Odpre glavni meni

Johann Jakob Balmer, švicarski matematik in fizik, * 1. maj 1825, Lausen, Basel-Landschaft, Švica, † 12. marec 1898, Basel, Švica.

Johann Jakob Balmer
Portret
Rojstvo1. maj 1825({{padleft:1825|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:1|2|0}})[1][2][3]
Lausen[d]
Smrt12. marec 1898({{padleft:1898|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:12|2|0}})[1][2][3] (72 let)
Basel
BivališčeZastava Švice Švica
NarodnostZastava Švice švicarska
Področjamatematika
UstanoveUniverza v Baslu
Alma materUniverza v Baslu
Poznan poBalmerjeva enačba
Balmerjeva serija

Vsebina

Življenje in deloUredi

Balmer je študiral matematiko na Univerzi v Karlsruheju in v Berlinu. Doktoriral je leta 1849 na Univerzi v Baslu z disertacijo o cikloidi. Od leta 1859 je poučeval matematiko na dekliški srednji šoli. Od leta 1865 je predaval tudi na Univerzi v Baslu, kjer se je največ ukvarjal z geometrijo. Leta 1868 se je poročil s Christino Paulino Rinck. Imela sta šest otrok.

Analiziral je svetlobo, ki jo seva žareč vodik. Leta 1885 je postavil izkustveno enačbo, s katero so se lahko natančno izračunale valovne dolžine spektralnih črt v vidnem delu vodikovega spektra. Te raziskave je začel na pobudo Hagenbach-Bischoffa, profesorja fizike na baselski univerzi. Na podlagi Ångströmovih meritev valovnih dolžin štirih vodikovih črt v vidnem delu je zapisal enačbo:

 

za n = 2, h = 3,6456 · 10-7 m, in m = 3, 4, 5, 6, itd. V svojem zapisu iz leta 1885 je imenoval »h« (sedaj znano kot Balmerjeva konstanta) »osnovno vodikovo število«. Balmer je z enačbo predvidel valovno dolžino za m = 7. Hagenbach-Bischoff ga je obvestil da je Ångström opazoval črto z vaovno dolžino 397 nm. Vogel in Huggins sta neodvisno drug od drugega potrdila druge vodikove črte Balmerjeve serije za vodikov spekter »belih zvezd« v ultravijoličnem delu, potem ko so leta 1880 prvič fotografirali spekter zvezde.

Balmerjeva enačba je poseben primer Rydbergove enačbe, ki jo je leta 1888 izpeljal Rydberg:

 

kjer je   Rydbergova konstanta za vodik,   za bAlmerjevo enačbo in  .

Bohr je leta 1913 teoretično pojasnil Balmerjevo enačbo in s tem dal pomemben prispevek novi atomski teoriji.

PriznanjaUredi

PoimenovanjaUredi

 
Krater Balmer na Luni. Slika: NASA, Clementine, okoli 1994

Po njem se imenuje udarni krater Balmer na Luni.

Glej tudiUredi

SkliciUredi

  1. 1,0 1,1 MacTutor History of Mathematics archive
  2. 2,0 2,1 Encyclopædia Britannica
  3. 3,0 3,1 SNAC — 2010.

Zunanje povezaveUredi