Wikipedija

Intermediarni filament

strukturne komponente, ki gradijo celični citoskelet, in jih najdemo v celicah vretenčarjev, pa tudi številnih nevretenčarjev

Intermediarni filamenti (krajš. IF) so strukturne komponente, ki gradijo celični citoskelet, in jih najdemo v celicah vretenčarjev, pa tudi številnih nevretenčarjev.[1][2][3] So eni izmed treh glavnih citoskeletnih tipov, pri čemer drugi dve skupini predstavljajo mikrofilamenti (ali aktinski filamenti) in mikrotubuli.[4] Zanje je značilno tudi, da so tkivno specifični, saj se posamični tip nahaja le v specifičnih tkivih, in so zato uporabni za tehnike patološke diagnostike.[5]

Keratinski intermediarni filamenti obdajajo epitelijske celice.

Intermediarni filamenti so obširna družina med seboj sorodnih beljakovin, ki si večinoma delijo skupne strukturne in kemijske lastnosti. Pridevnik intermediarni (vmesni) izhaja iz dejstva, da je njihov prečni premer približno 10 nanometrov in se jih s tem uvršča med ožje mikrofilamente (širine okoli 7 nanometrov) ter širše mikrotubule (s približno 25 nanometri premera) in miozinske filamente, ki jih najdemo v mišičnih celicah.[6][1][7][8] Živalske intermediarne filamente se na podlagi podobnosti aminokislinskega zaporedja in zgradbe beljakovin kategorizira v šest tipov,[9] pri čemer je večina citoplazemskih filamentov, medtem ko se lamin nahaja v jedru, kjer gradi jedrno lamino.[10]

Vloga in zgradba uredi

V celici se razporejajo po veliki površini citoplazme in tvorijo tudi povezave s celično membrano, obenem jih najdemo v celičnem jedru, kjer sestavljajo strukturo, imenovano jedrna lamina. Med intermediarnimi filamenti in mikrotubuli se občasno vzpostavijo vezi. V epitelijskih, živčnih in mišičnih celicah je še posebej veliko intermediarnih filamentov, ker so se ti sposobni upirati silam raztezka, ki mnogokrat delujejo na omenjene celične tipe.[4] Hkrati veljajo za najstabilnejše in najmočnejše filamente citoskeleta.[11][5] Po nekaterih podatkih obstaja vsaj 50 različnih genov, ki nosijo zapis za intermediarne filamente človeških celic. Intermediarni filamenti niso stalne strukture, saj se pred vsako celično delitvijo razgradijo in nato v nastalih celicah znova nastajajo. Pri tem procesu imata pomembno vlogo fosforilacija (dodajanje fosfatnih skupin) in defosforilacija (odvzemanje fosfatnih skupin) polipeptidnih podenot.[4][12]

Oblikovno so intermediarni filamenti podolgovate in nerazvejane fibrilarne (tudi nitaste) beljakovine. Osnovne značilnosti teh fibrilarnih beljakovin so skupne vsem šestim skupinah, na katere jih delimo.[4] Ena takšnih lastnosti je centralna domena, ki je v obliki podolgovate palice in jo gradijo štiri alfa (α) vijačnice,[13][14] na njenih koncih pa je kroglasta (globularna) podenota, ki v svoji velikosti in sestavi variira.[4] Za osrednjo paličasto domeno velja, da je običajno približno enotne dolžine in je sestavljena iz aminokislinskega zaporedja, ki je v veliki meri homologno vsem šestim skupinam intermediarnih filamentov.[4]

 
Modelni prikaz nastajanja intermediarnega filamenta.

