Odpre glavni meni

Joseph Butler [đouzef bàtler], angleški škof, apologist, teolog in filozof, *18. maj 1692, Wantage, Berkshire, Anglija, † 16. julij 1752, Bath, Somerset, Velika Britanija.

Joseph Butler
Portret
Rojstvo18. maj 1692({{padleft:1692|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:18|2|0}})[1][2][3]
Wantage[d][4]
Smrt16. junij 1752({{padleft:1752|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:16|2|0}})[1][2][…] (60 let)
Bath[4]
DržavljanstvoFlag of Great Britain (1707–1800).svg Kraljevina Velika Britanija[d]
Poklicduhovnik, filozof, teolog

Je eden izmed tistih filozofov, katerih dela še danes prebirajo sodobni filozofi, med drugim pa je znan po svojih kritikah deizma, Hobbesovega egoizma in Lockejeve teorije osebne identitete. Butler je vplival na številne filozofe in religiozne mislece, med katerimi so David Hume, Thomas Reid, Adam Smith, Henry Sidgwick, John Henry Newman in C.D. Broad in velja za enega izmed vodilnih angleških moralistov. Prav tako je imel pomembno, a podcenjeno vlogo razvoju ekonomskega diskurza 18.stoletja, ki je močno vplival na anglikanskega dekana in političnega ekonomista Josiaha Tuckerja.

Vsebina

ŽIVLJENJEUredi

Zgodnje življenje in izobrazbaUredi

Joseph Butler se je rodil 18.5.1692 v prezbiterijansko družino v mestu Wantage, Berkshire, v Angliji. Sprva je obiskoval eno izmed akademij, ki so nasprotovale takratni angleški cerkvi (Samuel Jones dissenting Academy) . V času študija je prebiral in preučil dela Johna Lockeja in Samuela Clarka in kasneje Clarku napisal pismo, kjer je izpostavil dva problema njegovih argumentov za božjo enotnost in vsenavzočnost, v prikazu obstoja in značilnosti Boga. Butlerjeva kritika je vodila v vzajemno občudovanje. Clarke je kasneje njuno dopisovanje objavil, s tem da je ohranil Butlerjevo anonimnost. Kmalu za tem se je Butler pridružil anglikanski cerkvi in se prepisal na fakulteto Oriel, ki je sestavni del Univerze v Oxford. Tam je stkal tudi tesno prijateljstvo z enim izmed so-študentov Edwardom Talbotom, sinom Williama Talbota, takratnega Oxfordskega škofa.

Cerkvena karieraUredi

Po končanem študiju ga je 26.10.1718 v svoji palači William Talbot, sailsburski škof posvetil v diakona, kasneje pa še v duhovnika. Kmalu za tem je na piporočilo Talbota in Clarka postal pridigar pri Rollski kapeli (kapela povezana z londonskimi sodišči), kjer je služil do leta 1726. V tem obdobju je diplomiral iz civilnega prava. 1726 je objavil zbirko svojih pridig pod naslovom Fifteen Sermons preached at the Rolls Chapel (petnajst pridig, ki jih je pridigal v rolski kapeli). V ponovni izdaji dve leti kasneje je bilo delo objavljeno s popravki in z dodatkom pomembnega sinoptičnega predgovora. Leta 1736 je objavil svoje najpomemnejše delo v sklopu naravne teologije z naslovom Analogy of Religion (analogija religije). To delo je vsebovalo dve pomembni disertaciji; o osebni identiteti in dobrobitu. Istega leta je bil imenovan za duhovnika kraljice Caroline, žene Georga II. Leto po njeni smrti (1738) je bil povišan v bristolskega škofa, še dve leti kasneje pa je postal dekan katedrale St. Paul. Prihodke, ki mu jih je zagotavljal ta naziv je uporabil za finančno podporo svojega delovanja v Bristolu. Ta položaj je obdržal vse do novega naziva durhamskega škofa, do katerega je domnevno prišel z zavrnitvijo ponudbe, da bi postal nadškof Canterburyja. Številne izmed njegovih pridig, ki so nastale proti koncu njegove duhovniške kariere, so bile objavljene posamično, nekatere med njimi pa so bile zbrane v delo Six Sermons on Public Occasions (šest pridig o javnih dogodkih). Temu je sledila publikacija dela Durham Charge (durhamska obtožba), v kateri je kritiziral delo duhovščine njegove škofije.

