Jožef Čok, slovenski tigrovec, * 8. december 1899, Lokev, Sežana, † 18. avgust 1974, Lokev.

Jožef Čok
Rojstvo8. december 1899({{padleft:1899|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:8|2|0}})
Smrt18. avgust 1974({{padleft:1974|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:18|2|0}}) (74 let)
Državljanstvo SFRJ
 Kraljevina Italija
 Avstro-Ogrska
Poklicpartizan

Življenje in delo uredi

Oče Jožef je imel do leta 1937 v Lokvi gostilno, v njej je delal tudi sin. Mati mu je bila Katarina (rojena Gregorčič). Po zaprtju gostilne sta se oba preživljala z zidarstvom. Leta 1928 ga je obiskal Jakob Sajevic iz Hruševja in ga pridobil za delo v organizaciji TIGR. Čok je šel vsak teden v Hruševje k Sajevcu po literaturo in drug prepovedan material, katerega je dobival tudi od Franca Boleta iz Tomaja ter Ivana Marca in Ivana Škrjanca iz Bazovice. V stikih je bil tudi z bazoviškimi junaki Bidovcem, Marušičem in Milošem, ki so ga obiskovali na domu. Svojo mrežo sodelavcev je imel v vasi Jezero (ital. San Lorenzo) pri Bazovici, Gradišču pri Divači, Divači, Vrhpolju pri Kozini, Štanjelu in drugod po Krasu. Sodeloval je pri pripravah na požig otroškega vrtca v Lokvi. Ob usmrtitvi Vladimira Gortana je v Lovi z barvo po zidovih pisal: »Slava Vladimiru Gortanu, smrt Mussoliniju«. Fašisti so v zaprli in zasliševali okoli 20 ljudi, a Čoka niso odkrili. Po letu 1930 se je povezal s tigrovcem Francem Udovičem, trgovcem v Trstu in z njim pomagal italijanskim antifašistom pri begu v Kraljevino Jugoslavijo. V začetku leta 1943 se je vključil v narodnoosvobodilno borbo, nabavljal živino, zbiral orožje in drug vojaški material. Izdeloval je tudi ponarejene osebne dokumente in sodeloval pri odhodu pripadnikov nemške vojske ruske narodnosti k partizanom.[1]

Viri uredi

  1. Primorski slovenski biografski leksikon. Goriška Mohorjeva družba, Gorica 1974-1994. (COBISS)