Wikipedija

Gjirokastra

mesto v Albaniji


Gjirokastra (albansko Gjirokastër, izg. [ɟiɾokastəɾ]) je mesto in občina v južni Albaniji z okoli 30.000 prebivalci v dolini med hribovjem Gjerë in reko Drinos na nadmorski višini 300 m. Je staro mesto, na seznamu Unescove svetovne dediščine vpisana kot "redek primerek dobro ohranjenega osmanskega mesta, ki so ga zgradili kmetje z velikih posesti". Nad mestom bdi trdnjava, v kateri se vsakih pet let dogaja Narodni folklorni festival. Gjirokastra je rojstni kraj nekdanjega albanskega komunističnega voditelja Enverja Hodže in pisatelja Ismaila Kadareja.

Gjirokastra

Gjirokastër
Mesto
Stari del mesta
Stari del mesta
Grb Gjirokastra
Grb
Vzdevek: 
Kamnito mesto
Gjirokastra se nahaja v Albanija
Gjirokastra
Gjirokastra
Lega Gjirokastre v Albaniji
Koordinati: 40°04′N 20°08′E / 40.067°N 20.133°E / 40.067; 20.133
Država Albanija
PokrajinaGjirokastra
Upravljanje
 • ŽupanFlamur Golëmi (PS)
Površina
 • Skupno525 km2
Nadm. višina
300 m
Prebivalstvo
 (2011)
 • Skupno28.673
 • Gostota55 preb./km2
Časovni pasUTC+1 (CET)
 • PoletniUTC+2 (CEST)
Poštna koda
6001–6003[1]
Omrežna skupina(0)84
Spletna stranwww.bashkiagjirokaster.gov.al
Uradno ime: Historic Centres of Berat and Gjirokastra
Zgodovinski središči Berata in Gjirokastre
TipKulturni
Kriterijiiii, iv
Razglasitev2005 (29. zasedanje)
ID #569
Država Albanija
Razširitev2008

Mesto se je v zgodovinskih zapisih prvič pojavilo leta 1336 pod grškim imenom Αργυρόκαστρο – Argirókastro[2] kot del Bizantinskega cesarstva.[3] Po uničenju bližnjega Adrianopolisa je postala del pravoslavne krščanske dioceze Drinopolis in Argirokastra.[4] Kasneje sta se pred osmansko okupacijo zanjo potegovala Epirski despotat in albanski klan Ivana Zenevisija. Pod osmansko oblastjo je bila pet stoletij od leta 1417 do 1913.[5] V tem času se je uradno imenovala Ergiri, včasih tudi Ergiri Kasrı.[6] V Osmanskem cesarstvu se je zaradi islamizacije in priseljevanja muslimanov iz povsem pravoslavnega mesta v 16 stoletju do zgodnjega 19. stoletja pretvorila v povsem muslimansko mesto.[7][8] Postala je tudi glavno versko središče Bektaši sufizma.[9]

Med balkanskima vojnama 1912-1913 jo je zaradi številnega grškega prebivalstva zasedla grška vojska,[10] vendar je bila kasneje leta 1913 vključena v novo neodvisno državo Albanijo. Priključitev je povzročila veliko negodovanje lokalnega grškega prebivalstva, ki se je nato uprlo. Po nekaj mesecih gverilske vojne je bila leta 1914 ustanovljena kratkoživa Republika severni Epir s prestolnico Gjirokastra. Leta 1921 je bila dokončno dodeljena Albaniji.[11] V 90. letih 20. stoletja so v mestu izbruhnili protivladni nemiri, ki so se leta 1997 končali z albansko državljansko vojno.[12]

V Gjirokastri živi skupaj s pravoslavnimi in muslimanskimi Albanci tudi velika grška manjšina.[13][14] Gjirokastra se ob Sarandi šteje za eno od središč grške skupnosti v Albaniji.[15] V mestu je tudi grški konzulat.[16]

Imena in etimologija uredi

Mesto je prvič omenjeno v dokumentih cesarja Ivana VI. Kantakuzena iz leta 1336 pod njenim srednjeveškim grškim imenom Argyrokastron (grško Αργυρόκαστρον).[17] Ime je sestavljeno iz srednjeveških grških besed argyron (ἀργυρόν), ki pomeni "srebro", in kastron (κάστρον, latinsko castrum), ki pomeni "grad" ali "trdnjavo". Ime torej pomeni "srebrni grad". Bizantinski letopisci so uporabljali tudi podobno ime Argyropolyhni (Αργυροπολύχνη), ki pomeni "srebrno mesto".[18]

Ena od teorij pravi, da je mesto dobilo ime po princesi Argjiro, legendarno osebi, o kateri je pisatelj Kostas Krystallis v 19. stoletju napisal kratek roman,[19] Ismail Kadare pa v 1960. letih pesnitev. Trditev verjetno temelji na ljudski etimologiji, saj naj bi princesa živela kasneje v 15. stoletju.[20]

Albanska oblika imena mesta je Gjirokastra, medtem ko se v narečju Gegov ime glasi Gjinokastër. Obe imeni izhajata iz grške oblike imena.[21] V aromanskem jeziku se mesto imenuje Ljurocastru, Iurucasta ali Iurucast, v sodobni grščini pa Argyrokastro (Αργυρόκαστρο). V Osmanskem cesarstvu je imela turško ime Ergiri.[6]

Zgodovina uredi

Antika uredi

V srednjem helenističnem obdobju (2100-1550 pr. n. št.) sta bili v Vodhinah izkopani dve grobni gomili, zelo podobni grobnim krogom v Mikenah. Gomili kažeta na skupne prednike s starimi Mikenci na jugu Grčije.[22] Frigijsko obdobje je v regiji trajalo od okoli 1150 pr. n. št. do okoli 850 pr. n. št. Hammond trdi, da je bil v tem obdobju v regiji mozaik majhnih frigijskih kneževin, vključno z Gjirokastro, s središćem v Vodinah. Zdi se, da je v Vodinah kasneje prišlo do zamenjave dinastije.[23]