Proces nastajanja intermediarnih filamentov se začne z vzporedno združitvijo dveh polipeptidov na mestu centralne alfa helikalne domene, zaradi česar se tvori dimer. Zanj je značilno, da je navzven kemijsko polaren, ker na enem koncu vsebuje dve karboksilni funkcionalni skupini (-COOH), medtem ko drugo stran zaključujeta aminski funkcionalni skupini (-NH2). Nadalje se zgodi vnovično povezovanje, ki pa sedaj poteka med dvema dimeroma, postavljenima vzporedno drug na drugega, pri čemer se aminska skupina enega nahaja na strani karboksilne skupine drugega in obratno. Zaradi tega je nastali tetramer nepolaren. Sledi povezovanje tetramerov v protofilamente, ki se v oktetu (8) združijo v en intermediarni filament, za katerega je prav tako značilna izguba polarnosti, ki pa je prisotna pri drugih dveh tipih citoskeleta, mikrotubulih in mikrofilamentih.[4][15]

Sam postopek tvorbe intermediarnih filamentov je v veliko manjši meri odvisen od energijskih molekul, kot sta GTP in ATP, saj že same podenote nosijo informacijo o pričakovani zgradbi posamičnega filamenta. Nasprotno velja za mikrofilamente in mikrotubule, pri katerih se monomeri vselej spajajo ob prisotnosti adenozina trifosfata in podobnih molekul. Nadalje obstaja še ena razlika, ki ločuje citoskeletne tipe; intermediarni filamenti namreč nastajajo v paralelni usmerjenosti, pri čemer se nove enote vključujejo na sredinskem območju filamenta, medtem ko se monomeri na nastajajoče se mikrofilamente in mikrotubule dodajajo na njihovih končnih delih.[4]

Pregled tipov intermediarnih filamentov uredi

Poznamo šest tipov intermediarnih filamentov:

  1. Tip I: kisli keratini
  2. Tip II: bazični ali nevtralni keratini
  3. Tip III: vimentinski filamenti (vimentini)
  4. Tip IV: nevrofilamenti
  5. Tip V: jedrni lamini
  6. Tip VI: nestin
 
Vimentinski filamenti (intermediarni filamenti tipa III) v fibroblastih vezivnega tkiva.

Prva dva tipa zajemata keratinske intermediarne filamente (včasih imenovane tudi citokeratini[16]), kamor spadajo keratini tipa I (kisli) in keratini tipa II (bazični ali nevtralni), pri čemer vsako kategorijo delimo dalje na več različnih keratinov. Keratinske intermediarne filamente gradijo številni heterodimeri. Za ta dva tipa intermediarnih filamentov je značilno, da se pojavljata predvsem v celicah epitelijev (denimo epidermalnih celicah, hepatocitah, urotelijskih celicah in nekaterih celicah trebušne slinavke), in da v citoplazmi celice gradita obsežno ter kompleksno zgrajeno prepleteno omrežje filamentov, ki se začenja pri jedru in razteza vse do celične membrane. Tam so lahko intermediarni filamenti sestavni člen medceličnih stikov (na primer hemidezmosomov in dezmosomov).[16][5][4] Keratini so pomembni tudi za tvorbo nohtov, roževine in las.[4][16]

Intermediarni filamenti tipa III so vimentinski filamenti (tudi vimentini) in kemijsko sorodni polipeptidi. Pojavljajo se v vezivnih tkivih (recimo fibroblastih, celicah veziva), gladkih mišičnih celicah in raznih levkocitih. Nekateri bolj znani intermediarni filamenti tega tipa so periferin (nahaja se v živčnih celicah obkrajnega oziroma perifernega živčnega sistema), kisli glijski (glia) proteini (v celicah nevroglije) in dezmin (beljakovina, značilna za skeletne mišične celice in srčnomišične celice).[4][16][7]

Tip IV so tako imenovani nevrofilamenti (NF-L, NF-M, NF-H), ki jih v večjih količinah najdemo v aksonskih izrastkih gibalnih živčnih celic (tudi motoričnih nevronov), kjer služijo kot oporni elementi, sodelujejo pa tudi pri rasti aksonov.[4][16] S kratico NF-L poimenujemo lahke nevrofilamente (ang. light), NF-M so srednji nevrofilamenti (ang. medium), NF-H predstavlja težke nevrofilamente (ang. heavy).[16][7][17]

