Jak
Divji jáki (znanstveno ime Bos mutus) so dolgodlaki votlorogi, ki živijo v Himalaji, Srednji Aziji in na Činghaj-Tibetanski planoti.
| Jak | |
|---|---|
_BHL9370000.jpg)
| |
| Znanstvena klasifikacija | |
| Kraljestvo: | Animalia (živali)
|
| Deblo: | Chordata (strunarji)
|
| Razred: | Mammalia (sesalci)
|
| Red: | Artiodactyla (sodoprsti kopitarji)
|
| Družina: | Bovidae (votlorogi)
|
| Poddružina: | Bovinae (prava goveda)
|
| Rod: | Bos (tur)
|
| Vrsta: | B. mutus
|
| Dvočlensko ime | |
| (Bos mutus) | |
| |
| Razširjenost divjega jaka | |
Je prednik domačega jaka (Bos grunniens). Udomačili so jih zaradi mleka, mesa, masla in tovorjenja.
Taksonomija
urediDomneva se, da se je prednik divjega in domačega jaka ločil od Bos primigeniusa pred enim do petimi milijoni let.[1] Divji jak se zdaj običajno obravnava kot ločena vrsta od domačega jaka (Bos grunniens).[2] Na podlagi genomskih dokazov velja, da so najbližji sorodniki jakov bizoni, ki so v zgodovini veljali za člane lastnega naslovnega rodu, zaradi česar je rod Bos paraphyletic.[3]
Odnosi med člani rodu Bos na podlagi jedrskih genomov po Sindingu et al. 2021.[4]
| Bos (tur) |
| ||||||||||||||||||||||||
Opis
urediDivji jak je med največjimi obstoječimi vrstami bovidov. Odrasli so v plečah visoki približno 1,6 do 2,05 m in tehtajo 500–1200 kg. Dolžina glave in telesa je od 2,4 do 3,8 m, ne upoštevajoč repa od 60 do 100 cm.[5] Samice tehtajo približno eno tretjino in imajo približno 30 % manjše linearne dimenzije v primerjavi z biki divjimi jaki. Udomačeni jaki so nekoliko manjši.
So močno grajene živali z zajetnim okvirjem, močnimi nogami in zaobljenimi razcepljenimi kopiti. Za zaščito pred mrazom sta vime pri samicah in mošnja pri samcih majhna in prekrita s plastjo dlak. Samice imajo štiri seske. Oba spola imata dolgo kosmato dlako z gosto volnato podlanko na prsih, bokih in stegnih za izolacijo pred mrazom. Zlasti pri samcih lahko ta podlanka tvori dolgo 'krilo', ki sega do tal. Rep je dolg in podoben konjskemu, ne pa čopast kot repi goveda ali bizona. Dlaka je običajno črna ali temno rjava, prekriva večji del telesa, s sivim gobcem (čeprav so poročali o nekaterih divjih zlatorjavih posameznikih). Divji jaki z zlato obarvano dlako so znani kot divji zlati jaki (kitajsko: 金色野牦牛; pinjin: jīnsèyě máoniú). Na Kitajskem veljajo za ogroženo podvrsto, v divjini pa jih je po ocenah ostalo 170.[6]
Ugotovljena sta bila dva morfološka tipa, tako imenovani Čilian in Kunlun.
Razširjenost in življenjski prostor
urediDivji jaki so nekoč živeli vse do južne Sibirije do vzhodnega Bajkalskega jezera,[7] njihove fosilne ostanke pa so našli v Denisovi jami,[8] vendar so izumrli v Rusiji okoli 17. stoletja.[9] Danes divje jake najdemo predvsem v severnem Tibetu in zahodnem Činghaju, nekatere populacije pa segajo v najjužnejše dele Šindžjanga in v Ladak v Indiji. Majhne izolirane populacije divjih jakov najdemo tudi dlje, predvsem v zahodnem Tibetu in vzhodnem Činghaju. V zgodovini so bili divji jaki najdeni tudi v Butanu, vendar zdaj tam veljajo za izumrle.
Primarni habitat divjih jakov je sestavljen iz brezlesnih vzpetin med 3000 in 5500 m, kjer prevladujejo gore in planote. Najpogosteje jih najdemo v alpski tundri z razmeroma gosto preprogo trav in šašev, ne pa v bolj pustih stepah.[10]
Divji jak je veljal za regionalno izumrl v Nepalu v 1970-ih, vendar so ga ponovno odkrili v Humli leta 2014.[11][12] Zaradi tega odkritja je bila vrsta pozneje naslikana na nepalski valuti.[13]
Vedenje in ekologija
uredi Prehrana divjih jakov je v veliki meri sestavljena iz trav in šašev, kot so Carex, Stipa in Kobresia. Jedo tudi manjše količine zelišč, grmovja zimske maščobe in mahov, poročali pa so celo, da jedo lišaje. Zgodovinsko gledano je bil glavni naravni plenilec divjega jaka himalajski volk, vendar so poročali tudi o himalajskih črnih medvedih, himalajskih rjavih medvedih in snežnih leopardih kot plenilcih na nekaterih območjih, verjetno mladih ali slabotnih divjih jakov.