Arheološki dokazi kažejo, da je bilo v bronasti dobi področje naseljeno s prebivalstvom, ki je verjetno govorilo severozahodno grško narečje.[24] Arheologi so našli keramične predmete iz zgodnje železne dobe, izdelane v slogu, ki se je prvič pojavil v pozni bronasti dobi v mestu Pažok v okrožju Elbasan in je bil razširjen po vsej Albaniji.[25] Najzgodnejši dokumentirani prebivalci območja okoli Gjirokastre so bili grško govoreči Haoni, ki spadajo med epirska plemena.[26] V antiki je bilo lokalno urbano središče Antigonija na nasprotnem bregu reke Drino, oddaljena okoli 5 km od Gjirokastre.[27]

Srednji vek uredi

 
Zgodovinsko mestno središče z značilno osmansko arhitekturo

Mestno obzidje je iz 3. stoletja, visoko kamnito obzidje citadele pa iz 6. do 12. stoletja.[28] V tem času se je Gjirokastra razvila v veliko trgovsko središče, znano kot Argiropolis (starogrško Ἀργυρόπολις, "Srebrno mesto") ali Argirokastron (starogrško Ἀργυρόκαστρον, "Srebrni grad").[29]

Mesto je bilo del Epirskega despotata in je kot Argirokastro prvič omenjeno v dokumentih Ivana VI. Kantakuzen leta 1336.[2] Istega leta je bil Argirokastro omenjen med mesti, ki so ostala zvesta bizantinskemu cesarju med lokalnim epirskim uporom v korist Nikeforja Orsini-Dukasa.[30]

Prva omemba skupin albanskih nomadov je z začetka 14. stoletja, ko so iskali nove pašnike in pustošili v naseljih.[18] Ti Albanci so prišli v regijo in izkoristili položaj potem, ko je črna smrt zdesetkala lokalno prebivalstvo Epirja.[18] V letih 1386–1417 se je Epirski despotat spopadal z albanskim klanom Ivana Zenevisija.[5] Leta 1399 so se grški prebivalci mesta pridružili epirskemu despotu Ezavu v kampanji proti različnim albanskim in aromanskim plemenom.[31]

Leta 1417 je Gjirokastra postala del Osmanskega cesarstva, leta 1419 pa okrožje Albanskega sandžaka.[32] Med albanskim uporom 1432–1436 so jo oblegale sile pod vodstvom Topia Zenevisija, vendar so upornike premagale osmanske čete pod vodstvom Turahan Bega.[33] V 1570. letih letih sta se lokalna plemiča Mantos Papagiannis in Panos Kestolikos kot predstavnika zasužnjene Grčije in Albanije pogajala s poglavarjem Svete lige Janezom Avstrijskim in drugimi evropskimi vladarji o možnosti oboroženega boja proti Osmanskemu cesarstvu. Grška in albanska pobuda ni obrodila sadov.[34][35][36]

Po navedbah turškega popotnika Evlije Čelebija, ki je mesto obiskal leta 1670, je bilo takrat v mestu 200 hiš, v krščanski vzhodni soseski Küçük Varoş (Mala vas) 200 hiš in v soseski Büjük Varoş (Velika vas) 150 hiš. Mesto je imelo še šest drugih sosesk: Palorto, Vutoš, Dunavat, Manalat, Hadži Bej in Memi Bej, ki so se razprostirale na osmih gričih okoli mesta.[37] Po popotnikovih besedah je imelo mesto takrat okoli 2000 hiš, osem mošej, tri cerkve, 280 trgovin, pet vodnjakov in pet gostiln.[37] Od 16. stoletja do zgodnjega 19. stoletja se je Gjirokastra spremenila iz pretežno krščanskega mesta v mesto z muslimansko večino, delno zaradi islamizacije in delno zaradi priseljevanja muslimanskih spreobrnjencev iz okoliškega podeželja.[7][8]

Kasnejša zgodovina uredi

 
Edward Lear (4. november 1848): Trdnjava in akvadukt v Gjirokastri[38]

Leta 1811 je Gjirokastra postala del Janinskega pašaluka, ki ga je takrat vodil v Albaniji rojeni Ali Paša Janinski. Pašaluk je pretvoril v svoj skoraj avtonomni fevd, kar je trajalo do njegove smrti leta 1822. Po ukinitvi pašaluka leta 1868 je Gjirokastra postala glavno mesto sandžaka Ergiri. 23. julija 1880 je bil v mestu kongres južnoalbanskih odborov Prizrenske lige, na katerem je bilo dogovorjeno, da se bodo, če bodo z Albanci naseljena območja Osmanskega cesarstva priključena sosednjim državam, temu uprli.[39]

V času albanskega nacionalnega prebujanja (1831–1912) je bilo mesto glavno središče gibanja. Nekatere skupine v mestu naj bi nosile portrete Skanderbega, ki so ga takrat častili kot največjega albanskega narodnega junaka.[40] Gjirokastra je sredi 19. stoletja vidno prispevala k delovanju Osmanskega cesarstva, predvsem preko posameznikov, ki so služili kot kadiji (javni uslužbenci), in bila pomembno središče islamske kulture. Albansko usmerjeni meščani so bili v letih 1909–1912 razdeljeni v dve skupini: mestne liberalce, ki so želeli sodelovati z Grki, in albanske nacionaliste, ki so ustanovili gverilske skupine, ki so delovale na podeželju.[8] V 19. in na začetku 20. stoletja so bili albansko govoreči muslimani večinsko prebivalstvo Gjirokastre. V mestu je živelo samo nekaj grško govorečih družin.[8]

 
Uradna razglasitev Deklaracije o neodvisnosti severnega Epirja 1. marca 1914

Med balkanskima vojnama 1912-1913 so po umiku osmanske vojske iz regije Gjirokastro zasedli Grki.[41] Po podpisu Londonskega sporazuma leta 1913 in Firenškega protokola 17. decembra 1913 je mesto kljub temu pripadlo Albaniji.[42]

Sklep je med lokalnim grškim prebivalstvom sprožil ogorčenje. Predstavniki Grkov na čelu z Georgijem Hristakis-Zografosom so v znak protesta v Gjirokastri ustanovili Panepirsko skupščino.[43] Skupščina, ki ni bila povezana z Grčijo, je zahtevala bodisi lokalno avtonomijo bodisi mednarodno zasedbo vojske Velikih sil v okrajih Gjirokastra. Saranda in Korča.[44]

Aprila 1939 je Albanijo napadla Kraljevina Italija in okupirala Gjirokastro. Med grško-italijansko vojno je 8. decembra 1940 v mesto prišla grška vojska in tam ostala pet mesecev, dokler ni aprila 1941 Gjirokastre okupirala vojska nacistične Nemčije in mesto vrnila pod italijansko oblast. Po kapitulaciji Italije septembra 1943 je mesto zasedla nemška vojska. Leta 1944 je ponovno prišla pod albansko oblast.

