Izabela II. Jeruzalemska

Izabela II., znana tudi kot Jolanda Briennska, je bila princesa francoskega porekla, hčerka vladajoče jeruzalemske kraljice Marije Montferraške in njenega moža Ivana Briennskega, * okoli 1212, † 4. maj 1228, Andria, Kraljevina Sicilija.

Izabela II.
Viljem iz Tira, Historia: Smrt kraljice Izabele-Jolande
Kraljica Jeruzalemskega kraljestva
Vladanje1212 – 4. maj 1228
Kronanje1225
PredhodnikIvan Briennski in Marija Montferraška
NaslednikKonrad II. Jeruzalemski
Cesarica Svetega rimskega cesarstva
Kraljica-žena Sicilije
Kraljica-žena Nemčije
Tenure1225 – 4. maj 1228
Rojstvookoli 1212
Andria, Kraljevina Sicilija
Smrt4. maj 1228 (15–16  let)
Andria, Kraljevina Sicilija
Pokop
Andrijska stolnica
ZakonecFriderik II.
PotomciKonrad II. Jeruzalemski
RodbinaBrienni
OčeIvan Briennski
MatiMarija Montferraška

Od leta 1212 do svoje smrti leta 1228 je bila vladajoča kraljica Jeruzalemskega kraljestva. S poroko s Friderikom II., cesarjem Svetega rimskega cesarstva, je postala tudi cesarica Svetega rimskega kraljestva ter kraljica Sicilije in Nemčije.

Otroška kraljica uredi

Izabela II. je bila rojena v Andrii v južni Italiji kot edini otrok svojih staršev.[1] Mati je kmalu po Izabelinem rojstvu umrla,[2] morda zaradi poporodne vročice. Izabela je bila zato samo nekaj dni po svojem rojstvu razglašena za jeruzalemsko kraljico. Ker oče ni imel neposrednih zahtev po jeruzalemski kroni, je vladal kot njen regent.

Poroka s Friderikom II. uredi

 
Izabela II. kot kraljica

Med srečanjem Ivana Briennskega, papeža Honorija III. in Friderika II. v Ferentinu leta 1223 se je Friderik je končno odločil, da bo šel v križarsko vojno, vendar le kot zakoniti jeruzalemski kralj. To je bilo mogoče samo s poroko z mlado kraljico Izabelo II. Friderik je takrat že ovdovel.[3] Papež je upal, da bo s to poroko cesarja trdno povezal s šesto križarsko vojno. Po potrjeni zaroki je cesar vseeno odložil svoj odhod do avgusta 1225, ko sta se z Izabelo poročila po pooblaščencu v Akki. Nekaj dni kasneje je bila Izabela II. okronana za kraljico Jeruzalemskega kraljestva.

Izabela je priplula v Italijo z dvajsetimi galejami, ki jih je poslal ponjo Friderik II. 9. novembra 1225 sta se osebno poročila v stolnici v Brindisiju.[4] Med poročno slovesnostjo se je Friderik razglasil za jeruzalemskega kralja in nemudoma poskrbel, da so bile vladarske pravice Izabelinega očeta Ivana Briennskea takoj prenesene nanj. Takratne kronike so opisovale razkošna poročna slavja v gradu Oria, in ogorčeno reakcijo njenega očeta Ivana Briennskega, ki je ostal brez oblasti.

Smrt uredi

Po poroki je Friderik zadržal Izabelo v osami v Palermu.[4] Pri 14 letih je novembra 1226 rodila svojega prvega otroka, hčerko. Nekateri viri jo omenjajo kot Margareto. Deklica je avgusta 1227 umrla. Izabela je umrla 4. maja 1228, potem ko je 25. aprila 1228 rodila drugega otroka, sina Konrada. Pokopana je bila v andrijski stolnici.

Sklici uredi

  1. Steven Runciman. A History of the Crusades, Volume III: The Kingdom of Acre and the Later Crusades. Cambridge University Press, 1989. str. 134.
  2. Guy Perry. John of Brienne: King of Jerusalem, Emperor of Constantinople, c.1175-1237. Cambridge University Press, 2013. str. 68.
  3. David Abulafia. Frederick II: A Medieval Emperor. Oxford University Press, 1988. str. 150.
  4. 4,0 4,1 Jaroslav Folda. Crusader Art in the Holy Land, From the Third Crusade to the Fall of Acre. Cambridge University Press, 2005. str. 148.

Viri uredi

  • Uwe A. Oster. Die Frauen Kaiser Friedrichs II. Piper, Munich, 2008.
  • Jacqueline Alio. Queens of Sicily 1061-1266. Trinacria, New York, 2018.
  • Alberto Gentile. LE QUATTRO MOGLI DI FEDERICO II: FRA MITO E REALTÀ (italijansko) v stupormundi.it. Pridobljeno 22. maja 2014.
Vladarski nazivi
Predhodnik:
Marija Montferraška
Kraljica Jeruzalemskega kraljestva
1212–1228
Naslednik:
Konrad II.
Nazivi za člane kraljevske družine
Nezasedeno
Zadnji nosilec naziva
Konstanca Aragonska
Kraljica žena Sicilije
1225–1228
Nezasedeno
Naslednji nosilec naziva
Izabela Angleška
Cessrica Svetega rimskega esarstva
Kraljica žena Nemčije

1225–1228