Grad Žlemberk

Grad Žlemberk (nemško Burg Schmierenberg) je bil srednjeveški grad na hribu, ki je stal na vrhu gozdnatega hriba, ki se nagiba proti severu v nekdanji občini Gradišče (Schloßberg) blizu meje s Slovenijo.

Grad Žlemberk Schloss Schmirnberg
Razvaline gradu Žlemberk
Lega	Gradišče pri Lučanah
Koordinati	46°37′55″N 15°29′15″E
Zgrajeno	pred 1100
Arhitekturni slog	višinski grad
Uprava	trdnjava in gosposko prebivališče grofov
Lastnik	gospodje Schönbergi, Spanheimi, gospodje Mureški, grofje Vovbrški, Pfanberški grofje, grofje Hohenlohe, gospodje von Walsee, Celjski grofje, Habsburžani, grofje Stubenberški, grofovska družina Schönborn
Geografska lega: Grad Žlemberk Schloss Schmirnberg, Avstrija

Risba Matthäus Meriana iz leta 1649

Grad Žlemberk leta 1681

Zgodovina

Grad se prvič omenja okoli leta 1250 kot castrum Smilnburch v lasti Hadmarja von Schönbercha, vendar verjetno, da so ga Spanheimi zgradili že v 11. stoletju in ga podarili svojemu hišnemu samostanu v Šentpavlu. Gospoščina, ki mu je pripadala, je tedaj obsegala celotno območje Lučan (gospodov iz Liubschach , plemeniti služabniki samostana) in tudi območja zahodno in južno od hribovitih grebenov Kozjaka proti Dravi. Graščina (Gesloß) je vključevala tudi glavni dvor (Meierhof), ki je bil že v zgodnji fazi ločen od gospoščine in se nato razvil v grad Lučane ali Trautenburg.

Šentpavel je z gradom pripadal gospodom Cmureškim, ki so z Reimbertom II. leta 1245 izumrli. Reimbertova hči Mechthild je grad in gospostvo prinesla svojemu možu Hadmarju von Schönbergu, ki je leta 1250 potrdil ponižno vrnitev odtujene posesti škofiji Seckau. Leta 1255 je njegova vdova Mechthild povrnila škodo opatiji Šentpavel, ki jo je utrpel Hadmar. Okoli leta 1282 so Schönbergerji prodali grad Žlemberk grofu Ulriku Vovbrškemu, katerega gradiščan Marquard (Merkel) Žlemberški je pogosto dokumentiran do približno leta 1300. Nekaj let kasneje je grad očitno služil kot jamstvo za doto Ulrikovi hčerki Elizabeti, katere prvi mož grof Herman Pfanberški je umrl že leta 1287.

Leta 1292, ko je bil grof Ulrik Vovbrški vodja štajerske plemiške vstaje proti vojvodi Albrehtu I., so vojvodske čete grad Žlemberk zasedle, a so ga leta 1295 vrnile. 22. junija 1297 je Elizabeta, vdova grofa Hermana Pfanberškega, na gradu Dravograd, podelila kmetiji v vaseh Kitzelsdorf in Lateindorf in gornino pri Ivniku, ki jih je imel od Pfanberških grofov v fevdu Marquard Žlemberški, Marenberškemu samostanu za Marquardovo hčer Diemut, tamkajšnjo redovnico.

Leta 1303 najdemo Elizabeto z njenim drugim možem Henrikom von Hohenlohe, da živi na Žlemberku, kjer so marca podpisali listino v korist opatije v Šentpavlu. In tudi leta 1322, ko je moška linija Vovbrških izumrla, je Žlemberk ostal v lasti plemičev Hohenlohe - skupaj z Dravogradom in nekaterimi zgornještajerskimi posestvi. Leta 1326 so grad in gospoščino »Smyelenburch« prodali za 3000 mark srebra Ulriku von Walsee, ki sta ga leta 1352 nasledila brata Ulrik II. in Friderik. Po njuni smrti je Žlemberk pripadel Eberhardu VIII. († 1363).

Leta 1363 je Šentpavelski samostan Žlemberk podelil vojvodi Rudolf IV., po njegovi smrti leta 1365 pa Celjskim grofom. Leta 1443 je kralj Friedrich III. iz Žlemberka iztisnil Celjske in jih nadomestil s svojim privržencem Pankracem von Rindscheidom, ki je grad dobil »za svoje zasluge iz mladosti» - leta 1445 pa je gospostvo postalo deželnoknežji zastavni fevd z deželnim sodiščem in krvnim sodstvom. Leta 1458 pa se je trg Lučane osamosvojil in izločil iz gospostva Žlemberk. Leta 1596 je grad prevzel funkcijo v obrambi pred turško nevarnostjo v obliki opozorilnega kresa.

Do leta 1621, ko ga je cesar Ferdinand II. prodal, je grad ostal v suvereni lasti deželnega kneza. V 17. stoletju je bil v lasti družine Stubenberg, od 1720 do 1912 pa rodbine Schönborn.

Različice imen

Smyelburch, Smilburch, Smiellnburch, Schmielnberg, Schmielenberg, Smiellenberg, Smiellnberg, Schmiernberg, Schmierenberg in slovensko: Žlemberk

Galerija

• Fotografije
• 
  Pogled na severozahod
• 
  Stolp na južni strani
• 
  Ruševine v južnem delu
• 
  Pogled na dvorišče
• 
  Ruševine v severnem delu

Viri

• Werner Murgg: Burgruinen der Steiermark. In: Fundberichte aus Österreich, Materialhefte, Reihe B, Band 2. Herausgegeben vom Bundesdenkmalamt, Abteilung für Bodendenkmale, Verlag Ferdinant Berger und Söhne, Wien 2009, S. 86–87.
• Robert Baravalle: Steirische Burgen und Schlösser. 1. Band, Graz 1936, S. 121 ff.
• Kofler, Alexandra: So wurde Schmirnberg zur Ruine, in: Kleine Zeitung, 19. August 2018 2018
• Kramer-Drauberg, Barbara / Szakmáry, Heribert: Schlösser, Burgen und Ruinen der Steiermark - Band 1, Gnas 2007
• Martinic, Georg Clam: Österreichisches Burgenlexikon, Linz 1991

Zunanje povezave

• Urbar Schmirnberg, (PDF 812 kB)