Thubten Jigme Norbu, starejši brat 14. dalajlame, je leta 1950 poročal o svojem potovanju iz Kumbuma v Amdu v Lhaso:
Kmalu sem moral na lastne oči videti ogromne črede drongov. Pogled na te čudovite in močne zveri, ki so si že od nekdaj ustvarile dom na visokih in pustih planotah Tibeta, me ni nehal navduševati. Tem sramežljivim bitjem nekako uspe preživeti na zakrnelih travnatih koreninah, kar je vse, kar narava v tistih krajih ponuja. In kako čudovit prizor je videti njihovo veliko čredo, kako z glavo pada v divjem galopu čez stepe. Zemlja se trese pod petami in ogromen oblak prahu označuje njihov prehod. Ponoči se bodo pred mrazom zaščitile tako, da se bodo stisnile skupaj, s teleti v središču. Takole bodo stali v snežni nevihti, stisnjeni tako tesno drug ob drugem, da se bo kondens iz njihovega diha dvignil v zrak kot steber pare. Nomadi so občasno poskušali mlade dronge vzgojiti kot domače živali, a jim to nikoli ni povsem uspelo. Nekako se zdi, da ko enkrat zaživijo skupaj s človeškimi bitji, izgubijo svojo osupljivo moč in vzdržljivost; in sploh niso za tovorne živali, ker jih takoj zaboli hrbet. Njihov pradavni odnos do človeka je torej ostal odnos divjadi in lovca, saj je njihovo meso zelo okusno.
— Thubten Norbu, Tibet is My Country[14]
Divji jaki so čredni. Črede lahko obsegajo več sto osebkov, čeprav so mnoge veliko manjše. Črede so sestavljene predvsem iz samic in njihovih mladičev, z manjšim številom odraslih samcev. Samice jaka se v povprečju pasejo 100 m višje od samcev. Samice z mladiči si izberejo pašo na visokih, strmih pobočjih.[15] Preostali samci so bodisi samotarji bodisi v precej manjših skupinah, v povprečju okoli šest osebkov. Skupine se pozimi preselijo v nižje nadmorske višine. Čeprav lahko divji jaki postanejo agresivni, ko branijo mladiče ali med tekom, se na splošno izogibajo ljudem in lahko pobegnejo na velike razdalje, če se jim približajo.
Razmnoževanje
urediDivji jaki se parijo poleti in naslednjo pomlad skotijo eno mladiče.[16] Samice običajno rodijo samo vsako drugo leto.
Ohranjanje
urediDivji jak je trenutno uvrščen kot ranljiv na rdeči seznam IUCN. Prej je bil razvrščen kot ogrožen, vendar je bil leta 1996 umaknjen s seznama na podlagi ocenjene stopnje upada populacije in trenutne velikosti populacije. Zadnja ocena iz leta 2008 je pokazala, da skupna populacija ne presega 10.000 zrelih osebkov.
Divji jak se sooča z grožnjami iz več virov. Divji lov, vključno s komercialnim lovom, ostaja najresnejša grožnja; samci so še posebej prizadeti zaradi svojih bolj samotarskih navad. Pogoste so tudi motnje in križanje s čredami živine. To lahko vključuje prenos bolezni, ki se prenašajo z govedom, čeprav neposrednih dokazov za to še ni bilo. Pojavljajo se tudi konflikti s samimi pastirji, kot pri preventivnih in povračilnih ubojih za ugrabitve domačih jakov s strani divjih čred, vendar se zdijo relativno redki. Zdi se, da je nedavna zaščita pred divjim lovom zlasti stabilizirala ali celo povečala velikost populacije na več območjih, zaradi česar je IUCN leta 2008 umaknila s seznama ogroženih. Tako na Kitajskem kot v Indiji je vrsta uradno zaščitena; na Kitajskem je prisoten v številnih velikih naravnih rezervatih.
Vpliv na ljudi
urediDivji jak je rezervoar zoonoz tako bakterijskega kot virusnega izvora. Takšne bakterijske bolezni vključujejo antraks, botulizem, tetanus in tuberkulozo.[17]
Sklici
uredi- ↑ Guo, S.; in sod. (2006). »Taxonomic placement and origin of yaks: implications from analyses of mtDNA D-loop fragment sequences«. Acta Theriologica Sinica. 26 (4): 325–330. Arhivirano iz spletišča dne 4. novembra 2020. Pridobljeno 3. decembra 2016.
- ↑ International Commission on Zoological Nomenclature (2003). »Opinion 2027. Usage of 17 specific names based on wild species which are predated by or contemporary with those based on domestic animals (Lepidoptera, Osteichthyes, Mammalia): conserved«. Bulletin of Zoological Nomenclature. 60: 81–84. Arhivirano iz spletišča dne 9. junija 2012. Pridobljeno 21. februarja 2018.