MIŠLJENJE IN KRITIKAUredi

Vsa njegova dela so bila neposredno povezana z odpravljanjem njegovih dolžnosti v vlogi anglikanskega duhovnika in napredkom njegove kariere. Njegov namen ni bil vzpostaviti sistem verske filozofije ali dokazati, da vera res obstaja, temveč braniti vero pred ugovori skeptikov ter zagotoviti inteligenten razlog za sprejetje oziroma vzpostavitev verskih prepričanj. Butlerjev literarni slog ni bil mikaven, vendar je bil ravno njegov način pisanja tisti, ki je njegovim argumentom dal moč in jih naredil učinkovite. Skrb in natančnost, s katero je Butler razpravljal o najmanjših podrobnostih, je bralca včasih odvrnila od glavne smeri argumenta.

Napad na deizemUredi

V letih svojega življenja in tudi po smrti je bil Butler najbolj poznan po svojem delu Analogy of religion, Natural and Revealed, ki še stoletja kasneje ostaja glavna opora argumentov kristjanov proti neveri. Njegov napad na deizem je v angleških cerkvah in pri modernih učenjakih vzbujal resno zaskrbljenost, saj so na njegovo delo gledali kot na reakcijo na deizem. Deizem namreč zavrača vero v razodetje, osnovni element krščanstva, prav tako pa zavrača povezanost med cerkvijo in veroizpovedjo. S takim mišljenjem in svojimi dejanji se je izkazal za skrbnega in obzirnega kristjana, saj je bil zelo zaskrbljen glede propada religioznega življenja v Angliji in v cerkvi sami.

DELAUredi

Najpomembnejši deliUredi

Analogy of religion, Natural and revealedUredi

Butler je sprejel razliko med naravno religijo (versko resnico, ki jo lahko razumemo s preučevanjem naravnega sveta) in razodeto religijo ( versko resnico, ki jo lahko razumejo le tisti s posebnim znanjem razodetja.) Analogija Religije, naravne in razodete, je bila mišljena kot obramba le teh dveh pred tistimi, ki so trdili, da sta neskladni z razumom in ki so v bibijskih spisih našli neskladje s konceptom pravičnega in ljubečega Boga. Menil je, da razodetje leži izven področja razuma in ne more biti razumljiva človeški inteligenci. Poudaril je, da so številni naravni pojavi prav tako skrivnostni in nedojemljivi, saj človek še ni pridobil potrebnega znanja, da bi jih razumel. Zato moramo vsemu, kar ni bilo dokončno dokazano kot neresnično dati možnost, da bi lahko bilo resnično.

Fifteen Sermons preached at the Rolls ChapelUredi

V prvi izmed svojih petnajstih pridig je Butler analiziral človeško naravo, tako da jo je razdelil v tri elemente: Strasti in Čustva; Ljubezen do samega sebe in Dobrosrčnost; ter Vest. Te elemente je razvrstil v hierarhijo, v kateri je bila na vodilnem položaju vest. Prav vest, ki jo je imenoval načelo razmisleka in refleksno načelo odobravanja je bila sposobnost, ki je upoštevala vse motive in nagnjenosti k dejanjem ter nekatera sprejela, drugih pa ne. Čeprav se je Butler včasih skliceval na vest kot glas Boga, je zelo očitno verjel v avtonomijo vesti kot posvetni organ znanja. Vest je bila vrhovna avtoriteta, če ne celo vrhovna moč. Človek je bil primoran upoštevati svojo vest, ker je bila le-ta zakon njegove narave.

Ostala delaUredi

VIRI IN LITERATURAUredi

SkliciUredi

  1. 1,0 1,1 data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  2. 2,0 2,1 SNAC — 2010.
  3. Indiana Philosophy Ontology Project
  4. 4,0 4,1 Record #118518119 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  5. Find a Grave — 1995.