Jedrni lamini ali intermediarni filamenti tipa V gradijo jedrno lamino (mrežasto strukturo neposredno pod jedrno ovojnico) celičnega jedra.[4][7] Ta tip intermediarnih filamentov naj bi bil evolucijsko najstarejši, saj ima precej skupnih lastnosti s citoplazemskimi filamenti nekaterih nevretenčarjev.[16][18]

Nestin je intermediarni filament tipa VI, ki je dejaven tudi med embrionalnim razvojem in ga najdemo denimo v matičnih celicah.[4] Sem prav tako spadajo beljakovine, ki so povezane z delovanje očesne leče.[8]

Intermediarni filamenti in bolezni uredi

Genetsko bolezensko stanje, ki je povezano z nepravilnostmi v zvezi z intermediarnimi filamenti, je epidermolysis bullosa simplex (EBS), za katero je značilno, da mutacija gena za polipeptid K14 (pripadnik keratinskih intermediarnih filamentov) prepreči tvorbo keratinske mreže. Posledično pride do razpadanja kože in pojava mehurjev.[4][7][19]

Smrtne so lahko napake ali preveliko kopičenje nevrofilamentov gibalnih živčnih celic, zaradi česar te postanejo nefunkcionalne in vodijo v mišično atrofijo in paralizo, v skrajnih primerih pa tudi smrt. Ni sicer pojasnjeno, ali so nevrofilamenti in z njimi povezani celični dogodki zares vzrok te bolezni, ki se imenuje amiotrofična lateralna skleroza (ALS, tudi sclerosis amyotrophica lateralis[20]) ali Lou Gehringova bolezen.[4][20][7][19]

