Grad Rozafa
Grad Rozafa (albansko Kalaja e Rozafës), znan tudi kot Skadrski grad (albansko Kalaja e Shkodrës) je grad v bližini mesta Skader v severozahodni Albaniji. Dviga se na skalnatem griču, 130 metrov nad morsko gladino, obkrožen z rekama Bojana in Drim.
| Grad Rozafa | |
|---|---|
Kalaja e Rozafës | |
| Skader, Albanija | |
.JPG) Mošeja sultana Fatiha Mehmeta, pred Osmanskim cesarstvom je bila cerkev (cerkev svetega Štefana) znotraj Rozafe | |
| Koordinati | 42°02′47″N 19°29′37″E / 42.0465°N 19.4935°E |
| Vrsta | grad na skali |
| Informacije o nahajališču | |
| Lastnik |  Albanija |
| Pod nadzorom | Iliri  Rimsko cesarstvo  Bizantinsko cesarstvo Duklja Raška .svg){kind=small} Kraljevina Srbija (1217-1345) .svg){kind=small} Srbsko cesarstvo  Zeta Slika:Zaharia family.png družina Zaharia .svg){kind=small} Beneška republika  Osmansko cesarstvo  Kraljevina Črna gora Velika sila Albanija |
| Odprto za javnost | da |
Zgodovina uredi
Antika uredi
Zaradi svoje strateške lege je bil hrib poseljen že v antiki. Bil je ilirska trdnjava v času vladavine Labeatov in Ardijejcev, katerih prestolnica je bila Scodra.[1]
Med tretjo ilirsko vojno je ilirski kralj Gencij zbral svoje sile v Scodri. Ko ga je napadla rimska vojska pod vodstvom L. Anicija Gala, je Gencij pobegnil v mesto in bil tam ujet v upanju, da bo njegov brat Karavancij vsak trenutek prišel z veliko vojsko, a se to ni zgodilo. Po porazu je Gencij poslal dva ugledna plemenska voditelja, Tevtika in Bellusa, kot odposlanca za pogajanja z rimskim poveljnikom. Tretji dan premirja se je Gencij predal Rimljanom, bil je priprt in poslan v Rim. Rimska vojska je korakala severno od Skadrskega jezera, kjer je pri Meteonu ujela Gencijevo ženo, kraljico Etuto, njegovega brata Karavancija, njegova sinova Skerdilaida in Pleurata skupaj z vodilnimi Iliri.[2]
Padec Ardijejskega kraljestva leta 168 pr. n. št.[3] Tit Livij prenaša na ceremonialni način Anicijeve zmage v Rimu:
V nekaj dneh je tako na kopnem kot na morju premagal pogumno ilirsko pleme, ki se je zanašalo na svoje poznavanje lastnega ozemlja in utrdb.
Srednji vek in osmansko obdobje uredi
Nemški pisatelj in raziskovalec iz 19. stoletja Johann Georg von Hahn je namignil, da je bilo starodavno in srednjeveško mesto Skader neposredno južno od hriba Rozafa, med hribom in sotočjem Bojane in Drima. Utrdbe, kakršne so se ohranile do danes, so večinoma beneškega izvora.[4]
Znotraj gradu so ruševine beneške katoliške cerkve iz 13. stoletja, ki jo znanstveniki štejejo za stolnico sv. Štefana, ki se je po obleganju Skadra v 15. stoletju, ko je mesto zavzelo Osmansko cesarstvo, spremenila v mošejo sultana Fatiha Mehmeta.[5]
Grad je bil prizorišče več znanih obleganj, vključno z obleganjem Skadra v letih 1478–79 in obleganjem Skadra v letih 1912–13. Grad in njegova okolica tvorita Arheološki park Albanije.
Legenda uredi
Razširjeno legendo o žrtvovanju in zazidavi ženske pri gradnji tradicionalno ustno prenašajo Albanci in jo povezujejo z gradnjo gradu Rozafa.[6][7][8][9]
Zgodba pripoveduje o treh bratih, ki so se podali graditi grad. Delali so ves dan, ponoči pa so se temeljni zidovi porušili. Srečali so modrega starca, za katerega se je zdelo, da pozna rešitev problema, in jih je vprašal, ali so poročeni. Ko so trije bratje odgovorili pritrdilno, je starec rekel:
Če res želite dokončati grad, morate priseči, da svojim ženam ne boste nikoli povedali tega, kar vam bom zdaj povedal. Ženo, ki vam jutri prinese hrano, morate živo zakopati v zid gradu. Le tako bodo temelji ostali na mestu in trajali večno.