 
Hiša, v kateri je odraščal povojni albanski voditelj Enver Hodža

V povojnem komunističnem režimu se je Gjirokastra razvila v industrijsko in trgovski središče. Kot rojstno mesto državnega voditelja Enverja Hodže je dobila status muzejskega mesta.[45] Njegova rojstna hiša je bila preurejena v muzej.[46]

Avgusta 1991 so člani lokalne grške skupnosti porušili monumentalni kip Enverja Hodže in označili konec enopartijske države.[47] Po padcu režima leta 1991 je Gjirokastra doživljala veliko gospodarsko krizo. Spomladi 1993 je regija postala središče odprtega konflikta med grško manjšino in albansko policijo.[48] Mesto je zaradi razpada piramidalnega sistema državnega gospodarstva, ki je prizadel gospodarstvo v celi državi, trpelo zlasti leta 1997.[12] Mesto je postalo središče upora proti vladi Salija Berishe, ki ga je nazadnje prisilil k odstopu. 16. septembra 1997 so rojstno hišo Enverja Hodže poškodovali neznani storilci, vendar so jo kasneje obnovili.[49]

Geografija uredi

Sedanji okraj Gjirokastra je bila ustanovljen leta 2015 z reformo lokalne uprave in združitvijo občin Antigona, Cepo, Gjirokastra, Lazarat, Lunxhëri, Odrie in Picar. Nekdanje občine so postale upravne enote okraja Gjirokastra. Sedež okraja je v Gjirokastri.[50] Leta 2011 je imela prejšnja občina Gjirokastra površino 469,55 km2[51] in 28.673 prebivalcev.[52]

Podnebje uredi

Gjirokastra leži med nižavjem zahodne Albanije in višavjem v notranjosti države, zato ima vroča sredozemska poletja in več dežja kot je običajno za takšno podnebje.

Podnebni podatki za Gjirokastër
Mesec Jan Feb Mar Apr Maj Jun Jul Avg Sep Okt Nov Dec Letno
Povprečna visoka temperatura °C 9 11 13 18 23 28 32 34 27 23 15 11 20
Povprečna dnevna temperatura °C 5 6 7 12 16 20 23 24 19 14 10 6 14
Povprečna nizka temperatura °C 1 1 2 6 10 13 15 15 12 8 5 2 8
Povprečna količina padavin mm 290 230 190 90 50 40 10 10 60 180 400 320 1.870
Povp. št. dni s padavinami (≥ 1 mm) 11 10 8 7 5 2 1 1 3 7 14 12 81
Povprečna relativna vlažnost (%) 71 69 68 69 70 62 57 57 64 67 75 73 67
Vir 1: Weatherbase
Vir 2: Climate data

Demografija uredi

Občina Gjirokastra je največja skupnost v okraju Gjirokastra. Po popisu prebivalstva leta 2011 je imela 28.673 prebivalcev (53,91 prebivalca/km2), ki so živeli v 6.919 bivalnih enotah. Okraj je imel takrat 72.176 prebivalcev.[52] Prebivalstvo je pretežno urbano, pa tudi podeželsko.[52] Število moških in žensk je skoraj enako.

Etnične skupine uredi

V Gjirokastri je skupnost etničnih Grkov, ki po podatkih Human Rights Watch šteje 4.000 oseb. Leta 1989 je grška skupnost štela okoli 30.000 oseb.[53] Grški predstavniki kljub temu trdijo, da je okoli 34% meščanov grške narodnosti.[54] Gjirokastra se šteje za središče Grške skupnosti v Albaniji.[10] Grke se najde v skoraj vseh mestnih četrtih. V mestu je tudi grški konzulat. Druge manjšine, med katerimi je največ Vlahov in Romov, so manj številčne.

Religija uredi

 
V mestu je ostala samo ena mošeja, zgrajena leta 1757

V Bizantinskem cesarstvu je bila regija del pravoslavne dioceze Drinopolis v okviru metropolije Janina. Prvič je bila omenjena v Notitiae Episcopatuum iz 10. ali 11. stoletja. Po uničenju bližnjega Adrianopolisa je bil sedež prestavljen v Gjirokastro, domnevno pod imenom Dioceza Drinopolisa in Argirokastra (grško Δρυϊνουπόλεως και Αργυροκάστρου). Lea 1835 je bila povišana v metropolijo pod neposredno jurisdikcijo Ekumenskega patriarhata Konstantinopel.[4] Danes je dioceza del Avtokefalne pravoslavne cerkve Albanije.[55] Na koncu 18. stoletja sta bili z odobritvijo osmanskih oblasti, doseženo z visoko podkupnino, obnovljeni dve obstoječi pravoslavni cerkvi. Pravoslavna stolnica Odrešenikove preobrazbe v grajski četrti je bila ponovno zgrajena leta 1773 na mestu stare cerkve.[56]

V osmanskem obdobju je bila Gjirokastra pomembno središče muslimanskega sufističnega bektaškega reda, pomembnega predvsem za širjenje pismenosti.[9] Med vladanjem Ali Paše Janinskega v zgodnjem 19. stoletju je britanski diplomat William Martin Leake na svojem potovanju iz Vlore v Gjirokastro in naprej v sedanjo Grčijo po prihodu v Gjirokastro 26. decembra 1804 v svoj dnevnik zapisal, da v mestu živi okoli 2.000 muslimanskih in 100 krščanskih družin.[57]

Leta 1925 je Albanija postala svetovno središče muslimanskega bektaškega reda. Sekta ima sedež v Tirani, v Gjirokastri pa je eno od šestih okrožij bektaškega reda v Albaniji. Sedež je v Baba Redžepovi tekiji.[58] Zgodovinsko je bilo v mestu 15 tekij in mošej, od katerih je 13 delovalo še leta 1945.[59] V mestu je bilo tudi 13 samostanov, od katerih je ohranjen samo eden. Drugih dvanajst je bilo uničenih med kulturno revolucijo komunistične vlade leta 1967.[59]

Popis prebivalstva leta 2011 je bil zaradi nepravilnosti v postopkih zelo sporen in celo bojkotiran.[60][61][62][63] Po podatkih iz popisa, ki so do neke mere sporni, je bilo v mestu 42,3% muslimanov, 5,3% bektašev, 14,6% pravoslavcev, 2,8% katolikov in 35,2% nevernih ali versko neopredeljenih. Delež slednjih je najvišji v Albaniji, ki ima povprečje 6,3%.

