 145–162. Pridobljeno 14. maja 2020.
  4. ↑ For Macrorhinus elephantinus see for instance: Museum Umlauff (1905). Der See-Elefant (Macrorhinus elephantinus) des Museum Umlauff Hamburg: Schilderung seiner Lebensweise und wissenschaftliche Beschreibung (v nemščini). Hamburg: A. Friedländer. OCLC 50815427. and   Distant, William Lucas (september 1899). »The "Sea-Elephant" (Macrorhinus elephantinus)«. The Zoologist. 4th series, vol 3 (699): 385/7.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  5. ↑ »Northern Elephant Seal«. The Marine Mammal Center. Pridobljeno 24. novembra 2017.
  6. ↑ »Southern Elephant Seal«. Oceana. Pridobljeno 23. novembra 2017.
  7. ↑ Gray, John Edward (1827). »Synopsis of the species of the class Mammalia«. V Baron Cuvier (ur.). The Animal Kingdom Arranged in Conformity with its Organization, by the Baron (G) Cuvier, with additional descriptions by Edward Griffith and others. Zv. 5. Printed for G.B. Whittaker. str. 180.
  8. ↑ e.g. Cuvier 1827-1835. The animal kingdom etc. London : Whittaker. p. 58 online in Darwin's Beagle Library.
  9. ↑ Perrin, William F.; Würsig, Bernd; Thewissen, J.G.M., ur. (24. november 2008). »Earless Seals«. Encyclopedia of Marine Mammals (2. izd.). Burlington, Massachusetts: Academic Press. str. 346. ISBN 978-0-12-373553-9.
  10. ↑ Shirihai, H.; Jarrett, B. (2006). Whales, Dolphins, and Other Marine Mammals of the World. Princeton, New Jersey: Princeton Univ. Press. str. 112–115. ISBN 978-0-691-12757-6.
  11. ↑ Carwardine, Mark (2008). Animal Records. New York: Sterling. str. 61. ISBN 978-1-4027-5623-8.
  12. ↑ Alava, Juan José; Carvajal, Raúl (Julij–december 2005). »First records of elephant seals on the Guayaquil Gulf, Ecuador: on the occurrence of either a Mirounga leonina or M. angustirostris« (PDF). Latin American Journal of Aquatic Mammals (PDF). Rio de Janeiro: ociedade Latino-Americana de Especialistas em Mamíferos Aquáticos. 4 (2): 195–198. doi:10.5597/lajam00086. ISSN 1676-7497. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 28. julija 2011. Pridobljeno 11. septembra 2010.
  13. ↑ PERÚ, NOTICIAS EL COMERCIO (11. marec 2016). »Elefante marino varado en playa Makaha de Miraflores [FOTOS] | LIMA«. El Comercio Perú (v španščini). Pridobljeno 27. decembra 2022.
  14. ↑ Shuker K., 2014, The Beasts That Hide from Man: Seeking the World's Last Undiscovered Animals, pp.138, Cosimo, Inc.
  15. ↑ van Aarde, R.J. (Januar 1980). »Fluctuations in the Population of Southern Elephant Seals Mirounga Leonina at Kerguelen Island«. South African Journal of Zoology. 15 (2): 99–106. doi:10.1080/02541858.1980.11447694. ISSN 0254-1858.
  16. ↑ Jones, E. (1981). »Age in relation to breeding status of the male Southern Elephant Seal, Mirounga leonina (L.), at Macquarie Island«. Australian Wildlife Research. 8 (2): 327–334. doi:10.1071/WR9810327.
  17. ↑ McCann, T. S. (1981). »Aggression and sexual activity of male Southern elephant seals, Mirounga leonina«. Journal of Zoology. 195 (3): 295–310. doi:10.1111/j.1469-7998.1981.tb03467.x.
  18. ↑ de Bruyn, P.J.N.; Tosh, C.A.; Bester, M.N.; Cameron, E.Z.; McIntyre, T.; Wilkinson, I.S. (2011). »Sex at sea: alternative mating system in an extremely polygynous mammal«. Animal Behaviour. 82 (3): 445–451. doi:10.1016/j.anbehav.2011.06.006. hdl:2263/17388. S2CID 53200630.