Trije bratje so prisegli, da ne bodo govorili s svojimi ženami o tem, kar se je zgodilo. Vendar sta najstarejša brata prelomila obljubo in tiho povedala svojima ženama vse, pošteni najmlajši brat pa je obdržal svojo besedo in nič rekel. Mati treh bratov o njunem dogovoru ni vedela nič in ko je naslednjega dne ob kosilu prosila snahe, naj prinesejo kosilo delavcem, sta dve z izgovorom zavrnili. Bratje so nestrpno čakali, katera žena nosi košaro s hrano. Bila je Rozafa, žena najmlajšega brata, ki je svojega mlajšega sina pustila doma. Najmlajši brat ji je jezen razložil, v čem je posel, da jo bodo žrtvovali in zakopali v obzidje gradu, da bodo lahko dokončali gradnjo, ona pa ni ugovarjala, ampak je bila v skrbeh za svojega sinčka:[8]
Imam samo eno prošnjo. Ko me obzidaš, pusti luknjo za moje desno oko, za mojo desno roko, za desno nogo in za desno dojko. Imam majhnega sina. Ko bo začel jokati, ga bom razveselila z desnim očesom, z desnico ga bom tolažila, z desno nogo ga bom uspavala in z desno dojko napojila. Naj se moje prsi okamenijo in grad cveti. Naj moj sin postane velik junak, vladar sveta.
Ena izmed najbolj znanih različic legende je srbska epska pesem Zidanje Skadra, ki jo je objavil Vuk Karadžić, potem ko je zapisal ljudsko pesem, ki jo je zapel hercegovski pravljičar Stari Raško.[10][11][12] Različica pesmi v srbskem jeziku je najstarejša zabeležena različica legende in prva, ki si je prislužila literarno slavo.[13] Tri brate v legendi so zastopali člani družine Mrnjavčević, Vukašin, Uglješa in Gojko.[14] Leta 1824 je Karadžić poslal izvod svoje zbirke ljudskih pesmi Jakobu Grimmu, ki ga je pesem še posebej navdušila. Grimm jo je prevedel v nemščino in jo opisal kot »eno najbolj ganljivih pesmi vseh narodov in vseh časov«.[15] Johann Wolfgang von Goethe je objavil nemški prevod, vendar se ni strinjal z Grimmovim mnenjem, ker se mu je zdel duh pesmi »vraževerno barbarski«. Alan Dundes, slavni folklorist, je ugotovil, da je Grimmovo mnenje prevladalo in da balado še naprej občudujejo generacije ljudskih pevcev in učenjakov balad.
Turizem uredi
| Obdobje | Obiskovalcev |
| 2016 | 38.631[16] |
| 2017 | Okoli 50.000[16] |
Galerija uredi
-
Osrednji del gradu -
V notranjosti gradu -
Minaret mošeje Sultana Mehmeta Fatiha -
Stena, poraščena s travo -
Grad Rozafa leta 1863 -
Pogled na reko Bojano z grajskega obzidja -
Ruševine gradu -
Upodobitev gradu na hrbtni strani bankovca za 1 lek iz leta 1964
Sklici uredi
- ↑ Evans 2006, str. 83.
- ↑ Wilkes 1995, str. 174.
- ↑ Wilkes 1995, str. 72.
- ↑ Von Hahn 1854, str. 94-96.
- ↑ Kiel 1990, str. 230.
- ↑ Dundes 1996, str. 65,68.
- ↑ Cornis-Pope & Neubauer 2004, str. 269.
- ↑ 8,0 8,1 Elsie 1994, str. 32.
- ↑ Fischer 2002, str. 6.
- ↑ Dundes 1996, str. 3,146.
- ↑ Cornis-Pope & Neubauer 2004, str. 273.
- ↑ Skëndi 2007, str. 75.
- ↑ Dundes 1996, str. 146.
- ↑ Dundes 1996, str. 150.
- ↑ Dundes 1996, str. 3.
- ↑ 16,0 16,1 »DRKK Shkodër«. www.facebook.com (v angleščini). Pridobljeno 12. junija 2018.
Viri uredi
- Fischer, Bernd j. (2002). Albanian identities: myth and history. Indiana University Press. ISBN 978-0-253-34189-1. Pridobljeno 23. septembra 2010.
- Wilkes, J. J. (1995). The Illyrians. Oxford, United Kingdom: Blackwell Publishing. ISBN 0-631-19807-5.
- Von Hahn, J.G. (1854). Albanesische Studien. Jena: Verlag von Friedrich Mauke.
- Kiel, Machiel (1990). Research Centre for Islamic History, Art and Culture (ur.). Ottoman architecture in Albania (1385-1912). Islamic art series (v nemščini). Zv. Band 5. Istanbul. ISBN 92-9063-330-1.
- Berranger, Danièle (2007). Épire, Illyrie, Macédoine: mélanges offerts au professeur Pierre Cabanes. Presses Univ Blaise Pascal. ISBN 2845163517.
- Evans, Arthur; in sod. (J. J. Wilkes) (2006). Ancient Illyria: An Archaeological Exploration. I.B.Tauris. ISBN 1845111672.
- Elsie, Robert (1994). Albanian Folktales and Legends. Naim Frashëri Publishing Company. Arhivirano iz prvotnega spletišča (pdf) dne 28. julija 2009.
- Dundes, Alan (1996). The Walled-Up Wife: A Casebook. University of Wisconsin Press. ISBN 9780299150730.
- Cornis-Pope, Marcel; Neubauer, John (2004). History of the Literary Cultures of East-Central Europe: Junctures and Disjunctures in the 19th and 20th Centuries. John Benjamins Publishing. ISBN 978-90-272-3455-1.
- Skëndi, Stavro (2007). Poezia epike gojore e shqiptarëve dhe e sllavëve të jugut. Instituti i Dialogut & Komunikimit. ISBN 9789994398201.
Zunanje povezave uredi