Kultura uredi

 
Grupi Argjiro, moška vokalna skupina iz Gjirokastre, ki izvaja gjirokastrsko albansko izopolifonijo; predsednik republike Bujar Nishani je skupino nagradil z naslovom "Veliki mojster Albanije"[64][65]
 
Grška večglasna pevska skupina
 
Ismail Kadare

Osmanski svetovni popotnik Evlija Çelebi, ki je mesto obiskal leta 1670, je opisal dve mestni podrobnosti. Ob nedeljah je slišal vajtim, tradicionalno albansko žalostinko za mrtve, ki jo je pel poklicni objokovalec. Razen tega je zapisal, da je mesto zelo glasno in ga je zato imenoval "mesto tarnanja".[66]

Roman Kronika v kamnu albanskega pisatelja Ismaila Kadareja pripoveduje zgodbo o mestu med italijansko in grško okupacijo v prvi in drugi svetovni vojni in vanjo vključi običaje prebivalcev Gjirokastre.

Albanski pisatelj Musine Kokalari je pri štiriindvajsetih letih leta 1941 v Tirani objavil zbirko desetih zgodb za mladostnike v domačem gjirokastrskem nerečju z naslovom Kot mi je povedala stara mati (albansko Siç me thotë nënua plakë). Zgodbe opisujejo vsakodnevni težave žensk iz Gjirokastre in prevladujoče običaje v regiji.[67]

V Gjirokastri domuje tako albansko kot grško večglasno petje in Narodni folklorni festival (albansko Festivali Folklorik Kombëtar), ki se dogaja vsako peto leto na mestni trdnjavi. Festival se je začel leta 1968.[68]

V mestu izhaja časnik Laiko Vima na grškem jeziku. Ustanovljen je bil leta 1945 in bil v Ljudski socialistični republiki Albaniji edini časnik v grškem jeziku.[69]

Izobraževanje uredi

Prva šola v mestu je bila ustanovljena leta 1663. Na njej se je poučevalo v grškem jeziku. Sponzorirali so jo lokalni trgovci in je delovala pod nadzorom lokalnega škofa. Ko je leta 1821 izbruhnila grška vojna za neodvisnost, je bila uničena, a je bila ponovno odprta leta 1830.[70][71] Leta 1727 je v mestu začela delovati medresa, ki je neprekinjeno delovala 240 let do leta 1967, ko je bila zaprta zaradi kulturne revolucije v komunistični Albaniji.[59] V letih 1861–1862 je bila ustanovljena grška šola za deklice, ki jo je finančno podprl lokalni grški dobrotnik Christakis Zografos.[70] Prva albanska šola v Gjirokastri je bila odprta leta 1886.[72] Danes ima Gjirokastra sedem gimnazij, dve splošni in dve strokovni srednji šoli. Poleg njih v mestu delujeta še dve srednji šoli v grškem jeziku.[73]

V mestu je Univerza Eqrema Çejabeja, ki je odprla svoja vrata leta 1968. Zaradi premajhnega vpisa v oddelki za fiziko, matematiko, biokemijo in vzgojo v vrtcih v študijskih letih 2008–2009 niso delovali.[74] Leta 2006 je bila po razpravah med albansko in grško vlado dogovorjena ustanovitev druge univerze v Gjirokastri, na kateri bi predavanja potekala v grškem jeziku.[75] Leta 2010 je na tej univerzi študiralo 35 študentov, potem pa je bil študij nenadoma prekinjen, ker je Univerza v Joanini v Grčiji zavrnila zagotavljanje učiteljev za šolsko leto 2010, grška vlada in fundacija Latsis pa sta ukinili financiranje.[74]

Gospodarstvo uredi

 
Rekonstrukcija strehe na tradicionalni hiši

Gjirokastra je predvsem trgovsko središče z nekaj industrije, zlasti s proizvodnjo živil, usnja in tekstila.[76] V zadnjem času je bila v mestu zgrajena regionalna kmetijska tržnica, na kateri se trguje z lokalno pridelanimi živili.[77] Glede na potencial južne Albanije za pridelavo ekološko pridelanih proizvodov in njeno sodelovanje z bližnjo grško Joanino, se bo regija v prihodnosti verjetno posvetila ekološkemu kmetovanju. Blagovna znamka in trženje takšnih izdelkov sta trenutno še daleč od evropskih standardov.[77] Trgovanje z grškimi obmejnimi območji spodbuja mestna Gospodarska zbornica, ustanovljena leta 1988.[78] V okviru finančne podpore Grčije Albaniji je grška vojska v mestu zgradila bolnišnico.[79]

 
Gorska esta SH78 blizu prelaza Muzina, ki povezuje celino z obalo Jonskega morja

V zadnjih letih se obnavlja veliko tradicionalnih hiš. Njihovi lastniki se vračajo v mesto in poskušajo oživiti turizem kot potencialni vir dohodka za lokalno gospodarstvo.[80][81][82][83] Nekatere hiše še naprej propadajo zaradi pomanjkanja denarja, opuščanja ali neustrezne prenove, saj lokalni obrtniki niso vključeni v te projekte.[84] Leta 2010 je bilo v grški gospodarski krizi mesto eno od prvih območij v Albaniji, ki je trpelo, saj je veliko albanskih emigrantov v Grčiji postalo brezposelnih in se je vrnilo domov.[85]

Infrastruktura uredi

Gjirokastra je s cesto SH4 povezana s Tepeleno na severu in pokrajino Dropull in grško mejo 30 km južno.