Sklici uredi

  1. ↑ 1,0 1,1 Herrmann H; Bär H; Kreplak L; Strelkov SV; Aebi U (Julij 2007). »Intermediate filaments: from cell architecture to nanomechanics«. Nature Reviews. Molecular Cell Biology. 8 (7): 562–73. doi:10.1038/nrm2197. PMID 17551517. S2CID 27115011.
  2. ↑ Chang L; Goldman RD (Avgust 2004). »Intermediate filaments mediate cytoskeletal crosstalk«. Nature Reviews. Molecular Cell Biology. 5 (8): 601–13. doi:10.1038/nrm1438. PMID 15366704. S2CID 31835055.
  3. ↑ Traub, P. (2012), Intermediate Filaments: A Review, Springer Berlin Heidelberg, str. 33, ISBN 9783642702303
  4. ↑ 4,00 4,01 4,02 4,03 4,04 4,05 4,06 4,07 4,08 4,09 4,10 4,11 4,12 4,13 4,14 4,15 Jezernik, Kristijan; Sterle, Maksimiljan; Omerzel Vujić, Erika; Lampe Kajtna, Mojca (2012). Celična biologija : učbenik za študente Medicinske fakultete (1. izd., 1. natis izd.). Ljubljana: DZS. ISBN 978-961-02-0286-8. OCLC 821110606.
  5. ↑ 5,0 5,1 5,2 Erdani-Kreft, Mateja; Erman, Andreja; Hudoklin, Samo; Resnik, Nataša (2015). Celična biologija (1. izd.). Ljubljana: Medicinska fakulteta, Inštitut za biologijo celice. ISBN 978-961-267-100-6. OCLC 938570032.
  6. ↑ Ishikawa, H.; Bischoff, R.; Holtzer, H. (september 1968). »Mitosis and intermediate-sized filaments in developing skeletal muscle«. The Journal of Cell Biology. Zv. 38, št. 3. str. 538–555. doi:10.1083/jcb.38.3.538. ISSN 0021-9525. PMC 2108373. PMID 5664223.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  7. ↑ 7,0 7,1 7,2 7,3 7,4 7,5 Cooper, Geoffrey M. (2000). »Intermediate Filaments«. The Cell: A Molecular Approach. 2nd edition (v angleščini).
  8. ↑ 8,0 8,1 »The cell. 7. Cytosol. Cytoskeleton. Intermediate filaments. Atlas of plant and animal histology«. mmegias.webs.uvigo.es. Pridobljeno 19. januarja 2021.
  9. ↑ Szeverenyi, Ildiko; Cassidy, Andrew J.; Chung, Cheuk Wang; Lee, Bernett T. K.; Common, John E. A.; Ogg, Stephen C.; Chen, Huijia; Sim, Shu Yin; Goh, Walter L. P. (Marec 2008). »The Human Intermediate Filament Database: comprehensive information on a gene family involved in many human diseases«. Human Mutation. Zv. 29, št. 3. str. 351–360. doi:10.1002/humu.20652. ISSN 1098-1004. PMID 18033728.
  10. ↑ Soltys, B. J.; Gupta, R. S. (Oktober 1992). »Interrelationships of endoplasmic reticulum, mitochondria, intermediate filaments, and microtubules--a quadruple fluorescence labeling study«. Biochemistry and Cell Biology = Biochimie Et Biologie Cellulaire. Zv. 70, št. 10–11. str. 1174–1186. doi:10.1139/o92-163. ISSN 0829-8211. PMID 1363623.
  11. ↑ »Termania - Mali leksikon biokemije in molekularne biologije - intermediarni filament«. www.termania.net. Pridobljeno 19. januarja 2021.
  12. ↑ Helfand, Brian T.; Chang, Lynne; Goldman, Robert D. (15. januar 2004). »Intermediate filaments are dynamic and motile elements of cellular architecture«. Journal of Cell Science. Zv. 117, št. Pt 2. str. 133–141. doi:10.1242/jcs.00936. ISSN 0021-9533. PMID 14676269.
  13. ↑ Hanukoglu, I.; Fuchs, E. (Julij 1983). »The cDNA sequence of a Type II cytoskeletal keratin reveals constant and variable structural domains among keratins«. Cell. Zv. 33, št. 3. str. 915–924. doi:10.1016/0092-8674(83)90034-x. ISSN 0092-8674. PMID 6191871.
  14. ↑ Lee, Chang-Hun; Kim, Min-Sung; Chung, Byung Min; Leahy, Daniel J.; Coulombe, Pierre A. (17. junij 2012). »Structural basis for heteromeric assembly and perinuclear organization of keratin filaments«. Nature Structural & Molecular Biology. Zv. 19, št. 7. str. 707–715. doi:10.1038/nsmb.2330. ISSN 1545-9985. PMC 3864793. PMID 22705788.
  15. ↑ Hickman, Cleveland P., Jr. (2004). Integrated principles of zoology (12. izd.). Boston: McGraw-Hill. ISBN 0-07-243940-8. OCLC 51898758.
  16. ↑ 16,0 16,1 16,2 16,3 16,4 16,5 16,6 »Human Intermediate Filament Database«. www.interfil.org. Pridobljeno 19. januarja 2021.
  17. ↑ Bott, Christopher J.; Winckler, Bettina (2020). »Intermediate filaments in developing neurons: Beyond structure«. Cytoskeleton (v angleščini). Zv. 77, št. 3–4. str. 110–128. doi:10.1002/cm.21597. ISSN 1949-3592.
  18. ↑ »Intermediate Filaments | Celebrate Cytochemistry | Gwen V. Childs, Ph.D.«. cytochemistry.net. Pridobljeno 19. januarja 2021.
  19. ↑ 19,0 19,1 »Molecular Expressions Cell Biology: Intermediate Filaments«. micro.magnet.fsu.edu. Pridobljeno 19. januarja 2021.
  20. ↑ 20,0 20,1 »Termania - Slovenski medicinski slovar - skleróza«. www.termania.net. Pridobljeno 19. januarja 2021.

Glej tudi uredi

Zunanje povezave uredi

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Intermediarni_filament&oldid=5990132«