Jama Al Huta
Jama Al Huta[1] (arabsko كَهْف ٱلْهُوْتَه, latinizirano: Kahf Al-Hūtah) je kraška jama blizu mesta Bahla, ob vznožju Džebel Šamsa, v governoratu Dahilija, Oman, ki je dolga 4,5 km in je druga največja jama v Omanu. Jamo so prvi odkrili domačini pred nekaj sto leti, uradno pa so jo kot turistično destinacijo odprli decembra 2006 v dolžini 500 m.
| Jama Al Huta | |
|---|---|
| كَهْف ٱلْهُوْتَه | |
 Jama Al-Huta v gorovju Hadžar | |
| Lokacija | Oman |
| Koordinate | 23°04′55″N 57°21′17″E / 23.081944°N 57.354722°EOM-DA |
| Dolžina | 4,5 km |
| Geologija | Kras |
| Odprtje javno dostopnega dela | 2006 |
| Dolžina javno dostopnega dela | okoli 500 m |
| Osvetlitev | elektrika |
| Spletna stran | www.alhootacave.com |
Približno 300 metrov od jame odprli center za obiskovalce z geološkim muzejem, restavracijo in trgovino s spominki. V Geološkem muzeju je nazorno predstavljen nastanek gorovja Hadžar in jame. Obiskovalce v jamo vozijo z električnim vlakcem, za kar je bil zgrajen ločen vhod v jamo.
Jama Al Huta vsebuje bogat ekosistem, ki vključuje štiri jezera. Tri so majhna in so na severu jame, drugo je dostopno osrednje jezero. Ocenjuje se, da ima jezero približno 30.000 m³ vode, dolgo je 800 metrov in široko 10 metrov, največja globina pa je 15 metrov. Tu je mogoče videti redko slepo ribo – Garra Barreimiae. V jami živi še veliko drugih živalskih vrst, vključno z netopirji (Rhinopoma Muscatellum), členonožci, mehkužci, pajki, polži in vodni hrošči.
Tako kot mnoge druge jame v Omanu je jamski sistem Al Huta nastal z raztapljanjem apnenca v kisli vodi. Fascinantne so značilnosti, kot so stalagmiti, stalaktiti in druge oblike. Stalagmiti iz te jame dajejo podatke o paleoklimi.[2]
Sklici
uredi- ↑ AlHoota Cave, Oman Tourism, arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. marca 2017, pridobljeno 9. oktobra 2022
- ↑ FLEITMANN, D., J. Haldon, R. Bradley, S. Burns, Hai Cheng, R. Edwards, C. Raible, M. Jacobson, A. Matter 2022. Droughts and societal change: The environmental context for the emergence of Islam in late antique Arabia, Science 376, 1317–21.
Zunanje povezave
uredi