  19. ↑ McCann, T. S. (1980). »Population structure and social organization of Southern Elephant Seals, Mirounga leonina (L.)«. Biological Journal of the Linnean Society. 14 (1): 133–150. doi:10.1111/j.1095-8312.1980.tb00102.x.
  20. ↑ Gregory S. Schorr; Erin A. Falcone; David J. Moretti; Russel D. Andrews (2014). »First long-term behavioral records from Cuvier's beaked whales (Ziphius cavirostris) reveal record-breaking dives«. PLOS ONE. 9 (3): e92633. Bibcode:2014PLoSO...992633S. doi:10.1371/journal.pone.0092633. PMC 3966784. PMID 24670984.
  21. ↑ 2002. Elephant Seal. Columbia Encyclopedia, Vol. 1, sixth Edition. New York: Columbia University Press.
  22. ↑ »Southern Elephant Seal (Mirounga leonina)«. Seal Conservation Society. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. oktobra 2010. Pridobljeno 27. novembra 2011.
  23. ↑ Van Den Hoff, J., & Morrice, M. G. (2008). Sleeper shark (Somniosus antarcticus) and other bite wounds observed on southern elephant seals (Mirounga leonina) at Macquarie Island. Marine mammal science, 24(1), 239–247.
  24. ↑ McMahon, C. R., Burton, H. R., & Bester, M. N. (1999). First-year survival of southern elephant seals, Mirounga leonina, at sub-Antarctic Macquarie Island. Polar Biology, 21(5), 279–284.
  25. ↑ »arhivska kopija«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. aprila 2021. Pridobljeno 7. februarja 2021.
  26. ↑ »MEOP - Marine Mammals Exploring the Oceans Pole to Pole«. www.meop.net. Pridobljeno 27. decembra 2022.
  27. ↑ Costa, D. P.; Huckstadt, L. A.; Crocker, D. E.; McDonald, B. I.; Goebel, M. E.; Fedak, M. A. (3. junij 2010). »Approaches to Studying Climatic Change and its Role on the Habitat Selection of Antarctic Pinnipeds«. Integrative and Comparative Biology. 50 (6): 1018–1030. doi:10.1093/icb/icq054. ISSN 1540-7063. PMID 21558256.
  28. ↑ Block, Barbara A; Costa, Daniel P; Boehlert, George W; Kochevar, Randy E (september 2002). »Revealing pelagic habitat use: the tagging of Pacific pelagics program«. Oceanologica Acta (v angleščini). 25 (5): 255–266. doi:10.1016/S0399-1784(02)01212-4.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  29. ↑ Charrassin, J. B.; Roquet, F.; Park, Y. H.; Bailleul, F.; Guinet, C.; Meredith, M.; Nicholls, K.; Thorpe, S.; Tremblay, Y.; Costa, D.; Göbel, Miriam (2010). »New insights into Southern Ocean physical and biological processes revealed by instrumented elephant seals«. Proceedings of OceanObs 09: Sustained Ocean Observations and Information for Society (Vol. 2), Venice, Italy, 21–25 September 2009, Hall, J., Harrison D.E. & Stammer, D., Eds., ESA Publication WPP-306.
  30. ↑ Gordine, Samantha A.; Fedak, Michael A.; Boehme, Lars (september 2019). »The importance of Southern Ocean frontal systems for the improvement of body condition in southern elephant seals«. Aquatic Conservation: Marine and Freshwater Ecosystems (v angleščini). 29 (S1): 283–304. doi:10.1002/aqc.3183. ISSN 1052-7613.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)

Zunanje povezave uredi

 
Wikivrste vsebujejo še več podatkov o temi: Mirounga leonina
 
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Južnomorski slon.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Južnomorski_slon&oldid=5987133«