Znamenitosti uredi

 
Panorama Gjirokastre z gradu

Mesto je zgrajeno na pobočju pod citadelo.[45] Četudi je bilo mestno obzidje zgrajeno v 3. stoletju in je bilo samo mesto prvič omenjeno v 12. stoletju, je večina obstoječih stavb iz 17. in 18. stoletja. Tipične hiše so visoke do pet nadstropij in zgrajene iz kamnitih blokov. Nekatere imajo zunanje in notranje stopnišče. Domneva se, da takšna zasnova izhaja iz utrjenih podeželskih hiš, značilnih za južno Albanijo. V spodnji etaži stavbe sta cisterna za vodo in hlev. Zgornje nadstropje je sestavljeno iz sobe za goste in družinske sobe s kaminom. Višja nadstropja so namenjena družinskim članom in so s spodnjimi povezana z notranjim stopniščem.[45] Od vpisa Gjirokastre na Unescov seznam svetovne dediščine je bilo več hiš obnovljenih, druge pa še naprej propadajo.

 
Oder Narodnega folklornega festivala

Veliko hiš je zgrajenih v značilnem lokalnem slogu. Večina starih hiš je pokrita s skrilom, ki je dal mestu vzdevek "Kamnito mesto". Zelo podoben slog je viden v grški pokrajini Pelion. V Gjirokastri, Beratu in nekaj drugih albanskih mestih so v 60. in 70. letih 20. stoletja prepovedali modernizacijo. Obe mesti sta dobili status muzejskega mesta in bili vpisani na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine.[45]

 
Tipična mestna ulica

Nad mestom je trdnjava, ki nadzira strateško pomembno pot po dolini reke. Trdnjava je odprta za obiskovalce in vsebuje vojaški muzej z zaplenjenimi topovi in pomembnimi predmeti iz obdobja komunističnega odpora proti nemškim okupatorjem ter zaplenjeno ameriško vojno letalo, spomin na boj komunističnega režima proti imperialističnim silam. Prizidek so v 19. in 20. stoletju zgradili joaninski Ali Paša in vlada albanskega kralja Zoguja I. Trdnjava ima pet stolpov, urni stolp, cerkev, vodnjake, hleve za konje in številne druge zanimivosti. Severni del gradu je Zogujeva vlada spremenila v zapor, v katerem so bili v času komunističnega režima politični zaporniki.

Gjirokastra ima bazar iz osmanskega obdobja. Zgrajen je bil v 17. stoletju in obnovljen po požaru v 19. stoletju. Na bazarju dominira mošeja, zgrajena leta 1757.[59] V Gjirokastri je več kot 500 hiš zaščitenih kot kulturni spomenik.

Ko je bilo mesto leta 1988 prvič predlagano za uvrstitev na seznam svetovne dediščine, strokovnjaki Mednarodnega sveta za spomenike in znamenitosti niso bili navdušeni nad številnimi sodobnimi gradnjami, ki so ogrožale videz starega mesta. Zgodovinsko jedro Gjirokastre je bilo na seznam dokončno vpisano leta 2005, 15 let po prvi nominaciji.

Šport uredi

Najbolj priljubljen šport je nogomet. Mesto ima nogometni klub Luftëtari Gjirokastër, ustanovljen leta 1929. Klub tekmuje tudi na mednarodnih tekmovanjih. Do leta 2006-2007 in ponovno od leta 2016 tekmuje v Albanski superligi. Mestni stadion sprejme do 8.500 gledalcev.[86]

Pobratena mesta uredi

Gjirokastra je pobratena s tremi mesti:

Znani meščani uredi

  • Ali Alizoti, politik v poznem 19. stoletju
  • Fejzi Alizoti, ministrski predsednik leta 1914
  • Kyriakoulis Argyrokastritis (−1828), revolucionar v grški vojni za neodvisnost
  • Arjan Bellaj, nogometaš
  • Elmaz Boçe, politik in podpisnik Albanske deklaracije o neodvisnosti
  • Bledar Devolli, nogometaš
  • Vangjel Dule, predstavnik grške manjšine v albanski politiki
  • Rauf Fico, politik
  • Bashkim Fino, politik in ministrski predsednik
  • Georgios Dimitriou, pisatelj iz 18. stoletja
  • Ioannis Doukas, slikar iz 19 stoletja
  • Ramize Gjebrea, partizan v drugi svetovni vojni
  • Christos Gikas, rokoborec v grško-rimskem slogu
  • Gregor IV. Atenski, učenjak in atenski nadškof
  • Altin Haxhi, nogometaš
  • Fatmir Haxhiu, slikar
  • Veli Harxhi, politik in podpisnik Albanske deklaracije o neodvisnosti
  • Enver Hodža, prvi sekretar Albanske partije dela in voditelj socialistične Albanije
  • Feim Ibrahimi, skladatelj
  • Ismail Kadare (rojen 1936), pisatelj in pesnik, dobitnil mednarodnih knjižnih nagrad leta 2005 in 2009
  • Mehmed Kalakula, politik
  • Xhanfize Keko, filmski režiser
  • Saim Kokona, filmar
  • Albi Kondi, nogometaš
  • Eqrem Libohova, bivši ministrski predsednik Albanije
  • Sabit Lulo, politik
  • Bule Naipi, narodni heroj iz druge svetovne vojne
  • Omer Nishani, predsednik države od leta 1944 do 1953
  • Arlind Nora, nogometaš
  • Bahri Omari, politik
  • Jani Papadhopulli, politik in podpisnik Albanske deklaracije o neodvisnosti
  • Manthos Papagiannis, revolucionar v 16. stoletja
  • Xhevdet Picari, komndant v vlorski vojni
  • Pertef Pogoni, politik
  • Baba Rexheb, sufistični verski voditelj in svetnik
  • Mehmet Tahsini, politik in profesor
  • Çerçiz Topulli, nacionalist in gverilec iz 20. stoletja
  • Bajo Topulli, Çerçizov brat, nacionalist in gverilec
  • Takis Tsiakos, grški pesnik
  • Alexandros Vasileiou, trgovec in hgrški učenjakl
  • Mihael Vasileiou, trgovev, Aleksandrosov brat
  • Mahmud Xhelaledini, politik
  • Arjan Xhumba, nogometaš

Galerija uredi

  •  
    Qafa e Pazarit
  •  
    Mestna ulica
  •  
    Mstna ulica s kavarnami
  •  
    Hiša iz osmanskega obdobja
  •  
    Most iz osmanskega obdobja
  •  
    Mestna četrt
  •  
    Ameriški Lockheed T-33 v gradu
  •  
    Značilna kamnita hiša
  •  
    Urni stolp na gradu
  •  
    Pot na grad
  •  
    Grajsko obzidje
  •  
    Samostan Dhuvjan
  •  
    Mestna ulica

