Gorski gozdovi Hadžar
Gorski gozdovi Hadžar so zmerna ekoregija travišč, savane in grmičevja v gorovju Hadžar na vzhodnem Arabskem polotoku, ki se razteza čez dele Omana in Združenih arabskih emiratov.[2]
| Gorski gozdovi Hadžar | |
|---|---|
.jpg) Jebel Šams, Oman | |
 Zemljevid ekoregije | |
| Ekologija | |
| Regija | Afrotropical realm |
| Biom | Travišča, savana in makija zmernega pasu |
| Meje | Puščava in polpuščava Omanskega zaliva |
| Geografija | |
| Površina | 25.604 km2 |
| Države | Oman in Združeni arabski emirati |
| Varstvo | |
| Status varovanja | Kritično/ogroženo[1] |
| Zaščiteno | 1,27%[2] |
Geografija uredi
Ekoregija vključuje zgornje vzpetine gorovja Hadžar. Gore tvorijo lok od severozahoda proti jugovzhodu skozi dele Omana in Združenih arabskih emiratov, ki segajo v dolžino več kot 500 kilometrov. Gore potekajo vzporedno z obalo Omanskega zaliva, z regijo Batina v obalni nižini med gorami in morjem.
Al Hajar al Gharbi ali zahodni Hadžar se razteza od polotoka Musandam na severovzhodni konici Arabskega polotoka skozi zahodni ZAE in severni Oman. Al Hajar ash Sharqi ali vzhodni Hadžar se razteza proti vzhodu proti Ras al Haddu, skrajni vzhodni točki v Omanu in Arabskem polotoku. Samail Gap ločuje vzhodni in zahodni del območja. Apnenčasta masiva Džebel Šams (2997 metrov) in Džebel Ahdar (2980 metrov), ki sta v zahodnem Hadžarju tik zahodno od Sumail Gapa, sta najvišja vrhova v območju. Najvišji vrh v vzhodnem Hadžarju je visok 2152 metrov.
Gore so sestavljene večinoma iz krednega apnenca, skupaj z izdanki metamorfnih in magmatskih kamnin, vključno s sivo-rjavimi [fofioliti]].
Puščavska in polpuščavska ekoregija Omanskega zaliva obdaja gorske gozdove na nižjih nadmorskih višinah.
Podnebje uredi
Ekoregija ima polsušno zmerno podnebje, ki v nižjih legah prehaja v subtropsko. Najhladnejši meseci so od decembra do marca, ko so v gorah nevihte, dež, nevihte s točo in občasno sneg, zlasti v višjih legah. Od aprila do septembra so toplejši, z občasnimi nevihtami, ki jih prinašajo monsuni v Indijskem oceanu.
Rastlinstvo uredi
Naravni tipi vegetacije vključujejo grmičevje in odprte gozdove, rastlinstvo pa se spreminja glede na nadmorsko višino in osnovno geologijo.
Odprti gozdovi z oljko (Olea europaea), Sideroxylon mascatense in Dodonaea viscosa (znan kot širokolistni hmelj) se raztezajo od 1100 do 2500 metrov nadmorske višine. Ziziphus spina-christi, Prosopis cineraria, akacija Vachellia tortilia in Ficus salicifolia ter druge vrste fig najdemo v sezonskih vodotokih (vadi). Na strmih pobočjih prevladuje navadni mleček (Euphorbia larica), poleg njega pa še vrtnasti slamnik (Vachelia tortilis), mavrica (V. gerardii) in aphylla periploca.
Montanski gozdovi se pojavljajo na visokih vrhovih med 2100 in 3000 metri nadmorske višine. Brin Juniperus seravschanica[3] je značilno drevo, včasih pomešano z Olea europaea.