- ↑ Wang, Kun; Lenstra, Johannes A.; Liu, Liang; Hu, Quanjun; Ma, Tao; Qiu, Qiang; Liu, Jianquan (19. oktober 2018). »Incomplete lineage sorting rather than hybridization explains the inconsistent phylogeny of the wisent«. Communications Biology. 1: 169. doi:10.1038/s42003-018-0176-6. ISSN 2399-3642. PMC 6195592. PMID 30374461.
- ↑ Sinding, M.-H. S.; Ciucani, M. M.; Ramos-Madrigal, J.; Carmagnini, A.; Rasmussen, J. A.; Feng, S.; Chen, G.; Vieira, F. G.; Mattiangeli, V.; Ganjoo, R. K.; Larson, G.; Sicheritz-Pontén, T.; Petersen, B.; Frantz, L.; Gilbert, M. T. P. (2021). »Kouprey (Bos sauveli) genomes unveil polytomic origin of wild Asian Bos«. iScience. 24 (11): 103226. Bibcode:2021iSci...24j3226S. doi:10.1016/j.isci.2021.103226. PMC 8531564. PMID 34712923.
- ↑ Han Jianlin, M. Melletti, J. Burton, 2014, Wild yak (Bos mutus Przewalski, 1883), Ecology, Evolution and Behavior of Wild Cattle: Implications for Conservation, Chapter 1, p.203, Cambridge University Press
- ↑ Leslie, D.M.; Schaller, G.B. (2009). »Bos grunniens and Bos mutus (Artiodactyla: Bovidae)«. Mammalian Species. 836: 1–17. doi:10.1644/836.1.
- ↑ Stanley J. Olsen, 1990, Fossil Ancestry of the Yak, Its Cultural Significance and Domestication in Tibet, p.75, Proceedings of the Academy of Natural Sciences of Philadelphia, Academy of Natural Sciences of Drexel University
- ↑ Puzachenko, A.Yu.; Titov, V.V.; Kosintsev, P.A. (20. december 2021). »Evolution of the European regional large mammals assemblages in the end of the Middle Pleistocene – The first half of the Late Pleistocene (MIS 6–MIS 4)«. Quaternary International (v angleščini). 605–606: 155–191. Bibcode:2021QuInt.605..155P. doi:10.1016/j.quaint.2020.08.038. Pridobljeno 13. januarja 2024 – prek Elsevier Science Direct.
- ↑ Daniel J Miller, Gui Quan. Cai, Richard B. Harris, 1994, Wild yaks and their conservation on the Tibetan plateau, Ecology, Evolution and Behavior of Wild Cattle: Implications for Conservation, Chapter 12, Cambridge University Press
- ↑ Schaller, G.B.; Liu, W. (1996). »Distribution, status, and conservation of wild yak Bos grunniens«. Biological Conservation. 76 (1): 1–8. Bibcode:1996BCons..76....1S. doi:10.1016/0006-3207(96)85972-6.
- ↑ »Extinct Wild Yak found in Nepal«. 21. april 2015. Arhivirano iz spletišča dne 25. decembra 2019. Pridobljeno 25. decembra 2019.
- ↑ Raju Acharya, Yadav Ghimirey, Geraldine Werhahn, Naresh Kusi, Bidhan Adhikary, Binod Kunwar, 2015, Wild yak Bos mutus in Nepal: rediscovery of a flagship species
- ↑ Josua Learn, 2019, Snapping the Yak: How an Iconic Photo Ended Up on Nepal's Currency Arhivirano 11 January 2020 na Wayback Machine.
- ↑ Tibet is My Country: Autobiography of Thubten Jigme Norbu, Brother of the Dalai Lama as told to Heinrich Harrer, p. 151. First published in German in 1960. English translation by Edward Fitzgerald, published 1960. Reprint, with updated new chapter, (1986). Wisdom Publications, London. ISBN 0-86171-045-2.
- ↑ Berger, J.; Cheng, E.; Kang, A.; Krebs, M.; Li, L.; Lu, Z.X.; Buqiong; B.; Schaller, G.B. (2014). »Sex differences in ecology of wild yaks at high elevation in the Kekexili Reserve, Tibetan Qinghai Plateau, China«. Journal of Mammalogy. 95 (3): 638–645. doi:10.1644/13-MAMM-A-154.
- ↑ Wiener, G.; Jianlin, H.; Ruijun, L. (2003). "4 The Yak in Relation to Its Environment" Arhivirano 1 July 2015 na Wayback Machine., The Yak, Second Edition. Bangkok: Regional Office for Asia and the Pacific Food and Agriculture Organization of the United Nations, ISBN 92-5-104965-3. Accessed 8 August 2008.
- ↑ Dubal, Z; Khan, M. H.; Dubal, P. B. (2013). »Bacterial and Viral Zoonotic Diseases of Yak« (PDF). International Journal of Bio-resource and Stress Management. 4 (2): 288–292. S2CID 51834203. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 29. junija 2023. Pridobljeno 29. junija 2023.
Zunanje povezave
uredi