Sklici uredi

  1. ↑ »Kodi postar«. Posta Shqiptare sh.a. (v albanščini). Pridobljeno 24. oktobra 2018.
  2. ↑ 2,0 2,1 Kiel, Machiel (1990). Ottoman Architecture in Albania, 1385–1912. Beşiktaş, Istanbul: Research Centre for Islamic History, Art and Culture. str. 138. ISBN 978-92-9063-330-3. Pridobljeno 2. oktobra 2010.
  3. ↑ Ward 1983, str. 70.
  4. ↑ 4,0 4,1 Giakoumis, Konstantinos (2010). The Orthodox Church in Albania Under the Ottoman Rule 15th–19th Century. V Schmitt, Oliver Jens & Andreas Rathberger (ur). Religion und Kultur im albanischsprachigen Südosteuropa. Peter Lang. str. 80.
  5. ↑ 5,0 5,1 Marandet, Marie-Claude (2017). La ville et le plat pays (francosko). Presses universitaires de Perpignan. str. 175, 181. ISBN 9782354122881.
  6. ↑ 6,0 6,1 Ali, Çaksu (2006). Proceedings of the Second International Symposium on Islamic Civilisation in the Balkans, Tirana, Albania, 4–7 December 2003. Research Center for Islamic History, Art and Culture. str. 115.
  7. ↑ 7,0 7,1 Giakoumis, Konstantinos (2010). The Orthodox Church in Albania Under the Ottoman Rule 15th–19th Century. V Schmitt, Oliver Jens & Andreas Rathberger (ur). Religion und Kultur im albanischsprachigen Südosteuropa. Peter Lang. str. 86–87.
  8. ↑ 8,0 8,1 8,2 8,3 Kokolakis, Mihalis (2003). Το ύστερο Γιαννιώτικο Πασαλίκι: χώρος, διοίκηση και πληθυσμός στην τουρκοκρατούμενη Ηπειρο (1820–1913). str. 370, 374. Arhivirano iz izvirnika 18. aprila 2015. Pridobljeno 10. avgusta 2016
  9. ↑ 9,0 9,1 Norris, Harry Thirlwall (1993). Islam in the Balkans: religion and society between Europe and the Arab world. University of South Carolina Press. str. 134.
  10. ↑ 10,0 10,1 James Pettifer. The Greek Minority in Albania in the Aftermath of Communism (PDF). Camberley, Surrey: Conflict Studies Research Centre, Royal Military Academy Sandhurst. str. 6. Pridobljeno 19. oktobra 2011.
  11. ↑ Miller, William (1966). The Ottoman Empire and Its Successors, 1801–1927. Routledge. str. 543–544. ISBN 978-0-7146-1974-3.
  12. ↑ 12,0 12,1 Jeffries, Ian (2002). Eastern Europe at the turn of the twenty-first century: a guide to the economies in transition. Routledge. str. 87. ISBN 978-0-415-23671-3.
  13. ↑ Kallivretakis, Leonidas (1995). Η ελληνική κοινότητα της Αλβανίας υπό το πρίσμα της ιστορικής γεωγραφίας και δημογραφίας. Arhivirano iz izvirnika 21. marca 2015. Pridobljeno 10 avgusta 2016.
  14. ↑ Miranda Vickers. Albania: from anarchy to a Balkan identity. James Pettifer Edition, 2. illustrated reprint, Publisher C. Hurst & Co. Publishers, 1997. str. 187. ISBN 1-85065-290-2, ISBN 978-1-85065-290-8.
  15. ↑ James Pettifer. The Greek Minority in Albania in the Aftermath of Communism (PDF). Camberley, Surrey: Conflict Studies Research Centre, Royal Military Academy Sandhurst. str. 11–12. Pridobljeno 20. decembra 2010.
  16. ↑ The Unit 1996.
  17. ↑ GCDO History part. "History of Gjirokaster" (albansko). Organizata për Ruajtjen dhe Zhvillimin e Gjirokastrës (GCDO). Pridobljeno 1. septembra 2010.
  18. ↑ 18,0 18,1 18,2 Giakoumis, Konstantinos (2003). Fourteenth-century Albanian migration and the ‘relative autochthony’ of the Albanians in Epeiros. The case of Gjirokastër. Arhivirano 24. septembre 2015 na Wayback Machine. Byzantine and Modern Greek Studies. 27 (1)): 179.
  19. ↑ Τόμος 170 του Νεοελληνική Γραμματεία (24. november 2014). Ηπειρώτικαι αναμνήσεις. Pelekanos Books. ISBN 9789604007691.
  20. ↑ Sinani, Shaban; Kadare, Ismail; Courtois, Stéphane (2006). Le dossier Kadaré (francosko). Paris: O. Jacob. str. 37. ISBN 978-2-7381-1740-3.
  21. ↑ The New Encyclopædia Britannica: Micropaedia. Chicago: Encyclopædia Britannica. 1993. str. 289. ISBN 0-85229-571-5.
  22. ↑ Komita, Nuobo (1982). "The Grave Cicles at Mycenae and the Early Indo-Europeans". Research Reports of Ikutoku Tech. Univ. (A-7): 59–70.
  23. ↑ Hammond, N.G.L. (2006). "The Illyrians". V Boardman, John; Edwards, I. E.S.; Hammond, N.G.L.; Sollberger, E. (ur.). The Prehistory of the Balkans; the Middle East and the Aegean World, Tenth to Eighth Centuries B.C. (6 ed.). Cambridge University Press. str. 654. ISBN 0-521-22496-9.
  24. ↑ Hammond, Nicholas; Geoffrey Lemprière (1976). Migrations and Invasions in Greece and Adjacent Areas. Noyes Press. str. 153. ISBN 978-0-8155-5047-1.
  25. ↑ Boardman, John (5. avgust 1982). The Prehistory of the Balkans and the Middle East and the Aegean World, Tenth to Eighth centuries B.C. Cambridge: Cambridge University Press. str. 223. ISBN 978-0-521-22496-3. Pridobljeno 1. oktobra 2010.
  26. ↑ The Cambridge Ancient History: pt. 1. The prehistory of the Balkans; and the Middle East and the Aegean world, tenth to eighth centuries B.C. Cambridge University Press. 1982. str. 284.
  27. ↑ Cabanes, P. (1997). "The Growth of the Cities". Epirus: 4000 Years of Greek History and Culture. Ekdotike Athenon: 92–94. ISBN 9789602133712.
