Hlapec Jernej in njegova pravica

Hlapec Jernej in njegova pravica je socialna povest slovenskega pisatelja Ivana Cankarja, ki je nastala na osnovi agitacijske brošure, ki naj bi bila napisana za praktične potrebe pri pridobivanju delavskih glasov na takratnih deželnozborskih volitvah. Nastala je leta 1907, takoj po volitvah.

Hlapec Jernej in njegova pravica
Avtor	Ivan Cankar
Država	Slovenija
Jezik	Slovenščina
Založnik	Cankarjeva založba
Datum izida	1907
Žanr	Socialna povest
Vrsta medija	Tisk (trda vezava)
Št. strani	72 strani
Knjiga je del zbirke/serije
Serija	Zbirka Dediščina
Klasifikacija
ISBN	961-231-502-7
COBISS ID	225209344
UDK	225209344
Predmetne oznake	Satira, pravica, gospodarjenje, delavci

Ideja in motivi

Gre za spopad med pravico lastnine in pravico dela/delavstva. Jernej se srečuje z ljudmi, pri katerih išče svojo pravico, a je ne najde. Predstavlja družbenozgodovinsko utemeljno pravico proletariata do plodov svojega dela. Prepričan je, da bo Jernej našel pravico.

Oblika

Pripoved je slogovno na visoki ravni, ima tudi prvine iz Biblije – biblijski slog. Paralelizem členov, s katerim so poudarjene hlapčeve besede, retorična vprašanja, metafore. Pojavlja se tudi močna ironija, ki je bila vedno Cankarjevo orožje, s katerim je v svojih delih žalil in poniževal nasprotnike ter njihova dejanja in mišljenje. Z vsem tem se nam o Jerneju izgradi čisto drugačna podoba kot tista, ki si jo ustvarimo pri besedi »hlapec«.

Vsebina

Hlapec Jernej je pri starem Sitarju delal na domačiji 40 let. Po smrti starega Sitarja verjame, da zaradi 40-letnega vloženega dela pripada posest njemu, dobi pa jo, seveda, gospodarjev najstarejši sin, ki pa nikoli ni vlagal kaj dosti dela in časa v kmetijo. Zato se Jernej razburi in kar ne neha zahtevati, kar mu, po njegovem mnenju, pripada. Mladi Sitar pa ga nažene s posestva, saj ga noče trpeti in ga tako prepusti usodi, saj je vse, kar je Jernej imel, delo in življenje na domačiji.

Zatorej se odpravi naokoli do pomembnih ljudi na Betajnovi (pri študentu, županu, kmetih v krčmi, pri otrocih, pri sodniku), ko pa je ne najde tam, se pa odpravi v Ljubljano, kjer išče pravico pri sodnikih, kjer ga tudi priprejo. Ve, da ima pravico do zemlje, ki mu je bila krivično odtegnjena, in zatorej prosi in prepričuje ljudi, da mu jo pomagajo doseči. Za pravico sprašuje zdaj Jernej pri ljudeh v vasi, kasneje se odpravi v mesto in jo išče tam. Nazadnje se odpravi celo na Dunaj, a je tudi tam ne najde. Povsod mu nasprotujejo in se ga otepajo, češ starec je nor, dokler jim ni zadosti in ga zaprejo. Pošljejo ga v rojstno vas, kjer ga zavrne župan, zatem se odpravi v domačo vas in se obrne še na župnika. Ko ga zavrne še slednji, se odloči zažgati Sitarjevo domačijo. Ljudje, ki prihitijo na pogorišče, pa ga zaradi tega vržejo v ogenj, kjer umre.

Ogenj gori z rdečim plamenom! Ta rdeči plamen naj bi bil simbol za revolucijo v družbenem sistemu in pa v glavah ljudi. Iz nasprotja med Jernejevo miselnostjo in stvarnim svetom se poraja Jernejeva tragika. On pač ne razume, kako se mu lahko godi taka krivica, a je nihče ne vidi ali pa noče videti. On verjame v svojo idejo in verjame v možnost njene uresničitve, drugi pa ga zavračajo kot blazneža in vedno bolj se zdi, da je hlapčevo upanje iluzorno.

Hlapec Jernej, njegova ideja in ideal pripadajo bolj daljni prihodnosti in se zato to iskanje pravice v sedanjosti zdi nesmiselno. Povest ima ciklično paralelno zgradbo, med samim pripovedovanjem pa se začuti idejno stopnjevanje ob vsakem novem pogovoru Jerneja z ljudmi, na katere se obrne.

Viri

• Ivan Cankar. Hlapec Jernej in njegova pravica, Cankarjeva založba, Ljubljana 2006