Na polotoku Musandam je v polzimzelenih gozdovih nad 1300 metrov nadmorske višine prej prevladoval Sideroxylon mascatense, zdaj pa v degradiranih gozdovih prevladuje Dodonaea viscosa. Med 1800 in 2000 metri nadmorske višine divji mandelj Prunus arabica tvori gozdove z Ephedra pachyclada in gosto pritlično plastjo grma Artemisia sieberi.[4]
Ceratonia oreothauma ssp. oreothauma je endemična podvrsta drevesa, ki jo najdemo samo v eni dolini na Džebel Asvad v vzhodnem Hadžarju. Druga podvrsta se pojavlja v Somaliji.[5]
Živalstvo uredi
Arabski tar (Arabitragus jayakari) je endemit v regiji. Drugi veliki sesalci se pojavljajo v majhnem številu, vključno gorska gazela (Gazella gazella), zlasti v rezervatu Vadi Sareen, arabski volk (Canis lupus arabs), progasta hijena (Hyaena hyaena) in afriška divja mačka (Felis lybica lybica).
V gorah je endemičnih pet vrst kuščarjev – emiratski listoprsti gekon (Asaccus caudivolvulus), gallagherjev gekon (Asaccus gallagheri), omanski skalni gekon (Pristurus celerrimus), džajakarski kuščar (Omanosaura jayakari) in modrorepi kuščar (Omanosaura cyanura). Gorski listoprsti gekon (Asaccus montanus), listnati gekon s ploščatim gobcem (Asaccus platyrhynchus) in skalni gekon Pristurus gallagheri so kuščarji, endemični za Oman, ki živijo v gorah.
Okoli Džebel Ahdarja je bilo zabeleženih 71 vrst ptic, vključno 28 gnezdilk in 41 selivk. Med stalnimi pticami so golouhi jastreb (Torgos tracheliotus), arabska jerebica (Alectoris melanocephala), peščena jerebica (Ammoperdix heyi), bleda uharica (Otus brucei), kapučasti pšeničar (Oenanthe monacha) in Humov pšeničnik (Oenanthe alboniger).
Ohranjanje in grožnje uredi
Ekoregijo ogroža prekomerna paša kamel, koz in divjih oslov. Prekomerna paša je omejila sposobnost regeneracije gozdov Ceratonia in brinovih gozdov pod 2400 metri.
Zavarovana območja uredi
1,27 % ekoregije je v zavarovanih območjih. Zavarovana območja vključujejo zaščiteno območje Hatta (28 km²) v Združenih arabskih emiratih in slikovit rezervat Al Jabal Al Akhdar (296 km²) v Omanu.
Sklici uredi
- ↑ »Al Hajar montane woodlands«. Terrestrial Ecoregions. World Wildlife Fund.
- ↑ 2,0 2,1 »Al Hajar montane woodlands«. DOPA Explorer. Pridobljeno 4. decembra 2020.
- ↑ Adams, R.P., Al-Farsi, A. & Schwarzbach, A.E. (2014). Confirmation of the southern-most population of Juniperus seravschanica in Oman by DNA sequencing of nrDNA and four cpDNA regions Phytologia 96: 218-224.
- ↑ Kürschner H. (1998) Biogeography and Introduction to Vegetation. In: Ghazanfar S.A., Fisher M. (eds) Vegetation of the Arabian Peninsula. Geobotany, vol 25. Springer, Dordrecht. DOI: 10.1007/978-94-017-3637-4_4
- ↑ Hillcoat, D., G. Lewis, and B. Verdcourt. "A New Species of Ceratonia (Leguminosae-Caesalpinioideae) from Arabia and the Somali Republic." Kew Bulletin 35, no. 2 (1980): 261-71. Accessed December 4, 2020. DOI: 10.2307/4114570.
Zunanje povezave uredi
- »Al Hajar montane woodlands«. Terrestrial Ecoregions. World Wildlife Fund.
- Al Hajar montane woodlands (DOPA)
- Al Hajar Al Gharbi montane woodlands (Encyclopedia of Earth)[mrtva povezava]