  28. ↑ Wilson, Wesley (1997). Countries & Cultures of the World: The Pacific, Former Soviet Union, & Europe. Chapel Hill, N.C: Professional Press. str. 149. OCLC 1570873038. Pridobljeno 13. junija 2010.
  29. ↑ Dvornik, Francis (1958). The Idea of Apostolicity in Byzantium and the Legend of the Apostle Andrew. Cambridge: Harvard University Press. str. 219. OCLC 1196640.
  30. ↑ Nicol, Donald M. (2010). The Despotate of Epiros 1267-1479: A Contribution to the History of Greece in the Middle Ages. Cambridge University Press. str. 114–115. ISBN 9780521130899.
  31. ↑ Hammond, Nicholas Geoffrey Lemprière (1976). Migrations and Invasions in Greece and Adjacent Areas. Noyes Press. str. 61. ISBN 978-0-8155-5047-1.
  32. ↑ Riza, Emin (1992). "Ethnographic and open-air museums" (PDF). UNESCO, Pariz. Pridobljeno 18. marca 2011.
  33. ↑ Imber, Colin (2006). The Crusade of Varna, 1443–45. Ashgate Publishing, Ltd. str. 27. ISBN 978-0-7546-0144-9. Pridobljeno 31. julija 2012.
  34. ↑ Vakalopoulos, Apostolos Euangelou (1973). History of Macedonia, 1354–1833. Institute for Balkan Studies. str. 195.
  35. ↑ Chasiotis, 1965, str. 241.
  36. ↑ Cini, Giorgio (1974). Il Mediterraneo Nella Seconda Metà Del '500 Alla Luce Di Lepanto (italijansko). Leo S. Olschki. str. 238.
  37. ↑ 37,0 37,1 Elsie, Robert (marec 2007). "GJIROKASTRA nga udhëpërshkrimi i Evlija Çelebiut" (PDF). Albanica Ekskluzive (66): 73–76.
  38. ↑ Elsie, Robert (ur.). »Albania in the Painting of Edward Lear (1848)«. albanianart.net.
  39. ↑ Gawrych, George Walter (2006). The Crescent and the Eagle: Ottoman Rule, Islam and the Albanians, 1874–1913. London: I.B. Tauris. str. 23–64. ISBN 978-1-84511-287-5. Pridobljeno 30. september 2010.
  40. ↑ Gawrych, George Walter (2006). The Crescent and the Eagle: Ottoman Rule, Islam and the Albanians, 1874–1913. London: I.B. Tauris. str. 148. ISBN 978-1-84511-287-5. Pridobljeno 30. septembra 2010.
  41. ↑ James Pettifer. "The Greek Minority in Albania in the Aftermath of Communism" (PDF). Camberley, Surrey: Conflict Studies Research Centre, Royal Military Academy Sandhurst. str. 4. Pridobljeno 20. decembra 2010.
  42. ↑ Pentzopoulos, Dimitri (2002). The Balkan Exchange of Minorities and Its Impact on Greece. London: C. Hurst & Co. str. 28. ISBN 1-85065-674-6.
  43. ↑ Heuberger, Valeria; Suppan, Arnold; Vyslonzil, Elisabeth (1996). Brennpunkt Osteuropa: Minderheiten im Kreuzfeuer des Nationalismus (nemško). Dunaj: Oldenbourg Wissenschaftsverlag. str. 68. ISBN 978-3-486-56182-1.
  44. ↑ Ference, Gregory Curtis (1994). Chronology of 20th-Century Eastern European History. Gale Research. str. 9. ISBN 978-0-8103-8879-6.
  45. ↑ 45,0 45,1 45,2 45,3 Petersen, Andrew (1994). Dictionary of Islamic architecture. Routledge. str. 10. ISBN 0-415-06084-2. Pridobljeno 13. junija 2010.
  46. ↑ Murati, Violeta. "Tourism with the Dictator". Standard (albansko). Pridobljeno 19. avgusta 2010.
  47. ↑ Pettifer, James; Poulton, Hugh (1994). "The Southern Balkans. London: Minority Rights Group International". str. 29. ISBN 978-1-897693-75-9.
  48. ↑ Petiffer, James (2001). The Greek Minority in Albania – In the Aftermath of Communism (PDF). Surrey, UK: Conflict Studies Research Centre. str. 13. ISBN 1-903584-35-3. Arhivirano iz izvirnika (PDF) 6. julija 2011.
  49. ↑ Lajmi (22. marec 2010). "Tourism with the Communist Symbols". Gazeta Lajmi (albansko). Arhivirano iz izvirnika 11. julija 2011. Pridobljeno 19. avgusta 2010.
  50. ↑ Law nr. 115/2014.
  51. ↑ "Correspondence table LAU – NUTS 2016, EU-28 and EFTA/available Candidate Countries" (XLS). Eurostat. Pridobljeno 25. septembra 2019.
  52. ↑ 52,0 52,1 52,2 "Population and housing census - Gjirokastër 2011" (PDF). INSTAT. Pridobljeno 25. septembra 2019.
  53. ↑ Abrahams, Fred (1996). Human Rights in Post-Communist Albania. Human Rights Watch. str. 119.
  54. ↑ Bugjazski, Janusz (2002). Political parties of Eastern Europe: a guide to politics in the post-Communist era. M.E. Sharpe. str. 682. ISBN 9780765620163.
  55. ↑ Orthodox Church of Albania. "Building and Restorations" (albanščina). Arhivirano iz izvirnika 28. septembra 2011. Pridobljeno 15. decembra 2010.
  56. ↑ Giakoumis, Konstantinos (2013). "Dialectics of Pragmatism in Ottoman Domestic Interreligious Affairs. Reflections on the Ottoman Legal Framework of Church Confiscation and Construction and a 1741 Firman for Ardenicë Monastery". Balkan Studies. 47: 94, 97, 118. Pridobljeno 18. avgusta 2016.
  57. ↑ Martin Leake, William (december 1835). Travels in Northern Greece. 1. New Bond Street, London: Rodwell & Martin. str. 25. ISBN 9781108020114.
  58. ↑ Elsie, Robert (2000). A Dictionary of Albanian Religion, Mythology, and Folk Culture. New York: New York University Press. str. 28. ISBN 978-0-8147-2214-5.
  59. ↑ 59,0 59,1 59,2 59,3 GCDO. "Regjimi komunist në Shqipëri" (albansko). Organizata për Ruajtjen dhe Zhvillimin e Gjirokastrës (GCDO). Pridobljeno 1. septembra 2010.
  60. ↑ "Final census findings lead to concerns over accuracy". Tirana Times. Arhivirano iz izvirnika 28. maja 2014. Pridobljeno 26. maja 2014.
  61. ↑ Likmeta, Besar. "Albania Moves Ahead With Disputed Census". Balkaninsight. Pridobljeno 26. maja 2014.
  62. ↑ "Three Albanian journalists awarded with 'World at 7 Billion Prize'". United Nations (Albania). Arhivirano iz izvirnika 28. maja 2014. Pridobljeno 26. maja 2014.
  63. ↑ "International Religious Freedom Report for 2014: Albania" (PDF).state.gov/. United States, Department of State. str. 5. Pridobljeno 20. otobra 2015.
  64. ↑ Loga, Ledina (1. junij 2019). "Të jetosh si shqiptarët, turi i ri që po tërheq turistët e huaj". Grupi “Argjiro” janë dekoruar nga presidenti me titullin “Mjeshtër i Madh”.
  65. ↑ Arkivi i Isopolifonisë Shqiptare - Database of Albanian Folk Iso-Polyphony: "Emri i Grupit: Grupi iso-polifonik Argjiro, Gjirokaster. Vendi i krijimit: Gjirokaster. Repertori i grupit: Kenge iso-polifonike gjirokastrite."
  66. ↑ Elsie, Robert (2000). A Dictionary of Albanian Religion, Mythology, and Folk Culture. New York: New York University Press. str. 95–96. ISBN 0-8147-2214-8. Pridobljeno 9. junija 2010.
  67. ↑ Wilson, Katharina M. (marec 1991). An Encyclopedia of Continental Women Writers. 2. New York: Garland. str. 646. ISBN 0-8240-8547-7.
  68. ↑ Ahmedaja, Ardian; Haid, Gerlinde (2008). European Voices: Multipart Singing in the Balkans and the Mediterranean. 1. Vienna: Böhlau. ISBN 978-3-205-78090-8.
  69. ↑ Valeria Heuberger; Arnold Suppan; Elisabeth Vyslonzil (1996). Brennpunkt Osteuropa: Minderheiten im Kreuzfeuer des Nationalismus (nemško). Vienna: Oldenbourg Wissenschaftsverlag. str. 71. ISBN 978-3-486-56182-1.
  70. ↑ 70,0 70,1 Sakellariou, Michaïl V (1997). Epirus: 4000 Years of Greek History and Civilization. Athens: Ekdotike Athenon. str. 308. ISBN 978-960-213-371-2.
  71. ↑ Ruches, Pyrrhus J. (1965). Albania's Captives. Chicago: Argonaut. str. 33.
  72. ↑ Victor Roudometof (1996). Nationalism and statecraft in southeastern Europe, 1750–1923. University of Pittsburgh. str. 568.
  73. ↑ Relations, House, Committee on Foreign Affairs, and Senate, Committee on Foreign (2008). Country Reports on Human Rights Practices for 2007. Government Printing Office. str. 1080. ISBN 978-0-16-081399-3.
  74. ↑ 74,0 74,1 Μπρεγκάση Αλέξανδρος. "Πάρτε πτυχίο... Αργυροκάστρου". Ηπειρωτικός Αγών. Pridobljeno 31. avgusta 2010.
  75. ↑ "Albania: Bureau of Democracy, Human Rights, and Labor, 2006". U.S. Department of State. 6. marec 2007. Pridobljeno 20. decembra 2010.
  76. ↑ "Një histori e shkurtër e Gjirokastrës". Gjirokaster.org. Pridobljeno 15. decembra 2010.
  77. ↑ 77,0 77,1 Kote, Odise (16. marec 2010). "Tregu rajonal në jug të Shqipërisë dhe prodhimet bio" (albansko). Deutsche Welle. Pridobljeno 15. decembra 2010.
  78. ↑ Taylor & Francis Group (2004). Europa World Year, Book 1. London; New York. ISBN 978-1-85743-254-1. Pridobljeno 15. decembra 2010.
  79. ↑ Blitz, uredil Brad K. (2006). War and change in the Balkans: nationalism, conflict and cooperation (1. publ. ed.). Cambridge: Cambridge University Press. str. 230. ISBN 978-0-521-67773-8.
  80. ↑ "Babameto I Restoration & Revitalization". Cultural Heritage without Borders. Pridobljeno 26. junija 2015.
  81. ↑ "Babameto II Restoration & Revitalization". Cultural Heritage without Borders. Pridobljeno 26. junija 2015.
  82. ↑ "Aga Khan Award for Architecture: Conservation of Gjirokastra". Aga Khan Development Network. Arhid+virano iz izvirnika 6. junija 2012. Pridobljeno 26. junija 2015.
  83. ↑ "One man's fight to preserve Albania's traditions". BBC. Pridobljeno 25. oktobrta 2013.
  84. ↑ Top Channel Video – Exclusive, Pjesa 1 – 30/09/2012. Arhivirano 3. oktobra 2012 na Wayback Machine.
  85. ↑ Kote, Odise (2. marec 2010). "Kriza greke zbret dhe në Shqipëri" (albansko). Deutsche Welle. Pridobljeno 15. decembra 2010.
  86. ↑ Worldstadiums. "Stadia in Albania". Pridobljeno 3. avgusta 2010.
  87. ↑ »Comune di Grottammare«. Comuni-Italiani.it. Pridobljeno 31. maja 2019.
  88. ↑ »Klina në Kosovë dhe Gjirokastra në Shqipëri janë binjakëzuar | DW | 17.06.2010«. DW.COM (v albanščini). Pridobljeno 31. maja 2019.
  89. ↑ »Komuna Lipjan - Lipjani e Gjirokastra e nënshkruajnë binjakëzimin në Gadime«. kk-arkiva.rks-gov.net. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 31. maja 2019. Pridobljeno 31. maja 2019.

Zunanje povezave uredi

 
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Gjirokastra.
 
Wikipotovanje vsebuje popotniški vodnik, ki se nanaša na: Gjirokastër
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Gjirokastra&oldid=6100084«